Festivalski klepet: Stan's Caffe

Najmočnejši učinek vaše razstave, se mi zdi, je, da ji uspe pokazati stvari, ki jih sicer ne moremo dojeti. Število ljudi, ki ga ne zmoremo zapopasti.

Da, statistike, ki so previsoke, da imele kak smisel. Na primer, kaj pomeni 2 in pol milijona ljudi? Kako lahko osmisliš to številko? To je ena od poant, ki so spočele idejo razstave, gre namreč za poizkus vizualne predstavitve statistike. Statistika je tako močno prisotna v vsakdanjem življenju, slišimo jo v poročilih, uporablja se jo za politične, ekonomske namene.

Saj poznamo vse te številke, le ne dojamemo jih.

Točno to. Ne dojamemo jih zares.

Druga močna kvaliteta razstave je primerljivost. Konceptualni temelj, to, da je vsak posameznik predstavljen z zrnom riža, daje enotno merilo in nam omogoča primerjavo med različnimi kupi riža.

Da in začne s tem, da ob vstopu v galerijo vzameš iz posode zrno riža. To zrno predstavlja tebe, obiskovalca razstave, tebe med vsemi drugimi ljudmi. To je osnova: eno zrno riža za eno človeško bitje. Ko se nosiš po razstavi, lahko ob drugih kupih dobiš občutek primerjave. Za nas je zelo pomembno, da ob kupu riža ni napisane številke, da je primerjava povsem vizualna. Nekako govori močneje, kadar obiskovalci nimajo zraven številk, nimajo vedenja. Informacijo nosi oblika, volumen in zelo malo ljudi nas vpraša, kolikšna je točna številka.

Imate pa tudi male kupčke, ki se jih da prešteti: posameznike, rock skupine. Ko sem razmišljal o tem, sem prišel do sklepa, da gre ponavadi za pomembne posameznike, ki pa imajo vendarle lahek dostop do medijev. Na drugi strani so kar veliki kupčki, ki predstavljajo recimo množico žrtev kake nesreče, ki ostaja anonimna, ker je mediji ne opazijo. Pri skupinah, kot so recimo protestniki ali število ljudi, potrebnih za kak svetovni rekord, pa lahko dobiš občutek o tem, kaj skupina lahko naredi, o moči, ki jo ima lahko skupina. Hkrati pa spet, da potrebuješ toliko velik kupček, da se sploh pojaviš v medijih.

To je zelo zanimivo. Seveda je to tvoja interpretacija. In ravno to razstava omogoča, različne premisleke, ko vidiš predstavljene vse te skupine ljudi.

Ko imaš končno možnost ovrednotiti, lahko o tem začneš razmišljati.

Drugi ljudje jemljejo razstavo na preprostejši način, kot preprosto primerjavo. Zelo zanimivo je, kako razstava deluje na mnogih nivojih. Dosti ljudi pride in odide razmišljajočih. Kot slišim od ljudi, ki se vrnejo, se njihovi miselni procesi sprožijo med samo razstavo, a da prideš na nivo, ki si ga ravno mislil, je potreben čas.

A verjetno je zelo pomembno, kako postavljate razstavo, kateri kupčki so položeni skupaj?

Težimo k temu, da so posamezne sekcije razstave povezane celote, včasih so te povezave zelo jasne, spet drugič so povezave bolj abstraktne. So različni načini, kako režirati, da se povezava ali primerjava zgodi. Recimo imamo kup razseljenih ljudi zaradi konflikta v Darfurju. Ta je tukaj še samostoječ, včasih pa postavimo poleg njega kup prebivalcev države ali mesta, v katerem smo. Ljudje si predstavljajo, koliko ljudi živi v njihovem mestu, imajo neko predstavo o številu. In ko postavimo ta dva kupa skupaj, se nenadoma nekaj dogaja med tema dvema številkama. Spet drugič položimo skupaj popolno nasprotje, recimo posameznika in ogromno skupino.

Da, moja izkušnja je bila podobna. Ko sem prišel, sem najprej videl kup prebivalcev Slovenije, ki sem ga nato imel za referenco, da sem si lažje predstavljal druge kupe. Torej pripravite nekakšne referenčne kupe?

Točno tako. Poleg tega hodiš po razstavi z zrnom riža v roki. Težimo k temu, da ustvarimo neko naracijo, sekcijo, znotraj katere si ljudje lahko v svoji glavi zgradijo nek narativ. So različni načini, kako to doseči, recimo kronološko, kot je serija prebivalcev Ljubljane skozi čas, potem skozi besedne asociacije – imamo veliko transporta, letalskega prometa, avtomobilov, ljudi, umrlih v avtomobilskih nesrečah. Imamo različne pristope, kako vpeljati različne tematike ali vprašanja. Mogoče letala vodijo k podnebnim spremembam, podnebne spremembe vodijo k vodi in k poplavam. Tako se zgodi mreža povezav.

Zanimivo se mi zdi, da razstava naredi vidno organizacijo družbe, kako se ljudje organizirajo v skupine, pa naj bo to administracija, birokracija, so to etnične skupine, skupine, ki se jim nekaj dobrega ali slabega pripetilo. Dejansko lahko dobiš občutek za to, kako družba deluje, sploh skozi povezave, recimo ti ljudje so bili oškodovani zaradi poplav in tole je komisija, ki se ukvarja s škodo, ki jo povzroči vreme.

Dotikaš se določenega premisleka, s katerim se je predstava začela. Režiserji skupine, James Yarker, Graham Rose in Craig Stephens so z neko prejšnjo predstavo potovali po svetu in nenadoma so se zavedli, da srečujejo ogromno število ljudi, ki počnejo ogromno število projektov in kako to sploh zares dojeti? Kako dojeti vse ljudi na tem svetu? Skupine, v katerih so, službe, ki jih opravljajo, kulturo, v kateri so, jezik, ki ga govorijo, njihovo zgodovino? Kako povezati zgodovino neke dežele z zgodovino sveta? Skušali so le odgovoriti na vprašanje: kako predstaviti vse ljudi na tem svetu v eni sobi? To je skupaj z vprašanjem, kako narediti statistiko vidno, osnovno vodilo predstave. Iskanje ustreznega predmeta, ki bi ponazoril posamezno človeško bitje, je bilo daljši proces, ki je najprej trčil ob problem, kaj lahko uporabimo za predstavitev 6,2 milijarde posameznikov. Tako so bili izločeni: koruzno zrnje, ker je preveliko, kuskus, ker je premajhen, okrasni kamenčki niso dovolj uniformni. S postopno eliminacijo smo prišli do riža in naenkrat so se odprle druge asociacije: riž je osnovno živilo, veliko ga je, vsi ga jedo in z njim je povezanega veliko simbolizma. In zrna riža so videti enako, tako da s pridom uporabljamo njihovo uniformnost. Uporabljamo vrsto dolgozrnatega riža, katere zrna tehtajo približno en gram, kar nam olajša meritve pri postavljanju razstave. Punčka na neki šoli, kjer smo imeli delavnico, je opazila, da ker so vsa zrna enake oblike in barve, se lahko z njimi predstavi stališče, da so vsi ljudje enakovredni.

To učinkuje zelo dobro: čeprav so vsi riži enaki, ima ta riž milijone dolarjev, ta riž ima milijarde, ta riž je Bill Gates ...

Da, v tej postavitvi so recimo 4 veliki kupi riža, ki predstavljajo svetovne populacije zapornikov, milijonarjev, beguncev in prebivalcev varovanih naselij v ZDA. Vsi so približno enake velikosti, približno enakega števila, kar porodi razmislek o njihovih podobnostih in povezavah. Na ta način obiskovalci opazijo stvari, na katere sami ne bi nikoli pomislili. Recimo, jaz si nisem predstavljala, da je na svetu toliko milijonarjev kot beguncev.

Razmerja, ki so absurdna, ko jih spregledaš, ampak jih sicer nikoli ne spregledaš. Ravno skozi primerjavo opaziš absurdnost nekih družbenih razmerij, do česar sicer sam nikoli ne bi prišel.

Hkrati pa je v predstavi pristen tudi element humorja, recimo kupček delegatov na konferenci stranišč v Bangkoku, ki je položen poleg stranišč. Si našel posebno enoto FBI agentov v kotičku?

Imamo elemente humorja, ker bi radi, da vsebuje razstava različne ravni. Nekdo je rekel, da so človeška bitja ena redkih,  ki štejejo svoje mrtve, zato se nam zdi pomembno, da se ne osredotočamo le na temno plat, na žalostne zgodbe, ampak da pokažemo še drugo plat, na primer s Stingom in slovenskimi čebelarji.

Opazil sem, da spreminjate postavitev posameznih kupov znotraj razstave, tako da neka skupina nekaj časa korespondira z neko drugo, nato pa spet s tretjo skupino kupčkov riža.

Da, stalno spreminjamo. Trudimo se obdržati stvar živo. Ko smo v nekem kraju, skušamo nabrati čimveč specifičnih informacij o okolju, v katerem se nahajamo, in pokazati stvari, ki ljudi tam zanimajo. O tem zvemo malo od obiskovalcev, največ pa od prostovoljcev, ki nam pomagajo in so pri tem res ključni. Poleg tega, da nam pomagajo pri prevodih, nam dajo vpogled v to kako je živeti tu. V nekaj dneh predvsem preko njih nezavedno poberemo mnogo vtisov, ki se jih nato trudimo spet pripeljati na plan. Pa tudi ljudje stalno dajejo predloge.

Koliko pa vi kot obiskovalci poberete od lokalnega konteksta, ki ga vpeljete v postavitev? Kaj vam tukajšnja statistika pove?

Imamo občutek primerjave, ker smo nekatere kategorije izpeljali že v drugih državah. Bolj nam gre za to, da ostanemo lokalni, ker bi radi, da ljudje uvidijo neke stvari. Ker spreminjamo razstavo sproti vsak dan, se nove stvari dogajajo, slišimo nove stvari, naredimo raziskavo po internetu, tako da se veliko naučimo na ta način. Že preden smo prišli sem, smo imeli podatke, eden iz skupine je naredil raziskavo o Sloveniji, obrnili pa smo se tudi na vaš statistični zavod.

Ali imate kake kategorije, ki se ponavljajo v različnih postavitvah razstave? Ali stalno poizkušate nove stvari?

Imamo sekcije ali bolje teme, ki jih redno uporabljamo in so prisotne v vseh postavitvah, ker so to vprašanja, za katera se ljudje najbolj zanimajo. Recimo: zdravstvo, izobraževanje, vojne, kriminal, kultura, zabavna industrija, etničnost in pa še »razno«. To so neke šablone, znotraj katerih se potem igramo. Upoštevamo tudi aktualne politične teme. Znotraj teh širokih kategorij se nekateri elementi sicer ponavljajo, hkrati pa se kategorija prilagodi vsaki postavitvi in tudi mi odkrijemo nove povezave, ki jih v prejšnji postavitvi recimo nismo.

Kaj pa kostumi, ta uniformiranost kot uslužbenci v lekarni ali statističnem uradu, ki tehtajo, preračunavajo?

To je način, kako vpeljati nekaj formalnosti, a ne preveč. Očitno je, da gre za kostum. Vpelje neko preprosto estetiko, ki je v sozvočju s preprosto estetiko predstavitve v rižu.

Da vam neko anonimnost, da niste umetniki, pač pa le nekdo, ki obdeluje podatke.

Točno. Hkrati naredi stvar bolj vizualno zanimivo.

Zakaj pa izbira analognih tehtnic in ne recimo digitalnih?

To je estetska izbira. Stare tehtnice so same po sebi prelepe. Gre pa tudi za ritual, prešteješ številke,  položiš uteži na eno stran in riž na drugo. Riž se prelije v posodo kot v slapu in pri tem prijetno šumi. To da vsej stvari performativen element. Zato je to performans-instalacija. Pri tem so performativni elementi zelo subtilni, akcije so majhne, a so tu in je pomembno, da so tu. Performativnost tudi ne sme biti preveč vpadljiva, saj bi odvrnila pozornost od igralcev predstave, ki so zrna riža. Mi smo le ozadje. Zato tudi uporabljamo stare tehtnice, ne zaradi starinske estetike, ampak da bi bilo vse čim bolj preprosto. Morda bi bilo z elektroniko res lažje, a to ni več ta preprostost.

Razumem, gre za performativnost postopka merjenja in tehtanja, ki mora trajati nekaj časa, ki ustvari neko rutino. Glede na to, da je ozadje skupine Stan's Cafe v gledališču,  se ta instalacija pojavlja bolj v gledališkem konstekstu, kontekstu vizualne umetnosti ali v obeh?

Oglašuje se kot performans-instalacija. Je drugačna od drugih del skupine, ki pa nikoli ni bila povsem gledališko gledališka. Vedno prestopajo strogo gledališki kontekst. Ta instalacija se lahko pojavi kjerkoli,  lahko se jo postavi v kateremkoli prostoru. Prav tako bi delovala, če bi jo namesto v tej lepi galeriji postavili na pločnik. Morda zaradi enostavnosti, ko pade svetloba na riž, ta dobi neko preprosto lepoto. Zraven kupa je le droben napis.  Vse je zelo enostavno. Pojavljamo se na umetniških festivalih, ki niso nujno festivali vizualne umetnosti ali gledališki festivali.

Ta enostavnost res dobro učinkuje, vse je tako drobno in enostavno, ne napade tvojih čutov in ravno zato, ko pride do misli, te tako zadane.

Kateri kup je tebe najbolj zadel?

Mislim, da podatki o bosanski vojni in Srebrenici. Pred kratkim sem v Kasslu videl video na to temo, ki je bil podoben v tem, da je šel v mali detajl. In ko so stvari tako drobne, jih moraš povezati. Ko pa začneš razmišljati, povlečeš nase vso težo vedenja, spomina, ki jo poseduješ.

Da, to je to, kar bi mi radi, da predstava proizvede. Ne moremo neposredno posredovati znanja, lahko pa odpremo mala vratca do spomina posameznikov, da se zavedo stvari in o njih razmišljajo.

Pa so obiskovalci vedno kontemplativni in mirni, se kdo čustveno odzove, pritožuje?

Edino, kar je morda za nekatere problematično, je dejstvo, da uporabljamo hrano. Na vsaki postavitvi bo vsaj ena oseba, ki bo, ali spraševala kaj bomo potem z vso to hrano ali pa rekla, da uničujemo hrano. Mi jim nato zagotovimo, da imamo v pogodbi, da bo riž recikliran, bodisi za hrano ljudi ali živali. Tudi sicer skušamo imeti čim manj odpadkov. Papir na katerem je riž, bo prav tako recikliran. Nekatere ljudi uporaba hrane vseeno šokira, ko se zavedo, da je to – riž. Riž, ki bi ga lahko nekdo pojedel.

Ni umetnost, ker je užitno (smeh).

Ja tudi to so nas že vprašali, a to je že druga zgodba. Včasih so tudi problemi s kakimi religioznimi vprašanji, ko ljudi številke presenetijo, saj imajo v glavi neka drugačna razmerja. To, kar vidijo se ne ujema s tem, kar imajo v spominu. Ljudem lahko razstava potrdi njihovo vedenje, recimo da je beguncev preveč, ali pa ravno nasprotuje njihovim prepričanjem in takrat nas vprašajo ali smo prepričani, da so te številke pravilne.

Poznaš sebe kot posameznika, nekje se še zavedaš kako deluješ v skupinah ali družbenih grupacijah, nimaš pa pregleda nad družbeno celoto, na način kako družba operira. Tudi se ne zavedaš, kako ogromna ali kako majhna je kaka skupina, v kateri si, kakšen družben potencial lahko ima.

Najbolj enostaven vstop v razstavo je preprosto vprašanje: v katerem kupu riža sem jaz? Del česa sem jaz, kam sodi moj riž? In ko to narediš, s tem odpreš pot razmišljanju.