Vprašanja jim je zastavil Tomasz Śpiewak

Damjana
Tomasz: Damjana. Igra Jackie. Vprašal sem jo, kako se kot izkušena igralka počuti v zvezi z odrskimi napotki Jelinkove, ki ji dopuščajo, da se na pamet nauči ta res dolgi monolog in ga potem prekine na mestu, ko se ji zazdi, da ji njeno stanje tistega dne ne dopušča, da bi ga še naprej govorila. Kako se počuti glede te svobode, ki jo ima kot perfromerka? 

Damjana: Pošten odgovor na vprašanje, kaj mislim o navodilu Jelinkove za igranje Jackie, bi zahteval več časa za premislek, ampak takole na hitro, hmmm, se mi seveda najprej zastavi vprašanje svobode: Ali je svoboda brez omejitev res svoboda?
Bi lahko v neki predstavi govorila le toliko časa, kolikor bi bila tistega dne razpoložena, kolikor bi tisti dan zmogla, kolikor bi se mi »ljubilo«, toliko, kot bi mi, glede na kondicijo in dnevno počutje, dovoljeval dih, dokler ne bi bila prisiljena monologa prekiniti, ker ne bi zmogla več?
Vsekakor bi bil to zanimiv eksperiment, tovrstne eksperimente so v zgodovini gledališča že počeli, s tem ne bi ravno odkrivali tople vode.
In potem sledi dvom, izpraševanje, ali naj to govorim do izgorelosti, do skrajnih zmogljivosti, dokler ne bom dihala le še na škrge ... in potem utihnem.
Kaj bi s tem dosegla, kaj je namen takega početja, ali obstajajo drugačna sredstva, morda zanimivejša?
Jaz se podim po teh deskah že več kot trideset let, že velikokrat sem gorela in skoraj izgorela ...
In ko se že dotikava let, Tomek, ti lahko na tvoje vprašanje, ali se glede izkušenj, kondicije in kilometrine kaj spreminja, odgovorim: ja, zame je zmeraj pomembneje, kaj počnemo, zakaj to
počnemo in ali v svojem početju vidim smisel.
In na tem mestu se vse začne: smisel. Tukaj se rodi motivacija, tukaj se poveča kreativnost, dih se poglobi in kondicija lahko doseže nepredstavljive razsežnosti.

Daša
Tomasz: Daša. Je Trnuljčica, ki ne bi oživela, če ne bi bilo prinčevega poljuba. Prosil sem jo, da bi kot Daša napisala nekaj besed o poljubu. Bodisi o svojem spominu na poljub, o prvem poljubu svojega moža, bodisi bi poljub fizično opisala itd. Rekla je, da je ideja super, in da bo to z veseljem naredila.

Daša: Zdaj mi pa naj še kdo reče, da nisem sposobna. Pazi tole:
Pred poljubom, med cvrenjem drobovine, ki bo zmešana z drobtinami, utopljenimi v belem vinu, skupaj s kolegi iz E.Leclerc, belim tartufom, koščki pršuta in – tukaj zdaj pogledam v recept, ker na pamet pa res ne znam vsega – aha, v receptu piše, da sta zraven še peteršilj in čebula, oba bosta torej skrbno sesekljana in potem, skupaj z jajcem, umešana v filo. No, in pred poljubom, med cvrenjem drobovine, ki bo zmešana, objeta in prežeta z zgoraj naštetimi sestavinami, že čez nekaj minut se bo to zgodilo, pravzaprav zelo kmalu, takoj ko napišem tole, kar zdaj že berete, iščoč smisel v tem, kar berete, in ker smisla ni, se mučite. In prav je tako, saj se mučim tudi jaz, vedno, ko preberem karkoli od Elfriede Jelinek, zdaj pa je še huje, ker se moram njene (ne)smiselne miselne vijuge na pamet naučit, potem pa še verodostojno in prepričljivo odigrat, skratka, nimate se kaj pritoževat, ker (vsaj trenutno) res niste na slabšem. No, in med vsem tem sem sposobna napisat še nekaj misli o poljubu (kot mi je bilo naročeno, tega si res nisem sama izmislila) in ponavljat tekst. Ha! Sem naredila vtis, kaj? Bom kar malce počakala, preden nadaljujem, da ta vtis, ki ga puščam, malo traja, ker je lepo, da traja, sploh, če je dober. Vtis. In poljub tudi. No, tako, zdaj pa spet nadaljujem in nadaljujem s poljubom, pred poljubom, ki ga ni. Ni ga, ker šele nastaja, se približuje, oddaljuje, približuje, oddaljuje, in ko je blizu, cmok, ga že ni več. Nikoli ni zares tvoj ali zate, ker je vedno že nekje drugje, pri nekom drugem. In zato je poljub zmeraj okruten. Ne, obratno. Ne, pa vendar! Torej. Ponavljam tekst. Raca pa čaka. Revica. Ne ve še, kaj jo čaka. Napolnjena z lastnimi scvrtimi notranjimi organi in s kolegi iz E.Leclerca bo, namazana z majaronom in soljo, končala v pečici pri 200 stopinjah Celzija, kjer se bo pekla dve uri. Kolikor kil, toliko ur, dve kili, torej dve uri. Moja raca bo polnjena s scvrto drobovino najokrutnejšega poljuba. Mljask.

Janja
Tomasz: Janja. Je Bachmannova, zato sem ji zastavil vprašanje o nevidnem zidu. Kaj predstavlja? Kako si ga lahko kot igralka in ženska predstavlja? Kako ga lahko res občuti, začuti, da zares obstaja?

Janja: Ne bom pisala o ženskah. Za steno smo namreč vsi. Patriarhalni sistem je oba spola obsodil na življenje za steno, ki je postala že tako samoumevna, da je nevidna. Kako naj torej s prstom pokažemo na nekaj, česar ne vidimo več?
Zato bom pisala o tem, kar trenutno še lahko vidimo, se pa počasi razblinja in samo še vprašanje časa je, kdaj bo postalo prozorno.
Prišli so begunci. Postavili smo steno. Zaprli smo sami sebe. Tako preprosto gre to. Vedno je šlo tako in nič ni drugače. Zdaj lahko vsaj opazujemo, kako se to zgodi. Za zidovi zapora bomo ohranili tisto nekaj, kar imamo, kar se ne sme spremeniti, kar bo ostalo nagačeno, pa čeprav mrtvo, ker bolje je mrtvo kot sprejeti življenje v vseh njegovih oblikah. Nagačeno »vsaj zgleda«. Živo pa je nepredvidljivo.
Kot Ingeborg Bachmann sem zaprta tudi po svoji smrti. Določajo me moja norost, način moje smrti in dejstvo, da sem ženska. Tako je zame rezervirano posebno mesto na piedestalu ženskih umetnic, skupaj s Silvio Plath, ki je, hočem ali nočem, moja cimra. Ona je namreč tudi ženska in prav tako umetnica, zato je logično, da sva skupaj. Kje so vse druge, ne vem, verjetno niso dovolj spektakularno umrle in so odletele s piedestala. Jaz sem padla vsaj samo s svoje stene, ki jo kar naprej skušam preplezati. Sem pa tja hočeva poiskati še druge, da bi imeli družbo, pa v enciklopediji pisateljev dvajsetega stoletja niso zapisane, zato je zelo mogoče, da sploh niso obstajale. Tudi če so, je vseeno, ko pa je videti tako, kot da jih nikoli ni bilo.
Zadnje čase me zabava misel na stotine beguncev, ki prihajajo. Glede na to, da stene ne morem preplezati, nekako upam, da jo bo uspelo podreti množicam na drugi strani. Potem bi se lahko končno zrcalila v nečem, kar je resnično.

Maruša
Tomasz: Maruša. Rozamunda. Ker smo se te igre lotili kot neke vrste avtobiografsko-fantazijskega besedila Elfriede Jelinek, sem jo prosil, naj v njem poišče stavek ali del, delček, s katerim se ona, Maruša, res lahko poistoveti kot ženska in igralka, ter napiše nekaj o tem.

Maruša: »Sovraštvo se mi ravno razrašča v srcu, že spet je nazaj, pa sem mu strogo prepovedala! O, ne, ne tepe drugih, mene tepe!«
Všeč mi je. Ker ni pridna. In ne poskuša bit všečna in prijazna do sveta. Sram me je, da poskušam bit všečna in pridno poskušam bit prijazna, da tolikokrat molčim. Da požrem, ko bi morala ugriznit. Nehajmo se sprenevedat, ta svet je moški svet. Moški ga vodijo, moški režirajo, tistih nekaj žensk, ki so tu našle kakšen bolj odgovoren položaj, se ne obnaša nič bolje, saj se ne more. Tako je. Sram me je, da dovolim, da se nič ne spremeni. Da se brezobzirnost enači s svobodo in sila velja za uspešno strategijo.

Moški nas izberejo. Moški nas ne izberejo. Moški nas izberejo, pa potem zamenjajo, moški nas povabijo, pa potem na to pozabijo. Požrejo besedo. Moški v nas projicirajo svoje mame, deklice, ki so jih razdevičili, narišejo nam svoje najbolj skrite fantazije in me jih utelesimo – vzamemo bič ali poročno obleko, vtikamo prste, kamor si zaželijo, ali se plazimo po kolenih, v kesanju. Ujete smo v teh modelčkih kot božični medenjaki. Popolnoma zamenljiva roba. Vsak dan se mi dogajajo krivice in nimam orožja, za katero bi zgrabila. S športnim duhom sprejemam poraze, razumno in prisebno – profesionalno. Potem se stuširam, preoblečem, se z nasmeškom poslovim in za zaprtimi vrati zrušim; tako pač je, to gre k »naravi« dela. Kajne? Dan za dnem, vedno bolj prozorna in sprijaznjena. »Moj glas, moj glas, moj glas, nič ne reče.« 
Aja, govorila sem o gledališču.

Anja
Tomasz: Anja. Igra Sneguljčico. Med študijem predstave je pisala pesmi, ja, svoje lastne pesmi!, ki so se ukvarjale s to perspektivo. In prosil sem jo, če bi to lahko uporabila kot svoj igralski prispevek.

Anja
Padla za strastjo

Hranim se samo
še s pesmimi o
najini ljubezni,
ki pridno čaka
v pravljici.
Vedno bolj sem suha.
Tanka kot
notno črtovje.

Jaz sem brezno
brez idej in padam
sama vase.

Joškice so mi
poniknile med
rebra, ki si jih
bom ob padcu
polomila –

če pihneš s
svojo kivijasto
sapo, me mogoče
ujame veter.

Ker jaz sem
lahna kot peresce
in krhka kot testo
za pito.
Najtežje v meni
je srce, ki krivo je,
da padam, in ko
padem, si brezno
še poglabljam.

Tanka kot
notno črtovje.
Nanizaj name
četrtinke, polovinke
in osminke.
Naredi me v pesem.
Naredi me v lastno hrano.
Da se požrem do smrti.

Tvoja princeska.
(leta nekje po 2008)

Zakaj in kako se deklice srečujemo s smrtjo?
(intervju s samo seboj)

Eno jabolko na dan prežene vse zdravnike stran.
Le eno jabolko na dan pa hmm ...
Seveda to ni isto jabolko kot v Sneguljčici. V pravljici bratov Grimm je jabolko simbol za vse, kar bi morala biti odrasla ženska: mati, ljubimka, žena, vdova, starka ... Dekletu znamke »lasje črni kot ebenovina, usta rdeča kot kri in polt bela kot sneg« se tako jabolko pač zatakne v goltancu, njeno črevesje ga zavrača in ob misli na polne boke in na lastno nesrečno mater se ji kozla. Tako kot kozla dekle znamke »H&M, Zara in Calvin Klein«, ki z veseljem papca naša nekalorična jabolka, od zelenega granny smith do jonagolda in klenega slovenskega bobovca. Toda previdno, bejbi, le eno na dan. Drugače sledijo jabolkasta lička.
Google pravi: The skeletal society sisterhood. Za razpoznavnost nosite rdečo vrvico okrog zapestja. Vsak dan spijte najmanj 8 velikih kozarcev vode. Vsak dan vsaj 15 do 20 minut telovadite. Ne jejte preveč.
Palčki, palčki, povejte, kje ste? Pravijo, da bi me oni lahko naučili žretja in pitja, medtem ko bi me naskakovali. Jaz sem pozabila, kako to gre. Žretje in pitje namreč. In naskakovanje tudi. Jaz sem pozabila, kakšen je okus mamine potice.
Mama, mama, mama!
Tata, tata, tata!
Jaz sem lačna, ampak ne bi riža, ne bi flancata niti solate!
Zrcalce, zrcalce, povej, kdo je ta debela prasica, ki gleda me zdej. Zrcalce, zrcalce, povej, zakaj molčiš in nič ne rečeš. Razbila ti bom gobec. Razbila te bom na sto koščkov. Že sto let hodim gor pa dol po tej hosti in ne najdem Resnice o svojih kosteh. Srečujem druge kosti in njihove grobove, a nič mi ne povedo, dokler sama ne odvržem še zadnje mišice in zadnjega funta mesa ter še sama ne postanem kost brez kože od glave do pet in končno srečna, ker sem našla Resnico, umrem. Resnica je Smrt.
Za alternativno Resnico je antiromantična E. Jelinek napačna izbira.
(november 2015)

Boris
Tomasz: Boris. Lovec, Princ, Fulvio. Prosil sem ga, naj razvije nekaj misli o svojem položaju edinega moškega v predstavi: kaj zanj to dejstvo pomeni in kako se počuti kot igralec na odru. 

Boris: V »klasični« literaturi je prevladujoče razmerje med moškimi in ženskimi liki tako, da slednji (ne glede na to, koliko jih je ali kako »obsežna« je njihova vloga v literarnem delu) večinoma zgolj služijo prvim kot sredstvo za karakterni razvoj (bodisi pozitiven bodisi negativen), sami po sebi pa kot liki nimajo nikakršne vrednosti. Jelinek v Dramah princes vzame ta model in naredi njegov negativ.

Moški tako postanejo del okolice, nekakšno dogajalno ozadje, ki ga ženske dramske osebe izkoristijo, da v njih sproži razmišljanja in dialoge, preko katerih se razprejo globine njihovih karakterjev. S takšnim vpogledom se ženske izmaknejo stereotipni ali površ(i)n(sk)i karakterizaciji, kajti končni rezultat je preplet njihovih močnih in tudi slabih plati.

Vendar zgolj besedilo ni dovolj, da bi se karakterizacija, enakopravna »klasično moškim«, prenesla tudi na oder. Medij gledališča je vendarle drugačen od literature, sledi drugačnim zakonitostim, in ravno te narekujejo, na kakšen način se lahko določene ideje znotraj umetniškega dela sploh izrazijo. Poleg tega je besedilo Elfriede Jelinek izrazito literarno, s čimer se razmik med obema vejama umetnosti samo še poveča. Odrsko zatorej ni dovolj, da ostane fokus zgolj na karakterizaciji ženskih oseb, ampak je treba še toliko bolj upoštevati vlogo moških kot ozadja. Da se ohrani ideja, da so ti uporabljeni samo kot sredstvo, da se lahko razvijajo in kot nosilke dogajanja uveljavljajo ženske osebe, je treba pozornost odmakniti od moških in jih tudi na odru postaviti v tak položaj, ki ga v svojem bistvu zavzemajo znotraj literarnega dela – v ozadje.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/3877 Kb)