Slavje, ki je središče besedila Elfriede Jelinek, se je dejansko zgodilo: med tako imenovano zabavo SS-ovske družbe na gradu grofice Batthyány, rojene Thyssen-Bornemisza, v Rechnitzu v Avstriji, je bilo še marca 1945, ko je bila ruska vojska le nekaj kilometrov stran, ubitih več kot 180 deportiranih judovsko-madžarskih prisilnih delavcev. Dogodek, ki kljub desetletja trajajočim poskusom še vedno ni dokončno pojasnjen: priče so nenadoma umrle, žrtev niso nikoli našli, osumljenci pa so lahko brezskrbno živeli – vaška skupnost je otrpnila.

Leta 1994 sta Eduard Erne in Margareta Heinrich med ponovnim poskusom najti grobišče umorjenih v Rechnitzu posnela dokumentarec z naslovom Smrtna tišina. Kljub sugestivnemu naslovu je popolnoma jasno, koliko besed potrebuje ta tišina. Elfriede Jelinek je film služil kot navdih za izpovedi in tematski kolaž, da se je z neizmerno ostrino misli in izjemno močjo asociacij lotila primera Rechnitz in z veliko jezikovno silo združila vprašanja, ki določajo njen celotni opus: zanikanje in omalovaževanje – preteklost in zlaganost.

Čeprav o dogodku izvemo samo, kar nam povedo glasniki, je Rechnitz (Angel uničenja) silovito in nasilno besedilo. Besedilo z lažnim dnom, besedilo o zlorabi jezika. Jelinekini pripovedovalci so glasniki storilcev, glasniki utemeljevanja, zagovarjanja. Vendar njihove pripovedi vedno končajo v prazno, v ponavljajoči se zanki, ujeti so v tematiki in kraju, kot so bili ujeti liki v filmu Luisa Buñuela Angel uničenja.

Enrico Lübbe, od avgusta 2013 umetniški direktor gledališča Schauspielhaus Leipzig, je režiral dramo Elfriede Jelinek, Nobelove nagrajenke za književnost leta 2004. Scenografijo je zasnoval Hugo Gretler, od te sezone scenograf v gledališču Schauspielhaus Leipzig, ki je sodeloval z režiserji, kot so Lars-Ole Walburg, Stefan Bachmann, Hans Neuenfels, Martin Kušej in Frank Hilbrich; njegova dela so bila večkrat predstavljena na berlinskem gledališkem srečanju, dvakrat je bil nagrajen kot scenograf leta. Kostumi so delo Michaele Barth, ki je pogosto sodelovala z Arminom Petrasom, Christofom Loyem, Holkom Freytagom in Enricom Lübbejem, kontinuirano pa že od leta 2000 sodeluje z Michaelom Thalheimerjem.

Iz kritik

"… veličastno gledališko delo." — DRadio

"Jelinekine samorazkrivajoče tirade veselo kapljajo iz mastnih ust, medtem ko si zgovorna peterica samoumevno polni želodce, nato prižiga cigare in se gre majhno orgijo po večerji ali pa streljanje z dvocevkami. Povsem uspel domovinski večer." —Theater heute

"Pet povsem prepričljivih igralcev slika dogodke v morečem govorno-gledališkem kolažu [...] Režija vleče dobro zastavljeno neskladje med igro in besedo." — Leipziger Volkszeitung

"To je veliko gledališče. Igralci in ustvarjalci so bili popolnoma zasluženo nagrajeni z bučnim aplavzom." — Leipziger Internet Zeitung