Idrijski ljubiteljski gledališčniki dveh generacij, starejše v okviru dramatičnega društva in mlade iz Male gledališke šole Gimnazije Jurija Vege Idrija, bodo avtorsko predstavo Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi le v Idriji na odru najstarejšega slovenskega gledališča uprizorili v soboto, ponovitvi bosta 10. in 19. novembra.
Predstavo je režirala Ana Kržišnik Blažica. Ustvarjalci besedila so idrijski rojak, pisatelj Aleš Čar, režiserka in igralci. V predstavi se kot v nekakšnem časovnem stroju srečujejo vse pomembnejše osebnosti, ki so krojile zgodovino gledališkega življenja v Idriji.
S predstavo želijo, ko so na današnji novinarski konferenci povedali snovalci, odločevalce in nosilce kapitala v kraju opozoriti na to, da Idrija kot mesto s častitljivo gledališko zgodovino dandanes nima ustrezne gledališke dvorane z zaodrjem in ostalimi prepotrebnimi prostori, ki bi omogočala gledališke predstave in druge kulturne dogodke ter tako podprla dolgoročnejši obstoj ljubiteljskega gledališča v mestu.
Viri pričajo, da je bila idrijska gledališka stavba zgrajena leta 1769, in sicer iz gradbenega materiala, ki je ostal pri gradnji sosednjega rudniškega žitnega skladišča. Pobudo za gradnjo naj bi dali tedanji visoki rudniški uradniki nemškega rodu, ki so si tudi v Idriji zaželeli gledališkega dogajanja. S stavbo je Idrija, tedaj drugo največje mesto na Kranjskem, odkrito tekmovala z deželno prestolnico Ljubljano, ki je gledališče dobila le nekaj let prej.
Nenavadni gledališki podvig Idrijčanov je tedaj tako presenetil visokega dunajskega cesarskega uradnika, da je vzkliknil: "Kaj takega se lahko primeri samo v Idriji!" Nekateri viri tudi namigujejo, da so visoki uradniki, zavedajoč se nenaklonjenosti cesarice Marije Terezije do gledališča nasploh, prelisičili dunajske birokrate in namenoma izračunali prevelike količine potrebnega materiala za žitno skladišče, da bi ga gotovo ostalo dovolj tudi za postavitev gledališke stavbe.
V gledališču so do sredine 19. stoletja nastopale potujoče nemško in italijansko govoreče igralske skupine, po letu 1850 pa je dobivalo čedalje izrazitejši slovenski značaj. Kot prva so v slovenskem jeziku uprizorili igro Tat v mlinu, v letih 1853 in 1856 sta bili uprizorjeni tudi Linhartovi veseloigri Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Po letu 1889 je postalo gledališče povsem slovensko. Idrijčan Vinko Lapajne je ustanovil Dramatično društvo Idrija, v katerem so poleg domačih ljubiteljskih igralcev gostovala tudi slovita imena slovenskega gledališča, med njimi Ignacij Borštnik.
Po drugi svetovni vojni so gledališke predstave umaknili z odra, gledališče, ki je danes v lasti občine Idrija, pa je postalo mestna kinodvorana. Od leta 2015 jo upravlja Mestna knjižnica in čitalnica Idrija.
Dramatičnemu društvu, ki je po obdobjih odmevnih gledaliških predstav doživljalo leta stagnacije, v zadnjih letih nov zagon dajejo skupne predstave z dijaki, člani Male gledališke šole pri Gimnaziji Jurija Vege Idrija.
O zgodovino idrijske gledališke stavbe in dramatičnega društva ter jubilejni uprizoritvi so na novinarski konferenci med drugim spregovorili predsednik Dramatičnega društva Idrija Borut Hvalec, ravnateljica Gimnazija Jurija Vege Idrija Karmen Vidmar, direktorica Mestne knjižnice in čitalnice Idrija Milanka Trušnovec, Aleš Čar in Ana Kržišnik Blažica.