Današnji dogodek je resničen odraz brezmejnih možnosti gledališča za mobilizacijo skupnosti in premagovanje vsega tistega, kar nas ločuje.
Ste sploh kdaj pomislili, da bi bilo lahko gledališče tudi močno orožje v boju za mir in spravo? Številne države trošijo ogromne vsote denarja za mirovne operacije pri posredovanju v nasilnih konfliktih po vsem svetu, zelo malo pozornosti pa namenjajo gledališču kot eni od neposrednih alternativ za predrugačenje teh sporov in načinov njihovega reševanja. Kako bi prebivalci matere Zemlje sploh lahko dosegli univerzalni mir, če so jim sredstva, ki bi to omogočila, vsiljena od zunaj in so v rokah represivnih moči?
Gledališče na subtilen način prežema človeško dušo, do bolečin stisnjeno od strahu in dvomov, saj spreminja svojo podobo in odpira svet alternativ tako za posameznike kot za celotno skupnost. Lahko osmisli vsakdanjo resničnost in prepreči negotovo prihodnost. Lahko se preprosto in neposredno vključi v vsakdanjo politiko. Ker je vključujoče, lahko gledališče predstavlja tisto izkušnjo, ki je sposobna nadgraditi nekdanje nesporazume.
Še več, gledališče je preverjeno sredstvo, ki zagovarja in spodbuja ideje vseh vpletenih in se je zanje pripravljeno boriti vsakič, ko so ogrožene.
Da bi se lahko pripravili na mirno prihodnost, se moramo zateči k miroljubnim sredstvom, usmerjenim v razumevanje, spoštovanje in prepoznavanje prispevka vsakega človeka v tem velikem podjetju za ohranjanje miru. In gledališče je tisti univerzalni jezik, s katerim lahko posredujemo sporočilo o miru in spravi.
Ker dejavno vključuje vse sodelujoče, lahko gledališče v svoj krog pritegne številne duše in razgradi splošno, okorelo miselnost, s tem pa vsakemu izmed nas daje tudi možnost za prerojenje in odločanje, ki temelji na ponovnem odkrivanju znanja in resničnosti. Če hočemo, da bi bilo gledališče v primerjavi z drugimi oblikami umetnosti uspešno, moramo narediti velik korak naprej pri njegovem vključevanju v vsakdanje življenje, spopasti se moramo s kritičnimi vprašanji konfliktov in miru.
Ker spremlja družbene spremembe in preoblikovanje družbe, je gledališče že dejavno na območjih, ki jih uničujejo vojne, in med prebivalstvom, ki kronično trpi zaradi revščine in bolezni. Vsak dan se srečujemo z novimi zgodbami, ki govorijo o tem, da je gledališče zmoglo mobilizirati javnost in utrditi zavest in da je pomagalo trpečim žrtvam travmatičnih povojnih izkušenj. Kulturne platforme, kakršna je tudi Mednarodni gledališki inštitut, katerega naloga je utrjevanje miru in prijateljstva med ljudmi, so že dejavne.
Zato gre za svojevrstno travestijo, da v času, kot je današnji, molčimo in čeprav se zavedamo moči gledališča, vladarjem orožja in topniškega ognja dopuščamo vlogo svetovnih mirovnikov. Le kako bi lahko imela orodja odtujevanja hkrati tudi vlogo dejavnikov miru in sprave?
Na svetovni dan gledališča vas pozivam, da pretehtate te misli in da začnete gledališče razumevati kot univerzalno orodje za dialog, družbeno preobrazbo in reforme. Združeni narodi porabijo velikanske vsote denarja za številne mirovne operacije in pri tem uporabljajo orožje, gledališče pa je spontana, humana, cenejša in daleč najmočnejša alternativa.
In čeprav še zdaleč ni tudi edina rešitev za našo skupno prihodnost v miru, bi nedvomno lahko bilo učinkovito sredstvo tudi povsod tam, kjer skušajo mir zagotoviti mirovne misije.
Biografski podatki o avtorici:
Jessica Kaahwa, doktorica znanosti, priznana dramska pisateljica, igralka, režiserka in akademska gledališka ustvarjalka, je zaradi svojega človekoljubnega dela zelo cenjena tudi v mednarodnem prostoru. Je Fulbrigtova štipendistka in prejemnica številnih drugih štipendij in nagrad, s pomočjo katerih se posveča raziskovanju in delu na terenu; obravnava gledališče in medije kot konstruktivno silo na območjih konfliktov in pri izboljšanju razmer na področju zdravja. Trenutno je višja predavateljica na oddelkih za glasbo, ples in dramo na Univerzi Makerere v Ugandi, kjer je tudi magistrirala. Študirala je tudi na Univerzi Benin v Nigeriji in delala na nigerijskem radiu. Leta 2001 je na Univerzi Maryland v ZDA doktorirala iz gledališke zgodovine, teorije in kritike. Napisala je več kot petnajst dramskih besedil za gledališče, televizijo in radio, režirala je več svojih del in igrala v svojih predstavah. Med drugim je režirala tudi Shakespearovega Kralja Leara in Brechtovo Mater Korajžo in njene otroke ter številna druga besedila svetovnih avtorjev. Kot velika zagovornica človekovih pravic, pravičnega vodenja in napredka Jessica Kaahwa nenehno opozarja na pomen enakopravnosti med spoloma in miru. Je tudi oblikovalka mnogih domačih in mednarodnih pobud, ki potekajo s pomočjo gledališča za razvoj, in nadaljuje raziskavo na področju mnogovrstne uporabe gledališča v vseh družbenih vidikih. Kot avtorica publikacij in priročnikov in predavateljica je vodila številne delavnice za usposabljanje članov mednarodnih in nacionalnih organizacij in predavala na mnogih visokošolskih izobraževalnih ustanovah.
Jessica Kaahwa je verjame v »učenje z delom«. Med njene človekoljubne dejavnosti sodi tudi ustanovitev centra za osirotele otroke na njenem posestvu v Ugandi, kjer preživi veliko prostega časa in se posveča otrokom s potrebami po varnosti in pripadnosti.