Festival Pleskavica letos med 9. in 19. junijem 2011

V letu 2011 smo bili v Ljubljani od februarja priča 5 festivalskim programom, od katerih samo eden ni bil docela namenjen sodobnemu plesu (Gibanica, Pajek, Plesna vesna, Exodos, Balkanska plesna platforma). Slovensko plesno občinstvo si je imelo priložnost ustvariti vtis o domačih umetniških dosežkih zadnjega obdobja ter si v različnih festivalskih programih ogledati predstave koreografov in plesalcev iz različnih umetniških  regij (pretežno) evropskega sodobnega plesa. Redko se zgodi, da je ponudba domačin in tujih plesnih predstav v Sloveniji tako obsežna. Ustvarjalci Pleskavice tovrstna dejstva pozdravljajo.

Defestivalizacija = Refestivalizacija
Spričo okoliščin so si ustvarjalci Pleskavice zastavili nalogo, da z letošnjo edicijo festivala, glede na aktualno sodobno-plesno festivalsko produkcijo pri nas, poskušajo ustvariti nekakšno programsko razliko. Odločili so se, da v program ne bodo vabili gotovih predstav, ampak so na Pleskavico povabili okoli 40 umetnikov, teoretikov, dramaturgov in producentov, ki bodo v času od 09. do 19. junija na osnovi vrste metodoloških predlogov (modulov), ki so jih zanje pripravili, dnevno oblikovali program festivala. Program so naslovili »defestivalizacija = refestivalizacija«, z njo pa poskušajo na mesto gotovih umetniških produktov postaviti umetniške postopke ter reflektirati pojem festivala in njegove možne formate.  

Zakaj?
V Evropi smo povečani festivalizaciji sodobnih scenskih umetnosti priča v zadnjih treh desetletjih, nastala pa je kot posledica: povečane mobilnosti in povišanega ekonomskega standarda evropskega prebivalstva, povečanega obsega mednarodnih mreženj na dotičnem področju, političnih sprememb, ki so se zgodile v tem času, ter sprememb na področju kulturnih politik. Evropski festivali s področja sodobnih scenskih umetnosti so v različnih obdobjih (glede na potrebe) izumljali različne umetniške in produkcijske formate festivalov, ki pa so se povečini osredotočali na distribucijo tistega tipa produkcije, ki ni imela rezidenčnih prostorov v svojem umetniškem in kulturnem okolju. Tako se je velika večina evropskih festivalov sodobnih scenskih umetnosti v sejemske dogodke, na katerih med sabo producenti trgujejo z umetniškimi produkti, za umetnike pa so se ti festivali bolj kot mesto srečanja spremenili v mesto kulturne tranzicije.

Michel Foucault v svojem slavnem tekstu »Heterotopije – O drugih prostorih« (1967) festivale uvršča v tisti tip heterotopij, ki za razliko od muzejev in knjižnic, ki s svojimi gradivi akumulirajo neskončne količine časa, proizvajajo predvsem neko posebno zatočišče, za katerega je značilno, da prekine z običajnim, vsakdanjim redom časa. Festivali so zanj heterohronije, zanje je značilno, da proizvedejo nekakšno vrzel v času. Prav to si želijo proizvesti člani umetniškega odbora letošnje Pleskavice: umetnikom, teoretikom, dramaturgom, producentom in gledalcem želijo zagotoviti neki drug čas, v katerem bodo lahko v okviru predlaganih metodoloških izhodišč dnevno kreirali dogodke na način, kakršnega jim običajni festivalski formati ne omogočajo. Ti dogodki ne bodo strukturirani kot gotovi produkti, ampak bodo odprti procesni in participatorni formati, v katere pa bodo potencialni produkti (predstave, fragmenti predstav) lahko umeščeni. S tem želijo prekiniti intertnost in samoumevnost gotovih festivalskih formatov, ki sokreirajo evropski umetniški trg scenskih umetnosti in (re)generirajo aktualno kulturno-politično ideologijo.

»Bolje je, da ne počnemo nič, kot pa da formalno delamo za vidnost tistega, kar Zahod razglaša za obstoječe,« zaključi Alain Badiou svoje besedilo »Tretji osnutek za manifest afirmacionizma« (2002). To umetniško podjetje skuša razmisliti prav o tem, kakšne so možnosti umetniške ustvrajalnosti izven form tistega, kar v evropski umetniški produkciji velja za obstoječe. Da bi prispeli do ponovnega smisla festivalov scenskih umetnosti, so se v izhodišču odpovedali programiranju gotovih predstav, saj te umetnike in druge soustvarjalce njihovih del v okviru festivalov spreminjajo v nekakšne mimobežnike. Naa Pleskavici jim želijo za ustvarjalnost zagotoviti prostor, čas in možnost srečanja.

Kateri moduli so pripravljeni za festival Pleskavica? 
Za Pleskavico so pripravili okvirne metodologije/ module, za katere ne želijo, da obvezujejo, ampak da nakažejo smernice dela, kakršnega so na festivalu zaželjene. Povabljenim umetnikom so naročili, da na festival pridejo s svojimi predlogi metodologij, s katerimi bi želeli na festivalu delati.

Posamezen modul ni absolutni /izolirani/ generator dela, ampak je možna tudi njihova kombinacija, rekombinacija in vračanje na že uporabljeni modul; posamezen modul bo relativen.  Odločili pa so se, da pred vsakim javnim dogodkom avtorji zagotovijo sledljivost modulov, se pravi, da evidentirajo in predstavijo vse faze (moduli), ki jim je bil posamezen razultat dela (dogodek) izpostavljen do njegove predstavitve. 

GÉNÉRIQUE. Générique je široko dostopen (open-source) uprizoritveni projekt, ki razvija odvisnost vzajemnega interesa in vložkov performerjev. Temelji na igri, ki se napaja na fiktivnosti in kolektivni ustvarjalnosti: kolektiv performerjev se skupaj z občinstvom zaplete v diskusijo o predstavi, kakor da so jo performerji ravnokar odigrali in da si jo je občinstvo pravkar ogledalo. Diskusija udeležencem omogoča, da skupaj izumljajo svojo skupno fiktivno predstavo. Performerji si izmislijo serijo pravil, da bi vspodbudili fikcijskost situacije in igro razvili. V francoščini beseda »générique« pomeni generično, označuje pa tudi napise pri zaključni filmski špici. Igra mora imeti vsaj 3 performerje in občinstvo. 

Vsaj dve temeljni funkciji se morata aktivirati skozi performans: (1) opis fiktivne predstave in (2) postavljanje vprašanj. Ostale funkcije, ki jih je mogoče uporabiti kot pomoč in variacije: (1) konceptualizacija fiktivne predstave, (2) opis procesa nastajanja predstave, (3) koncept procesa nastajanja predstave, (4) ustvarjanje ideološkega stališča, (5) osebni pristop ustvarjalcev in gledalcev k predstavi, (6) pripovedovanje anekdot, (7) odločitev, da molčiš, (8) pripovedovanje zgodovine kolektiva, (9) demonstracija (z govorom ali gesto), (10) predstavitev procesa, (11) predstavitev referenc, (12) definiranje vlog vsakega od performerjev v fiktivni predstavi, (13) pozicija nevednosti, (14) pozicija ubotavljanja, (15) pozicija amnezije, (16) podajanje referenc, ki hranijo občutje predstave.
Vir: www.everybodystoolbox.net. Zaželena je uporaba tudi drugih metodlogij in iger, ki jih je ustvaril madnarodni kolektiv plesalcev, koreografov in performerjev pod imenom Everybodys.

RESCORE. Zberi kritike, strokovne ali znanstvene članke, besedila za tisk, novinarsko najavo, intervju z avtorjem posamezne predstave in tekste uporabi kot scenarij za nov dogodek – kot uprizoritveno besedilo. Premisli, s kakšnimi postopki  lahko pristopiš k uporabi uprizoritvenega besedila in izberi, kako ga lahko apliciraš na nabor tekstov, ki si jih zbral. Po svoje uprizori predstavo, o kateri govorijo izbrani teksti.

Skupina ustvarjalcev ustvari ad-hoc predstavo iz kritik, člankov, najav in tekstov, ki ponavadi sledijo predstavi ali pa jo spremljajo. Tako se za scenarij uporabi nekaj, kar so običajno bodisi oblike refleksij predstave bodisi različne žanrske oblike njenih deksripcij. Naloga ima funkcijo, da uprizoritveni dogodek reflektira teoretske pisave, da predlaga, kako so te lahko implementirane v uprizoritveni dogodek in da preveri, kako refleksija s svojimi kontekstualizacijami in notranjimi stili besedil lahko inspirira konceptualizacijo umetniškega dela. 

PREZENTACIJA/KONTEKSTUALIZACIJA. Odprt format intervjuja z umetnikom, lecture-performans (uprizorjeno predavanje), koncertno branje besedilnih gradiv, javna diskusija, okrogla miza in drugi meta-uprizoritveni žanri naj bodo elementi za predstavitev posameznega umetniškega dela, umetnikovega opusa, estetske formacije, umetniške paradigme. V dogodku sodelujejo najmanj trije performerji, uporabljajo pa lahko tako avdio-vizualna gradiva, kakor tudi v živo izvedeni odlomek posamezne predstave, lahko pa tudi predstavo v celoti, vendar ta nikoli ni primarni objekt dogodka.

Prezentacija/ kontekstauliacija ima to funkcijo, da iz predstave kot privilegiranega objekta predstavitve pozornost preusmeri na njeno »meta« raven, na različne kontekste, ki jim pripada in ki jo pomagajo ustvarjati (umetniški, kulturni, družbeni, politični itn.), na umetniška in konceptualna izhodišča, ki jim posamezen umetnik (ali kolektiv) sledi in na načine, kako svojo delo reflektira ali kako ga reflektirajo drugi.  

UPRIZORJENI OPIS/ DESKRIPCIJA. Uprizorjeni opis predstave uporablja žanr neposrednega prenosa športne prireditve, športnega komentatorstva, ki se uporabi pri poročanju o posamezni predstavi. Lahko pa tudi kakšen drug žanr deksripcije predstave, ki stopi na mesto samega materialnega dogodka. Predstavo tako nadomesti njen opis, ki pušča gledalcem možnost, da jo na predstavitvi imaginirajo. Za ta dogodek je možno tudi kolektivno spremljanje deskripcije kot radijskega dogodka.

Funkcija naloge ali modula je opozoriti na performativne elemente deksiptivnega teksta, izbora informacij in njihovega montiranja. Hkrati pa na vidno mesto postavi neko jezikovno operacijo, ki jo gledalec scenskih dogodkov večkrat tudi sam opravlja ob gledanju ali neposredno po gledanju scenskega dogodka.

Pleskavica delavnic, znanj in misli zastonj 
DRAMATURŠKA DELAVNICA. Štiridnevna intenzivna dramaturška delavnica, kjer se mladi dramaturgi v sodelovanju z izkušenimi dramaturgi preskušajo v teoretičnem in praktičnem delu in prevprašujejo vlogo dramaturgije, dramaturškega  in dramaturga v današnji sodobni uprizoritveni umetnosti. Delo bo praktično in neposredno vpeto v ustvarjalni proces in ustvarjanje ad hoc predstave. 

Namen delavnice je ustvarjanje dialoga med (bodočimi) dramaturgi, spodbujanje intenzivnejšega vključevanja dramaturga v plesne projekte, refleksija pomena dramaturga in njegove vloge ter predvsem vzgajanje novih dramaturških sil na plesnem področju. Udeleženci bodo razvrščeni v tri skupine pod mentorstvom Ivane Ivković, Jasne Žmak in Roka Vevarja.
Delavnica je del programa DRAMATURGIJA PLESA, ki ga organizira Maska. Datumi: od 12. 06. do 16. 06. 2011.

Whatever Dance Toolbox je nabor programskih orodij, oblikovanih za analizo in razvoj plesa in giba. Komplet je rezultat dolgoletnega sodelovanja med BADco. in nemškim umetnikom in razvijalcem vmesnika med človekom in strojem Danielom Turingom ter odraža nekatera skupna zanimanja za koreografsko mišljenje in interakcijo med plesalcem in računalnikom.
Z uporabo Whatever Dance Toolbox na vajah lahko plesalci manipulirajo podobo gibanja in delajo z »aktivnim zrcalom«, da dosežejo kakovosti, ki jih sami ne morejo. Orodja uporabljajo vizualno analizo, naloge in časovno manipulirano reprodukcijo posnetih podob in s tem plesalcem in koreografom omogočajo, da preučijo in zapletejo svoje gibanje in njegovo kompozicijo. Strojni dejavnik generira organizacijo koreografskih elementov, ki so tuji tistim in drugačni od tistih, ki jih lahko proizvedejo druge koreografske metodologije. Program je del Dramaturgije plesa, ki ga organizira Maska.
Orodja bosta 12.06. predstavili Zrinka Užbinec in Ivana Ivković.

MOJA PRIVATNA ZBIRKA. Tako v Sloveniji kot tudi v vsej jugo-vzhodni Evropi nimamo specializiranih knjižnic in mediatek za področje sodobnega plesa ali sodobnih scenskih umetnosti. Redke so knjižne zbirke, ki so specializirane za ta področja, avdio-vizualnega gradiva pa zaenkrat na tem področju ne izdaja nobena založba. Bodimo odkriti: tudi na Zahodu so tovrstne zbirke, knjižnice in inštituti redki. Imamo pa svoje privatne zbirke, ki pa jih spričo prezasedenosti z umetniško produkcijo uporabljamo redkeje, kot bi jih morali.

»Moja privatna zbirka« je odprt laboratorij, kamor bomo prinesli svoje knjige o plesu, scenskih umetnostih in umetnosti nasploh, DVDje s posnetki predstav scenskih umetnosti in dokumentarci o predstavah in umetnikih ter referenčnimi filmi. Dnevno bomo organizirali laboratorij (od 12:00 do 17:00), kjer bomo gradiva posamično ali skupinsko prebirali, gledali in delili. Drug drugemu bomo na sproščen, neformalen in vključujoč način predstavljali svoje članke, seminarske naloge, diplomske naloge, magistrske in doktorske disertacije ter debatirali o temah in problemih, ki nas zanimajo, vznemirjajo. Gradivo bomo kombinirali s tistim, ki je dostopno na spletu, in iz tega kreirali naše male kuratorske izdelke, razstave, ki bodo o določeni temi, zgodovinskemu obdobju ali kontekst povedale neko zgodbo. Laboratorij bo odprt od 11.06. do 19.06. od 12:00 do 17:00 v eni od učilnic Dijaškega doma Tabor.

GIBALNO-PLESNA ZNANJA. Na Pleskavici bodo gostujoči in domači umetniki dnevno vodili klase in delavnice gibalno-plesnih tehnik in znanj, ki so z njimi povezana. Klasi in delavnice bodo odprte za javnost in bodo zastonj. Studio Fourklor in Wolfy; Parmova 27,  od 10.06 do 19.06. od 12:00 do 14:00.

***
Produkcija festivala: Fičo Balet, Nomad Dance Academy Slovenija
Snovalci in organizatorji: Goran Bogdanovski, Dejan Srhoj, Dragana Alfirević, Jasmina Založnik, Rok Vevar

Parnterji festivala: Bunker, Maska, Plesni Teater Ljubljana, Vitkar, Dijaški dom Tabor, JSKD, Zveza kulturnih društev Ptuj.

Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.