V predstavi, v kateri igra s Kajo Janjić, belgijska avtorica z endoskopom raziskuje telo iz pletenin sešitega otroka. Boulognejeva skozi proces zahaja vse globlje v vprašanja o življenju in smrti, lepoti in osvoboditvi ter iskanju božanskega v materialnem, so zapisali v Gleju.

Za prvi del cikla, predstavo Izkopavanja, je avtorica iz enostavnih materialov začela sestavljati otroško lutko. "Začela sem delati organe, prvo ledvico, potem placento... Ko sem imela po enajstih mesecih vse, sem začela igrati žensko, ki želi narediti otroka," je pojasnila Boulognejeva.

"Po kakšnih dvajsetih predstavah sem dele sešila in ugotovila nekaj neverjetnega - ustvarila sem mrtvega otroka," je povedala in dodala, da je sledilo obdobje obračunavanja. V tem času je svoje notranje dileme poskušala razreševati tudi s patologinjo, ki ji je dala navdih za predstavo o anatomiji.

Verjame, da je tema izgube otroka, četudi ne gre za redko izkušnjo v življenju, še vedno tabu. "Ta predstava je tudi za ženske, ki so izgubile otroka, saj sta na vsaki predstavi vsaj ena ali dve osebi, ki vesta, o čem govorim. Ponavadi se nasmihajo vse od začetka predstave in se o tem po koncu z mano tudi pogovarjajo," je pojasnila.

"Možnost, da lahko ljudje ustvarjamo nove ljudi, je zame magično. Ker sama nisem mati, lahko zavzamem bizarno pozicijo in si to zamišljam," svojo navezanost na tematiko življenja in smrti pojasnjuje Boulognejeva.

Boulognejeva se je slovenski javnosti prvič predstavila leta 2005 v sklopu Mesta žensk s predstavo Večna medikacija, ki je v slovenski različici zaživela leto kasneje. Avtorica, ki je pomagala pri pripravah predstave, meni, da je bila izvedena odlično. "Od smeha sem se valjala po tleh. Čeprav zdaj nisem več tako nerodna in prestrašena kot nekoč, mislim, da me je tudi ta predstava 'ozdravila' strahu. Zdaj na odru uživam," je povedala.

Leta 2009 je Boulognejeva s slovenskimi ustvarjalci pripravila predstavo Marcipan ali pleksi. Po njenih besedah je bila predstava nekakšen anarhičen muzikal, v katerem so morali umetniki razviti vse svoje talente, od plesa do petja.

Režiserka, igralka in pisateljica, ki je leta 2002 diplomirala iz režije na bruseljskem RITS, je poudarila, da je v Belgiji težko biti režiser. "Ljudje prihajajo do mene, ne zato, ker bi jim bila všeč, temveč zato, ker si želijo delo. Na tej sceni se ne počutim dobro, enostavno ni prav iskrena," je povedala.

Boulognejeva je ponos in trmo za svoje delo pridobila v času, ko se je družila z alternativnim glasbeniki, v gledališču pa smisel išče v ustvarjanju del, ki se občinstva resnično dotaknejo. "Mislim, da ima gledališče, če je dobro, vlogo antidepresiva - lahko te oživi," je še povedala.

Dramska besedila Boulognejeve so prevedena v sedem jezikov in so bila v njeni režiji uprizorjena v številnih državah. V svojih delih se ukvarja s tematiko ženske seksualnosti ter z različnimi oblikami ekstaze, želje po prijateljstvu, izdajo, in ženskimi strategijami osvoboditve, so v Gleju opisali avtorico, ki bo v Ljubljani nastopila v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk.