Ekskluzivni intervju z dramatikom Spirom Scimonejem ob premieri njegove drame Dol v Prešernovem gledališču Kranj

Dobrodošli spet na slovenskem odru, gospod Scimone, tokrat prvič v kranjskem gledališču. Se lahko predstavite? Kdo je Spiro Scimone, igralec, dramatik in vodja gledališke skupine?

Sem igralec, ki je začel pisati gledališke tekste zaradi tega, da bi lahko igral. Ta potreba je bila ključna za moje pisanje. Pišem torej kot igralec, v bistvu se moja dramaturgija tako kot sam način igranja rojevata iz iskanja igralčevega telesa (telesa igralca).

Povejte nam, prosim, nekaj o gledališki skupini, ki jo vodite. Kako deluje, kakšen je njen repertoar, kaj vas v gledališču vznemirja? Kako ste s svojo skupino vpeti v sodobne italijanske in evropske gledališke tokove in v čem se morda razlikujete?

Gledališka družina (skupina), ki sem jo ustanovil skupaj s Francescom Sframelijem leta 1994, je nastala iz potrebe po raziskovanju novih jezikov. Ravno takrat sva s Francescom uprizorila najprej igro Nunzio, ki sem jo napisal v narečju Messine (messinskem dialektu), v režiji Carla Cecchija.

Srečati in nato delati skupaj z mojstrom mednarodnega gledališča je bilo za naju temeljnega pomena. Cecchi naju je naučil, da se do bistva gledališča dokopljemo zgolj s pomočjo odnosa avtor-igralec-gledalec. Te vrste odnos je treba ustvariti v toku predstave, postopoma, s skrbjo in z upoštevanjem najmanjših podrobnosti. S Francescom v najinih delih podobno kot obrtnika ustvarjava nianse besed, gibov, gibanja, tišine, zvoka, barv.

Italijanske kot tudi evropske skupine, ki ustvarjajo predstave s poudarkom na »obrtniški« vrednosti (pisanje ‹ interpretacija ‹ uprizoritev ‹ poslušanje), v živahnem in vedno aktualnem toku so zelo podobne nekaterim našim predstavam, druge pač ne.

Kako se je v času, odkar ste se prvič pojavili na slovenskih odrih spremenil svet – svet, v katerem živimo, in svet gledališča?

Svet na žalost že kar nekaj let doživlja težko družbeno-politično krizo. Gledališče, pravzaprav kar vsa kultura, doživljata to krizo. Toda vsi tisti, ki zares ljubijo kulturo, se ne morejo pasivno prepustiti tej veliki krizi. Morajo se odzvati nanjo, tako kot osebe iz igre Dol, ki so premogle pogum, da se uprejo.

To vas sprašujem tudi zato, ker se mi zdi, da so se spremenili tudi odnosi med vašimi liki in njihov odnos do avtoritete in do sveta, v katerem živijo. Namesto hierarhično urejenih razmerij v Dol gledamo enakomerno razporeditev moči brez izrazitega voditelja. Na nek način se mi to zdi imeniten odziv gledališkega jezika na spremembo v strukturi civilnodružbenih gibanj, do katere je prišlo z gibanjem Occupy leta 2010. Je moje razmišljanje smiselno ali res preveč poenostavljam?

Resnična moč, ki združuje osebe iz igre Dol, kot sem omenil, je želja po uporu nepravičnosti, nasilju, tako da brez strahu razgalijo izvrševalce teh zlorab, ki pripadajo ali pa jih ščitijo organi oblasti. Gledališki jezik, ki obstaja dlje od družbenih in civilnih gibanj, razglašenih kot Occupy, je nastal iz pravice po univerzalnem jeziku, iz svobode po izražanju misli, predvsem pa iz sposobnosti, da prisluhne in se sooči z mislijo drugih. Njegova logika ima torej smisel.

Vsi vaši teksti, s katerimi smo se imeli priložnost srečati na slovenskih odrih, se ukvarjajo z etično držo posameznika. V igri Dol se zdi, da je v »zgornjem svetu«, v katerem so zviteži privatizirali celo zrak, skoraj nemogoča. Pa vendar je povsod – le okno je treba odpreti in prisluhniti. Je pa res, da tisti, ki vztraja pri njej, plača strahovito ceno – on sam in njegovi najbližji. Kaj – če sploh kaj – to pove o razmerju med posameznikom in sistemom?

V svetu Dol, kjer so zviteži privatizirali celo zrak, obstaja etična dimenzija; vendar pa je težko poiskati silo, ki bi jo branila in dalje razvijala. Tudi v naši družbi je lažje izgubiti etiko, kot pa jo ubraniti, kdor pa jo obrani z velikimi žrtvami in za visoko ceno, bo prej ali slej našel luč, kot se je zgodilo »ubogemu Ugovemu Kristusu«.

Odnos med posameznikom in sistemom je nekoliko bolj zapleten, kompleksen.

Zdrav posameznik mora imeti pogum, moč in odločnost, da odkrito in javno razkrije bolan sistem. Drugače tvega, da bo zbolel, predvsem pa mu grozi, da bo okužil druge zdrave posameznike, ki ne pripadajo sistemu.

Teme, s katerimi se naša ekipa ukvarja pri študiju za predstavo, so spoznanje, upanje in upor. Kako in kdaj ste se vedeli, da se morajo Sin, Mežnar, Don Karlo in na koncu tudi Oče za raziskovanje teh vprašanj znajti v kanalizaciji? In kako so prišli tja – Sin na začetku namigne, da njegova odločitev ni bila čisto prostovoljna, Očetova na koncu pa je zavestna.

Včasih dotakniti se dna označuje začetek vzpona, pomembno je ne predati se, prav to, kar se je zgodilo osebam Dol. Sin, Don Karlo in Cerkovnik s svojimi dialogi nam razložijo, kako so prišli dol, predvsem pa nam povejo, da so od tam doli prišli močnejši. Ravno zaradi tega se Oče odloči, da se spusti dol skupaj z njimi.

Pogosto vas označujejo kot političnega avtorja, postavljajo vas ob bok velikanom gledališča absurda – Becketta, Pinterja, tudi Kafke. Kaj porečete na te trditve? Kaj navdihuje vaše pisanje?

Sem gledališki avtor, ki svoj navdih črpa iz pozornega opazovanja resničnosti. Opazovati resničnost sodi v politično etiko. Pa vendar se nimam za političnega avtorja. Moje gledališko delo ne odseva opazovanega sveta v naturalističnem ključu, ampak ga dviga in preobraža v umetniško razsežnost.

Beckett, Pinter, Kafka, Ionesco so avtorji, ki jih še posebej ljubim in njihove mojstrovine še vedno vzbujajo v meni globoka doživetja, noro močne občutke. V mojih delih so odmevi teh velikih avtorjev, toda moja dramaturgija ima jasno določeno identiteto, ki izhaja iz moje kulture, mojih izkušenj, mojih doživetij.

Znani ste tudi po svoji inovativni rabi standardne italijanščine in messinskega dialekta. Kako se odločate, kateri register jezika boste uporabili?

Gledališki jezik mojih iger izberejo moje osebe. Sam skušam zgolj prisluhniti njihovim besedam, tišinam, da izberem pravi ritem, glasbo dialogov in primerno vzdušje za igro.

Če se vrnem v svet, ki ste ga zgradili za igro Dol: situacija je absurdna, vendar odpira možnost za drugačen svet. Pogum, odločnost, spoznanje etična drža – vse to izražajo vaši liki. Menite, da je kljub strahotam, ki smo jim vsak dan priča v našem svetu, v njem še prostor za optimizem?

V mojih delih skoraj so vse osebe v središču dogajanja marginalci, odrinjenci, razdedinjenci, marginalci. Tak izbor oseb, ki stojijo na robu družbe, nastaja iz potrebe, da bi dal glas tistim, ki živijo v nelagodju, tistim, ki doživljajo nasilje, ki jih nihče ne posluša. In čudovito je, da lahko ravno obrobneži s pomočjo gledališke prevare izrazijo svoje razloge, jezo in obup pred občinstvom, ki je prišlo zato, da bi jim prisluhnilo. Gledalci so tako soočeni s situacijami, ki se jim drugače izogibajo, v mraku dvoran pa so jih pripravljeni videti.

To je magija gledališča. Če bomo v naš svet, našo resničnost zmogli prenesti edukacijsko moč gledališča in prebuditi vest v naših zaspanih dušah, bo moj optimizem neskončen.

Vprašanja sestavila: Barbara Skubic
Prevedla: Tea Štoka

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)