Festivalski klepet: Stefan Kaegi

STEFAN KAEGI, rojen leta 1972 v Švici, je gledališki režiser, ki se ukvarja s teatralnostjo v vsakdanjem življenju. Na letošnjih Mladih levih nas je s projektom RIMINI PROTOKOLL-a z vlaki popeljal po železniških tirih predstave MNEMOPARK.

Kako je strukturiran Rimini Protokoll?

Smo trije ljudje, ki delamo skupaj. Rimini  Protokoll je etiketa za projekte, pri katerih sodelujeta še Helgard Haug in Daniel Wetzel. Ko produciramo, smo kot blagovna znamka. Na primer, zdaj sem jaz direktor, kje drugje pa usmerjamo proces vsi trije skupaj.

Kakšna je razlika med ustvarjanjem pod zaščito blagovne znamke in samostojnim delom?

Gledališče naj bi bilo manipulacija idej. Včasih je bolje biti skupina, ki dela na projektu, ker se reflektirajo drugi vidiki in različne ideje. Težko je reči, da delam sam. V bistvu sem organizator in na drugi strani so ljudje – projekt je v celoti narejen z vključevanjem naturščikov. Delo je različno, nekateri so avtorji teksta, tako da imam tudi vlogo urednika.

Pri lanskoletnem gostovanju na Mladih levih ste se tudi ukvarjali s temo potovanja, kako bi jo lahko komentirali?

Ja, bolj v smislu premikanja. Menim, da ko se premikamo, razmišljamo drugače, premikamo se naprej. Psihologija pravi, da ko med vožnjo z vlakom gledaš ven, se tvoje videnje preplete s tvojo fantazijo, tvojimi idejami. V filozofiji in zgodovini je veliko ljudi, ki hodijo, se premikajo. Pri projektu Cargo Sophia sem se ukvarjal z idejo prevoza in s problemom onesnaževanja, ki ga proizvede prevoz tovora na poti od Sofije do sem. Vse to je bil tudi prostor premikanja, in sicer s simulacijo vožnje kamiona po Ljubljani. Pri letošnji predstavi Mnemopark sem uporabil vlak v povezavi s kmetijstvom, pokrajino in stvarmi, ki so zelo švicarske. In na tej točki mislim, da se pojavi zanimivo vprašanje o Evropi, bolj vzhodni Evropi, in sicer glede evropskih skladov za subvencioniranje prevoza in infrastrukture. Ne poznam stanja v Sloveniji, vendar v vzhodni Evropi v splošnem velja politika subvencioniranja kamionskega prevoza. Odločitev, ki neposredno odpira našo percepcijo, je pokrajina, ampak narava ni tako avtentična, kot je videti. Štrije nastopajoči govorijo o tem, kako naj bi jo naredili avtentično, eden od njih pove zgodbo, kako je bil kmet in je kmetovanje opustil. Položaj kmetov je namreč zelo težek in problematičen. Ko sem bil na poti v Slovenijo, je osem kmetov na dan opustilo kmetovanje, v Švici pa sedem. Podobna situacija je v večini držav. Po eni strani želijo kmetje ohraniti neokrnjeno naravo in okolje, po drugi strani pa jim cena goriva dopušča uvoz cenejše perutnine iz nizozemskih valilnic, kar nas opozori na dve strani iste zgodbe.

Kje ste našli nastopajoče?

V društvu. Vsi prihajajo iz društev ljubiteljev železnic. Max izdeluje modele vlakov že 40 let in je delal kot kondukter na vlaku. Heidy je sodelovala pri gradnji mostov v Nemčiji.

Kaj počnejo v teh društvih?

Stefan pokaže različne modele ljudi, kot so tudi teroristi, kolesarji, modele hiš, stanovanj, pokrajinskih objektov, avtomobilov. Pokaže mi katalog, v katerem so prikazani biki z različnimi imeni, merili – to je katalog za naročilo sperme za umetno oploditev krav.

Stefan me je vprašal, ali sem s kmetov. Pojasnila sem mu, da prihajam s podeželja in da zdaj tam ni več toliko kmetij, kot jih je bilo v mojem otroštvu. Poistovetila sem se z njegovim pogledom na težko situacijo kmetov, kajti kmetje tudi pri nas propadajo zaradi nenaklonjene politike.
Igralci so bili bolj v delu, niso se pustili motiti. Ogovorila pa sem člana slovenskega društva ljubiteljev železnic, ki mi je razložil princip izdelovanja modelov. Uporabljajo plastiko, vejice, posebni mah, vse je zelo pomanjšano in prikazano v razmerju 1:87. Pokrajina je zgrajena realistično, med drugim prikazuje tudi tire, ki jih je odnesel gorski plaz. Predstavljen je tudi absurd današnjega časa, kot je na primer prevelika proizvodnja mesa … Prepletajo se različne aktualne problematike na miniaturni platformi, kar še dodatno poudarjajo nastopajoči s svojimi pripovedmi.