Pred dnevi sem se iz Prage, kjer živim, odpeljala v Liberec, mesto, ki je od češkega glavnega mesta oddaljeno približno sto km. Samo zato, da bi preživela večer v Gogi.

Grumovo dramo Dogodek v mestu Gogi je na odru Malega gledališča F.X. Šalde v Libercu pripravil slovenski režiser Uroš Trefalt. Trefalt je študiral na praški Akademiji gledališke umetnosti (DAMU) in danes živi in dela izmenično v Pragi in Sloveniji. Radovedna sem bila, kako so se on in češki igralci spoprijeli s tako posebnim besedilom. Režiser je sam tudi priredil češki prevod Dušana Karpatskega, ki je izšel leta 1985. Predstava je imela premiero 10. junija 2016 in je od takrat na rednem programu gledališča.

Petr B. Novak je predstavo zasnoval pred kamnito steno, ki deluje hladno in težko. Ob njej pod reflektorji postopoma zaživijo posamezne zgodbe in usode meščanov. Stena, kamen, ujetost: Goga, iz katere ni izhoda. Podobno poudarja zatohlost in mračnost mesta tudi glasba, za katero je poskrbel Ivan Acher. Temni in hladni toni vzbujajo tesnobo in pritiskajo na človeka, da se skrči in postane še manjši. Posamezne zgodbe se izluščijo iz teme, zaživijo za hip in spet zaniknejo. Kot privid. Skupaj z meščani čakamo na dogodek, na nekaj, kar bi spremenilo naše življenje. In ko pisarju Klikotu celo mesto ploska, ko se poskuša obesiti, je jasno, da Goga hrepeni po dogodku za vsako ceno… Predstava ostaja aktualna in tudi mobiteli, ki jih igralci tu in tam vzamejo v roke – nekateri celo slikajo z njimi – ji ne škodijo. Nasprotno, še danes smo podobni meščanom Goge: v mobitel poskušamo ujeti trenutke, ki bi  naš normalni vsakdanjik spremenili v nekaj posebnega.

Večer v Gogi je bil tak, kot sem pričakovala: občutek tesnobe, zatohlosti in nezmožnost zbežati sam pred seboj in svojo usodo. Samo sanjamo lahko, tega nam ne more nihče vzeti. Sporočilo režiserja ostaja jasno in Goga še vedno aktualna. V tem smislu me je predstava prepričala in se me dotaknila. V današnjem gledališču to ni malo, vsakemu to ne uspe.