Prispevek je iz gledališkega lista Orkestra Titanik, ki bo v SNG Nova Gorica premierno uprizorjen v sredo, 21. marca 2007. Avtor prispevka je doc dr. Ljudmil Dimitrov, lektor bolgarskega jezika, književnosti in kulture na Univerzi v Ljubljani.
V odločitvi gledališča v Novi Gorici, da v repertoar za sezono 2006/2007 vključi igro bolgarskega avtorja, je nekaj razveseljivega in privlačnega. Najprej zato, ker smo Bolgari in Slovenci drugi drugim precej neznani; kot Južni Slovani smo si sicer blizu, vendar slovenski jezik v Bolgariji ni priljubljen, čeprav je sorazmerno razumljiv, in skoraj nihče v Sloveniji ne govori bolgarsko. Gledališče pa je od nekdaj eden izmed univerzalnih jezikov človeštva, preko katerega se različni narodi lahko spoznajo bolje in trajneje, ne le s trenutnimi perečimi problemi, ampak s svojim koprnenjem, samoironičnimi oznakami, sanjami, strahovi, ambicijami in bolečinami. Gledališče je avtentična estetska provokacija za Drugega – bližnjega ali daljnega. Oder spreminja delo v nekaj neizbežnega, v nejasno privlačnost skrivnosti nekakšnega nedostopnega, pa vendar znanega sveta, ki je lahko tudi tvoj. Niti en današnji prebivalec planeta ni bil priča grški antiki, angleški renesansi, francoskemu klasicizmu ali nemškemu razsvetljenstvu; če pa gledamo postavitve Evripida, Shakespeara, Molièra ali Schillerja, nam nezamenljivo padejo »tja« v virtualno preteklost, sprejmemo jih kot nekaj resnično obstoječega, aktivirajo motne spomine kulturne pameti. Če povemo z aforističnimi besedami Györgyja Lukácsa, je posebnost gledališča, da takrat, ko se dvigne zavesa, obstaja prihodnost pradavnih časov. Pa ni nujno, da gremo tako daleč po času in prostranstvu, lahko se zazremo tudi v nam bližja ozemlja, k sedanjim in bivšim sosedom, in že pademo v neko arhetipsko bistvo zgodbe, ki je na videz tuja, vendar razsoja o naših težavah, nas opominja, da smo na tem svetu minljivi in grešni. Ko je konec že tako ali drugače predvidljiv, je pomembno, da je vsaj lep – kakor ga do zadnjega ilustrira orkester, ki je igral na potapljajočem se Titaniku.
Hristo Bojčev,avtor igre Orkester Titanik, je eden izmed najbolj originalnih in najbolj priljubljenih sodobnih bolgarskih pisateljev. Je slavna figura v življenju skupnosti v Bolgariji, svojo priljubljenost dolguje odkritemu, neponarejenemu in dostojanstvenemu stališču do vseh pasti, prevratov in obratov, ki nam jih pototalitarno obdobje nastavlja več kot petnajst let. Bojčev ni avtor, ki živi s spoznanjem »živega klasika«, samozadovoljen v svoji slavi in zapadel v minljivo ustvarjalno enoličnost. Lahko ga srečaš na ulicah Sofije, v kavarni, v knjigarni ali na univerzi. Seveda tudi v gledališčih. Z njim se lahko pogovoriš, tudi ne da bi vedel, kdo je; zdi se ti, da ga od nekod poznaš, da si ga videl – na televiziji ali drugje; tako ali drugače, on je tvoj tip človeka – drobne rasti, s prijetnim provincialnim narečjem, običajen, zabaven. Tudi v njegovem izrazu lahko prebereš tisti ironični, rahlo skeptični odnos do življenja, značilen za resnične intelektualce, ki se pogosto ne menijo za to, da je menda treba s svojim videzom in avtoriteto strahovati narod. Ima redek talent rojenega satirika, ki te lahko nasmeje do solz, tako da poimenuje stvari z njihovimi pravimi imeni, ne da bi v tebi pustil občutek tesnobe ali užaljenosti. In točno v tem pomenu je Bojčev naslednik najboljših humorističnih tradicij v bolgarski književnosti, naslednik Ljubena Karavelova, Ivana Vazova, Aleka Konstantinova, Valerija Petrova, Radoja Ralina. In v dramatiki – Stefana L. Kostova in Jordana Radičkova.
Hristo Bojčev se je rodil leta 1950 na severu Bolgarije. Izšolal se je za strojnega inženirja in delal kot tehnični direktor in direktor tovarne; gledališče je prvič obiskal, ko je imel štiriintrideset let in je sindikat organiziral kolektivni ogled predstave. Ta prva gledališka izkušnja ga je spodbudila, da je napisal svojo prvo igro Tisto nekaj (Onova nešto) in se odločil za študij dramaturgije na Narodni akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Sofiji, ki pa ga ni zaključil, saj je medtem že zaslovel kot dramatik. Nič novega, bi rekel – izročilo govori, da se je tudi Shakespeare začel pozno ukvarjati z dramatiko.
Po naravni krizi bolgarskega gledališča v osemdesetih letih (zadnjem desetletju komunističnega režima) so devetdeseta leta 20. stoletja prinesla izjemno raznolikost eksperimentalnih iger in uprizoritev, pojavila so se nova imena, zrasla je generacija igralcev, režiserjev in gledališke publike, ki je mislila na drug način, oblikovale so se alternativne zasebne gledališke skupine in zasebna gledališča. Nekatere skupine so se obdržale, druge razpadle, sled, ki so jo pustile za sabo, pa je bila nadvse pomembna za nov obraz bolgarske kulture. V dramatiki so se v isti vrsti s klasiki, Jordanom Radičkovom (umrl leta 2004), Stefanom Canevom in Konstantinom Ilevom, trajno uveljavila imena Teodorja Dimova, Jane Dobreve, Bojana Papazova, Jurija Dačeva, Elina Rahneva. Igre so začeli pisati igralci (Kamen Donev), kot dramatik je debitiral tudi v Sloveniji popularni avtor Naravnega romana Georgi Gospodinov. Najpomembnejše ime pa je brez dvoma Hristo Bojčev: prav on jenajbolj prevajani in največkrat nagrajeni bolgarski dramatik postkomunističnega obdobja.
Kot rečeno, že Bojčeva prva igra Tisto nekaj (1984) je dosegla izjemen uspeh – igrali so jo v štiridesetih bolgarskih gledališčih, požela pa je tudi priznanje strokovne javnosti – Bojčev je bil proglašen za najboljšega bolgarskega dramatika leta 1989, po igri pa je zasnoval tudi scenarij, po katerem so leto kasneje posneli istoimenski film.
Leta 1996 je skupaj s satirikom Ivanom Kulekovim kandidiral za predsednika Republike Bolgarije; kandidiralo ga je Gibanje za zaščito upokojencev, nezaposlenih in revnih ljudi. Bila sta edina dvojica kandidatov za predsednika in podpredsednika, ki ni stremela k oblasti, ampak je bila ironična alternativa vsej predvolilni kampanji: svojevrstna afirmacija stabilnosti mlade bolgarske demokracije. Zaradi bistroumnosti in poguma si je Bojčev zaslužil simpatije stotisočev ljudi, ki so glasovali zanj in tako izrazili svoj protest proti manipulacijam vladnega aparata.
Med njegovimi igrami je treba posebej izpostaviti Polkovnika ptico (Polkovnikat ptica, 1996), ki je leta 1997 dobila mednarodno nagrado Britanskega sveta; izbrana je bila med 400 dramskimi stvaritvami iz vsega sveta, nagrado pa mu je izročil Harold Pinter. V naslednjih desetih letih je bila uprizorjena v dvaintridesetih državah Evrope, Azije, Amerike in Avstralije in prevedena v več kot dvajset jezikov. Kasneje je napisal še žensko varianto tega besedila z naslovom Polkovnik in ptice (Polkovnikat i pticite). Sledili sta igri Podzemljan (Podzemnijat, 1998) in Območna bolnica (Rajonna bolnica, 2001). Njegova dela so sodelovala na pomembnih mednarodnih gledaliških festivalih, med njimi na festivalu v Avignonu (1999), Bonner Biennalu (2000) in Mittelfestu. Za igro Polkovnik ptica je leta 1999 prejel nagrado Enrico Maria Salerno.
Orkester Titanik je napisal leta 2000. Kot v prejšnjih igrah tudi v tej nastopajo ljudje z družbene margine, od sveta pozabljeni in zavrženi osebki (inspiracijo zanje je našel v klošarjih iz domače ulice), ki hrepenijo po nečem, kar ni zdaj in tukaj, ki iščejo svojo Utopijo, ki še vedno verjamejo v mit o lepšem življenju na Zahodu in da bo jutri bolje, kot je danes. Dogajanje, ki se odvija v »vukojebini« nekje na Balkanu, zaznamuje balkanski humor oziroma avtorjeva očaranost s tem, čemur pravimo balkanska mentaliteta, v dobrem in slabem pomenu besede. Bojčev spretno prestopa iz dramskega v komično in nazaj ter prepleta realizem, absurd in liričnost, dokler nas nazadnje ne popelje v svet iluzije, v svet, kjer je mogoče prav vse, kakor v gledališču. Če verjamemo v iluzijo, lahko spremenimo svet, četudi samo svojega lastnega, intimnega, miselnega …
Slovenija je triintrideseta država, v kateri se prevaja in postavlja igro Hrista Bojčeva. Orkester Titanik so po krstni izvedbi leta 2002 v sofijskem gledališču Mladegki teatar uprizorili v Sidneyju v Avstraliji, Pakavetisu v Litvi, Prešovu na Slovaškem, Istanbulu in Antalyji v Turčiji, Prokopijevsku v Rusiji, v Skopju, Prilepu in Kumanovu v Makedoniji, Pragi na Češkem, Tübingenu v Nemčiji, Pratu (Italija), letos v Puli na Hrvaškem in Wrocłavu na Poljskem. V naslednjem letu načrtujejo uprizoritvi Orkestra še v Bukarešti v Romuniji in Dakarju v Senegalu.
Ni prvič, da se v bolgarski dramatiki pojavljajo metaforična posploševanja absurdnosti življenja, praznih prizadevanj na pot, ki ne vodi nikamor, avtomatiziranja vsakdanjega in vse bolj uspešnega preobražanja človeka v žrtev globalnega sveta in reklame, ki polagoma izgublja sposobnost misliti samostojno, netradicionalno in racionalno. V znamenitih igrah Jordana Radičkova Izkušnja letenja (Opit za letene), Januar (Januari), Lazarica, Panika (Sumatoha), napisanih v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, se že kažejo te težnje; gledališče se sprejema kot neformalen korektiv oblasti, korektiv, ki mu je verjeti bolj kakor licemernemu pritisku ali televiziji, ki jo kontrolira totalitarna oblast. Pri Bojčevu se tradicija nadaljuje s sledenjem novejšemu času, v katerem so se za zaslonom klišejev, ki obljubljajo blaginjo in »svetlo prihodnost«, na Balkanu zgodili najstrašnejši in najbolj obsojanja vredni zločini, ki jih človek lahko doživi v že tako hitrem teku življenja. Hristo Bojčev se je na začetku devetdesetih let v neki televizijski oddaji pošalil, da je železno zaveso za petdeset let spustil sam Marx, ko je na Zahod dal kapital, nam pa pustil manifest. In to skeptično, otožno-samoironično metaforo je naprej demonstriral v svojih igrah. Če je ves svet oder, t. j. gledališče, kakor nas po shakespearovsko prepričuje iluzionist Harry, nam gledališka zavesa odstira prikrito resnico, da se krivci za potop ladje zmeraj rešijo, nam pa radodarno prepustijo vlogo orkestra, ki namesto da bi zabaval, vse bolj uspešno igra svoj rekviem. Vsa ladja (svet, gledališče …) je naša, samo da nam ni potrebna, ker se potaplja, svet mineva, gledališče postaja nesmiselno. Ostajajo samo ljudje-igralci, ki morajo najti nov smisel v svoji naslednji iluziji, ponovno vzpostaviti življenje kot magijo ali fokus. To se dogaja počasi, s težavo in brezupno – v nekem neprestanem pričakovanju. Ni prostora (znajdemo se na zaostali železniški postaji – spomin na nikogaršnje življenje), ni časa (ure kažejo, kdaj gredo mimo vlaki, ki se ne ustavljajo), ni skupnosti (na nikogaršnji železniški postaji zdaj živijo klošarji). Edina rešitev je čudež. In tudi to se zgodi – mimo gre vlak, ki ga vozi medved. Kako točno je videti ta izmišljotina, boste videli v predstavi. Skeptikom pa lahko za konec rečem naslednje. V bolgarščini je pregovor: kdor se boji medvedov, naj ne hodi v gozd. To pomeni: če se bojiš neznanega, ne tvegaj. V našem primeru lahko rečemo tudi: če se bojiš medveda, ne hodi v gledališče v Novo Gorico.
Prevedel Metod Čepar; priredila Tea Rogelj.