Prvo industrijsko revolucijo je sprožilo dozorelo kulturno in pravno okolje v Angliji, ki je omogočilo razvoj podjetništva. Obdobje med letoma 1750 in 1850 zaznamujejo do takrat nevidene spremembe v načinu pridelovanja hrane, proizvodnji dobrin, pridobivanju rudnin in v prometu, ki so imele globok vpliv na družbene, gospodarske in kulturne razmere tistega časa. Tehnološki razvoj in uvedba strojev sta bila neizmerna zamenjava rokodelstva predhodnega obdobja in gospodarstva, ki je temeljilo na »živalskem pogonu«. Česa takega v človeški zgodovini ni bilo vse od udomačenja živali in rastlin. Začelo se je z rastjo premogovništva, novimi načini pridobivanja železa in jekla ter uvedbo strojev v tekstilno industrijo; temu je sledil razvoj trgovine, ki so ga omogočile nastajajoče mreže vodnih poti, boljše cestne povezave in razvoj železniškega omrežja. Prehod iz poljedelskega načina življenja v družbo, ki je temeljila na proizvodnji dobrin s stroji, je seveda povzročil tudi velike premike prebivalstva s podeželja v večja naselja in mesta, in prvič v zgodovini se je to začelo odražati tudi na življenjskem standardu navadnih ljudi, katerih število se je začelo naglo povečevati. Nenadoma je bilo več časa za misel, ljubezen, domišljijo, pa tudi za dvom in strah …

Poleti leta 1816 se je zgodil nenavaden dogodek. Devetnajstletna, pisateljsko navdahnjena Angležinja Mary Wollstonecraft Godwin je z ljubimcem, sicer poročenim moškim in kasneje njenim možem, pesnikom Shelleyjem, liberalcem in somišljenikom njenega očeta, filozofa Williama Godwina, potovala po Švici in se srečevala z okultnimi krogi, v katerih so se pretakale ideje galvanizma. Italijanski fizik in zdravnik Luigi Galvani je med letoma 1780 in 1790 preučeval učinek elektrike na raztelešene živali. Med poskusi se je s skalpelom dotaknil mrtve žabe in opazil, da je ta trznila z nogo. Fenomen je opisal kot »živalsko električnost« in verjel, da je odkril posebno obliko elektrike. Če se sedaj povrnemo k Mary Shelley in njenemu potovanju po Švici, naenkrat srečamo še Johna Williama Polidorija, angleškega pisatelja, snovalca zgodb o vampirjih (njegovo najuspešnejše delo je kratka zgodba Vampir, ki jo je končno objavil leta 1819), in že takrat slavnega pesnika lorda Byrona. Umetniška scena in verjetno tudi nekaj dobrega vina … stavili so, kdo bo napisal najboljšo grozljivko … tedni premišljevanja … in Mary Shelley se v sanjah prikaže znanstvenik, ki ustvari življenje in se zgrozi nad tem, kar je storil … in nato Shelleyjeva napiše roman Frankenstein.

Zgodbo prvič objavijo dve leti kasneje, v Londonu leta 1818, vendar brez imena avtorice, ki iz anonimnosti stopi šele z drugo, francosko izdajo leta 1823. Naslov Frankenstein nosi podnaslov Sodobni Prometej, svarilo pred širjenjem sodobnega človeka industrijske revolucije preko meja. Prometej, nadnaravno bitje, titan, je bil čuden tič; človeka je ustvaril iz gline in bogovom ukradel ogenj ter ga predal ljudem, s tem pa jim omogočil razvoj oz. to, čemur danes pravimo civilizacija. Bogovi so ga za to času primerno kaznovali …

Roman Frankenstein ali Sodobni Prometej govori o mladem švicarskem znanstveniku Victorju Frankensteinu, ki na v tistih časih znameniti univerzi v nemškem Ingolstadtu iz delov umrlih ljudi ustvari umetnega človeka. Poskus sicer uspe, vendar je umetni človek nasilna pošast, ki ubije Victorjevega brata Williama in njegovo ženo Elizabeth ter prijatelja Henryja. Stvor je kriv tudi za smrt Victorjevega očeta Alphonsa in njegove služkinje Justine. Vsemu temu navkljub je stvor v romanu predstavljen kot čuteče bitje, ki od svojega stvaritelja brez uspeha zahteva sočutje, podporo in odgovornost; ker tega ne dobi, zelo trpi, in to je tudi vzrok za njegovo nasilje. Victorja, svojega stvaritelja, sicer ne umori, pač pa mu prizadene neizmerne duševne bolečine. Victor je na koncu prav tako osamljen, kot je osamljen stvor. Roman je svarilo sodobnemu človeku pred usodo Prometeja, poosebljenja človeškega stremljenja po znanju, ki ga vedno spremlja tveganje, da gremo preko svojih zmožnosti in se soočimo z nepričakovanimi in tragičnimi posledicami. 

Prva industrijska revolucija osemnajstega stoletja se je nadaljevala z velikim gospodarskim napredkom, ki ga je zaznamoval prihod parnega stroja na železnice in v ladijski prevoz, in se je v drugi polovici devetnajstega stoletja s pojavom motorja na notranje izgorevanje in električnega generatorja prelila v drugo industrijsko revolucijo, ki nosi tudi ime tehnološka revolucija. V obdobju med letoma 1867 in 1914 se je zgodila večina velikih tehnoloških izumov, ki so bili za razliko od prehodnega obdobja zasnovani na znanstvenem raziskovanju … Svet je doživel prvo in drugo svetovno vojno. Zloraba tehnološkega napredka je povzročila neizmerno materialno izgubo in strašno trpljenje ljudi. V tehnološko razvitem svetu je nato sledilo dolgo obdobje relativnega miru in blaginje, ki še vedno traja in je zaznamovano s silovitim, še nevidenim vzponom znanosti in tehnologije. Jeremy Rifkin, ameriški ekonomist in okoljski aktivist, napoveduje tretjo industrijsko revolucijo, v kateri se digitalizacija informacije in nove komunikacijske tehnologije prepletajo z novimi energetskimi sistemi, ki temeljijo na obnovljivih virih. Bomo videli, kam nas bo pripeljala trenutna družbena in denarno-gospodarska kriza, ki je obenem tudi kriza vrednot …!?

Kriza vrednot? Živimo v času velikega znanstvenega, tehnološkega in duhovnega napredka, ki naj bi človeštvu prinesel vsesplošno blaginjo in odprl nove razsežnosti v razumevanju našega obstajanja in prihodnosti. Nekako bolj tiho se je ob tehnološki dogajala tudi biološka revolucija, čeprav je ta pojem bolj meglen, saj ga različni pisci uokvirjajo v zelo različna poglavja razvoja te vede in njej sorodnih ved. Eden od ključnih mejnikov je zagotovo bilo odkritje zgradbe dvojnoverižne vijačne DNK pred dobrimi petdesetimi leti, osnovne sestavine genomov vseh organizmov na Zemlji, in njene vloge kot informacijske molekule življenja. Mejnik je tudi leto 2000, ko pride do objave osnutka nukleotidnega zaporedja človeškega genoma in napovedi začetka obdobja funkcijske genomike, ko bomo raziskali vlogo in delovanje vseh človeških genov in tako morda razumeli, kako deluje celica, kako se je razvilo življenje in po katerih poteh bo evolucija potekala naprej. Od takrat živimo v tako imenovanem pogenomskem obdobju, medtem pa smo doživeli pohod nove biotehnologije z genskim inženirstvom, ki je ustvarila niz novih, bioloških zdravil, ki jih medicina uporablja za zdravljenje številnih bolezni, pa tudi industrijskih encimov, ki jih uporabljamo v kemični, predelovalni in živilski industriji. Z vnosom novih genov nam je uspelo ustvariti gensko spremenjene rastline in živali in po dolgem premoru se je povrnil Frankenstein, in sicer v izrazu »frankensteinovska hrana«, s katerim so nasprotniki gensko spremenjenih organizmov in hrane odvračali ljudi od uveljavljanja biotehnoloških načinov pridelovanja živil.

Zgodila se je ovca Dolly, ki je takoj sprožila razprave o možnostih kloniranja človeka in o raziskavah matičnih celic za tako imenovano terapevtsko kloniranje, ki naj bi s hitro razvijajočo se medicinsko oz. celično biotehnologijo medicini prineslo zmagoslavje nad nekaterimi, danes še neozdravljivimi boleznimi. Leta 2002 je italijanski porodničar Antonarakis napovedal kloniranje človeka, kar je po svetu takoj izzvalo vsesplošno nasprotovanje. Ne samo, da smo obsojali poskuse s človeškim življenjem v trenutku, ko metoda še zdaleč ni dognana in varna, obsodbe je bila deležna že sama misel na tako imenovano reprodukcijsko kloniranje. To je namreč v popolnem nasprotju s tem, kar pojmujemo kot »človečnost«, ki jo zaznamujejo nepredvidljivost, edinstvenost in spoštovanje razlik. Ker smo različni, se zanimamo drug za drugega, želimo si ugajati, kar spodbuja našo radovednost in kreativnost.

Mnenja pa so si zelo nasprotujoča in različna glede terapevtskega kloniranja, ki je v začetku, tj. do stopnje ustvarjenja skupka vsezmogljivih matičnih celic, enako reprodukcijskemu, nato pa, namesto da bi ta skupek vsadili v maternico, kjer bi se razvil v človeško bitje, celice s primernimi spodbujevalnimi snovmi v epruveti usmerimo v načrtovani celični tip in na ta način ustvarimo specifično tkivo, ki bi bilo primerno za presaditve. Seveda je še daleč do razvoja celovitega organa, ki je sistem različnih tkiv … Vendar nekoč v prihodnosti bi bolniku, ki bi npr. zbolel za neozdravljivo boleznijo, oboleli organ odstranili in ga nadomestili z organom, ki bi ga pridobili iz ene same njegove telesne celice. Bolnik »svojega« organa seveda ne bi zavrnil, saj njegov imunski sistem ne bi imel opravka s tujim organom. Ker je ustvarjanje vsezmogljivih izvornih matičnih celic z uporabo človeških jajčnih celic iz številnih etičnih zadržkov sporno, se znanstveniki poslužujejo bližnjic in raziskujejo možnosti uporabe živalskih jajčnih celic kot okolja za vnos jedra iz poljubne človeške celice, kar bi v nadaljevanju omogočilo razvoj specifičnih človeških celic in posledično tudi organov.

Razvnela se je silovita razprava in polemika, ki traja še danes. Znanost je ugotovila, da je del družbe in da je dolžna najširši javnosti na razumljiv način sporočati svoje namene in svoje izsledke. Javna razprava, v katero se vključujejo ne samo znanstveniki ožjega področja, temveč tudi ljudje iz drugih področij življenja – od pravnikov, filozofov, zgodovinarjev, teologov, ekonomistov do predstavnikov nevladnih gibanj in široke laične javnosti –, je postala nepogrešljiv del znanosti, vendar pa je taka razprava lahko produktivna samo v primeru, da temelji na preverjenih dejstvih, poučenosti razpravljavcev in poštenosti sredstev javnega obveščanja. Dober šolski sistem, ki ljudem da osnovna znanja iz biologije in jih nauči spoštovanja do narave, je skupaj s sredstvi javnega obveščanja ključnega pomena, da se bomo lotevali resničnih tem in ne bomo podlegali raznoraznim gurujem, ki se med drugim poslužujejo tudi »frankensteina«, da nas strašijo in s tem ohranjajo moč in razloge za svoj obstoj … Kaj pa »nori znanstvenik«? Ali ni to zgolj proizvod naše domišljije in opravičilo slabe vesti, da smo znanost v preteklosti večkrat zlorabili za zadovoljevanje nizkih nagonov in strasti? Bodimo konstruktivni in dobromisleči, učimo drug drugega in zavedajmo se, da je uničevanje sveta dolgočasno osamljeno početje, ki ga lahko uresničiš samo enkrat …


(Iz gledališkega lista uprizoritve)