Danes imam možnost, imam to čast, da lahko povem nekaj misli o svojem svetu … o našem svetu, svetu gledališča. Ponosen sem na to, da sem del te čudovite družine.
Davnega leta 1964, v prejšnjem stoletju, sem bil na poti na Vzhod, na daljno Japonsko. In zgodila se mi je … Ljubljana … Slovenija. Tja daleč me je gnala želja po spoznavanju drugačne kulture, kulture, ki bi obogatila moj svet umetnosti, spremenila moj latinski temperament in mi napolnila baterije z novo energijo. In kot sem že rekel, zgodila se mi je Ljubljana, zame takrat zanimiv in privlačen gledališki prostor. Zato sem ostal. Zato sem še vedno tu. Spoznal sem slovensko kulturo in slovenska kultura je spoznala mene in mojo umetnost, umetnost pantomime. Vzljubila jo je in jo, tako kot mene, sprejela medse. Hvala!
Silno presenečen sem bil nad velikim številom gledaliških hiš v Ljubljani. Glede na število prebivalcev jih je bilo zagotovo več kot v Parizu, moji vmesni postaji na poti na Vzhod. Šentjakob, Lutkovno, Oder 57, Mladinsko, Mestno, Drama, Gledališče Glej, Opera, Pekarna itd. itd. Danes pa je različnih gledaliških hiš in gledališč – kot samostojnih institucij – še več kot takrat. Gledališki igralec … to ni samo poklic. Biti gledališki igralec je življenjski slog. Je trpljenje, bolečina, veselje. Je glavobol, ki izgine, ko stopiš na odrske deske. Gledališče je sreča, ljubezen, je znoj, ki se posuši z aplavzom, trema, ki se izgubi s tekstom, pesmijo in kretnjo. Je kot droga, ki te zasvoji, a k sreči v tvojem telesu in na psihi ne pusti negativnih posledic; ravno nasprotno, bolj ko se poglabljaš v ta čudoviti svet imaginacije, bolj postajaš zrel in dovršen. Ne pravijo zaman, da vonj odrskih desk za vedno ostane v tebi, potem ko jih enkrat »zavohaš«…
Če bi moral figurativno ilustrirati pojem gledališča, bi narisal drevo. Korenine tega drevesa se razraščajo od Grčije do Orienta. Vsaka veja simbolizira elemente gledališča: igralce, režiserje, scenografe, glasbenike, plesalce, pantomimike, pevce, skratka, ustvarjalce iz različnih gledaliških hiš. Marsikatera veja se kdaj pa kdaj tudi zlomi. Na žalost eno takih, zlomljenih vej predstavlja gledališče nedaleč od naše meje. To je veja, ki se je v zgodovini zlomila že dvakrat. Prvič so jo uničili ognjeni zublji, a se je obrasla in ozelenela. Pa so jo finančne težave zlomile še drugič. Srčno verjamem in si želim, da bi se spet ozaljšala z zelenjem in plodovi ter zaživela v tem negotovem, razburkanem času, ko se vse vrti v krogu od enega protesta do revolucije in vojn. Negotove politične razmere nam ne smejo vzeti tega sveta, sveta umetnosti, in hrama, ki človeku lahko pomeni zatočišče. Zagotavlja mu duševno ravnotežje, ljubezen do sočloveka in do miru.
Dragi Slovenci, po vseh letih, odkar sem postal del slovenskega gledališkega prostora, se imam tudi sam za Slovenca. Zavedajmo se, da je slovenska gledališka umetnost bogata, vredna, da jo uživamo, ob njej rastemo in jo cenimo.
(Andrés Valdés)
Andrés Valdés, profesor pantomime in mima iz Ljubljane, se je rodil v Havani, Kuba. Prvič je nastopil pred številnimi gledalci v četrtem letu starosti kot plesalec v cirkusu. Zatem se je njegovo sodelovanje v ansamblih pred publiko ni ustavilo: najprej je kot plesalec-igralec nastopal na številnih otroških prireditvah, po končani igralski akademiji pa se je začelo njegovo potovanje in gostovanje po svetu. Najprej je odpotoval v Mehiko, kjer je uspešno nastopal v različnih kulturnih ustanovah. Leta 1958 se je odpravil v Ameriko in nastopal v ansamblu iz Kube, kot komik. Po dveh letih se je odločil za pot v Evropo, kjer je v Parizu postal učenec največjega umetnika pantomime Etiennea Decrouxa in nekaj časa tudi asistent znanega pantomimika Marcela Marceaua. Leta 1964 ga je pot zanesla v Ljubljano, kjer je tudi ostal. V slovenski kulturni prostor je prinesel takrat novo zvrst umetnosti, sodobno pantomimo. S svojim znanjem in izkušnjami je s to zvrstjo pričel dolgotrajen proces bogatenja in širjenja okvirov slovenskega kulturnega prostora, tudi kot svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah. Leta 1982 se mu je pridružila njegova učenka in kasneje asistentka in sodelavka Jana Kovač Valdés. Od tega leta dalje je v svoj repertoar dodal vrsto uspešnih predstav, namenjenih predvsem odrasli publiki. Zadnjih nekaj let pa se poleg pedagoškega dela intenzivno ukvarja z ustvarjanjem za otroke. S svojim poznavanjem otroške psihe in bogato domišljijo, je ustvaril vrsto predstav za predšolsko, šolsko in srednješolsko mladino. Tekst za vse pravljice si je izmislil sam, v sodelovanju s svojo učenko in sodelavko Jano Kovač Valdes. Vrsta nagrad, ki jih je v letih svojega umetniškega in pedagoškega delovanja dobil, so potrdilo in dokaz, da pantomima ni “nekaj posebnega”, temveč preprosto - GLEDALIŠČE.