Kruta in nežna igra Luč zamira Simona Stephensa je prikaz neke disfunkcionalne družine, raztresene po severu Anglije, in obenem globoka meditacija o smislu življenja, ki najmočneje zažari v bližini smrti. Dogajanje usmerja notranji dialog ženske v petdesetih s samo seboj, v trenutku, ko nenadoma umre zaradi možganske kapi, v trenutku, ki se nato izmakne iz časovnega sosledja in povezuje situacije, v katerih se nahajajo njeni dve hčeri, sin in mož. Ona pa jim lahko v tem izmaknjenem trenutku predoči in celo pove tisto, kar je ostalo neizgovorjeno in nedokončano. Eliptični, vzporedni prizori in dialogi vodijo do natančnih psiholoških profilov, v samo jedro medgeneracijske travme, in to s pomočjo trpkega humorja in pogumnega upanja v ozdravitev, brez najmanjše patetičnosti in odvečnih besed.
V uprizoritvi Luč zamira, ki jo je gledališče ZKM premierno predstavilo 7. novembra 2022, igrajo Doris Šarić-Kukuljica, Sreten Mokrović, Lucija Šerbedžija, Mia Melcher, Vedran Živolić, Ugo Korani, Adrian Pezdirc, Nataša Dangubić, Petra Svrtan in Ivan Pašalić. Dramo Luč zamira (Light Falls) je v hrvaščino prevdel Vinko Zgaga. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Janusza Kice so sestavljali dramaturginja Lada Kaštelan, scenografi Numen + Ivana Jonke, kostumografinja Doris Kristić, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, skladatelj Stanko Juzbašić, asistentka režiserja Žad Novak, asistentka dramaturginje Sandra Pašić in asistent scenografov Vanja Magić.
Simon Stephens (rojen leta 1971) je eden najplodnejših in najpomembnejših britanskih dramatikov. Njegove drame in dramske priredbe od konca devetdesetih uprizarjajo tako v angleško govorečih državah kot po celotni Evropi, največ v Nemčiji, sam pa sodeluje s številnimi pomembnimi evropskimi režiserji. Stephensova dramska besedila so oblikovno in vsebinsko raznovrstna, segajo od t. i. umazanega realizma do poetične ali postdramske fragmentarnosti, od angažirano političnega do povsem intimističnega pristopa. So žanrsko fluidna in odprta za različne uprizoritvene interpretacije.
Gre za prvo uprizoritev kakšne Stephensove drame na Hrvaškem, v režiji Janusza Kice, čigar režijska senzibilnost se, tako dramaturginja Lada Kaštelan, »izjemno dobro ujema z dramsko pisavo tega besedila«.