Koprodukcijo MGL in ŠKUC gledališča v prevodu Milana Štefeta je režiral Alen Jelen. Dramaturginja je Zala Dobovšek, lektor Arko, scenografijo in kostumografijo je zasnovala Vasilija Fišer, oblikovalec svetlobe je Boštjan Kos, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, zvočne efekte pa je izbrala Sonja Strenar.
Igrajo Uroš Smolej, Milan Štefe in Gaber K. Trseglav.
Kratka zgodba
Hotelska soba. Ob sredah popoldne. V njej nenavaden par. V letovišču, ki ga večina ljudi obiskuje, da bi pobegnila navadnemu življenju, je v resnici vse nenavadno navadno. V iskanju lepega življenja, bele peščene plaže, sanjskega partnerja lahko včasih pristanemo v navadnem življenju, na sivi plaži in s človekom, s katerim samo smo. Vendar je mogoče to vse, kar potrebujemo, in mogoče drugega sploh ni. V hotelski sobi torej srečamo transvestita Stello (Uroš Smolej) s prijateljem Georgeem (Milan Štefe), ki ju ob poslušanju radia in branju osmrtnic nenadoma zmotijo skrivnostni kamenčki, trkajoči ob njuno okno. Z mnogo nežnosti, melanholije in hkrati živahnih in duhovitih dialogov ter nepričakovanih kriminalnih zapletov se zgodba razvije v začetek ali pa konec njunega skupnega potovanja.
Tom Dalton Bidwell
Dramatik Tom Dalton Bidwell, rojen leta 1984, velja za enega najbolj perspektivnih mladih piscev v Veliki Britaniji. Študiral je literaturo in gledališko umetnost na UEA (The University of East Anglia), kjer je diplomiral leta 2005, kot avtor pa se podpisuje tudi pod številne radijske igre in televizijske scenarije. Že za svojo prvo dramo Risky & Fluke je prejel prestižno nagrado Sunday Times NSDF Award, njegovo radijsko igro Things To Do Before You Die pa so predvajali na BBC Radio 4 in je naletela na odličen odziv. Trenutno piše tudi scenarije za televizijo BBC (EastEnders, Holby City, Casualty). Tom Dalton Bidwell velja za avtorja s talentom za izrise pronicljivo humornih, a še vedno verjetnih likov, ki jih najraje umešča v zapletene moralne situacije in zatem v stanjih izrednih pritiskov raziskuje njihovo vedenje in nenadzorovane reakcije.
Njegovo življenje je močno zaznamovala bolezen pri štirinajstih letih (ne-Hodgkinov limfom), ki jo je po številnih kemoterapijah prebolel, a mu je ta izkušnja popolnoma spremenila pogled na življenje. Tako motive smrti in izgube pogosto vnaša tudi v svoja dela, toda ne na sentimentalen, pač pa na navdihnjen, humoren in ironičen način.
Družba na poti je bila prvič uprizorjena leta 2009 v West Yorkshire Playhousu.
Inventura desetih let ŠKUC gledališča
Gledališka redakcija (ŠKUC gledališče), ki deluje pod okriljem Društva Študentski kulturni center (ŠKUC), je svoje prve korake v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naredila na ulici z odmevnimi pouličnimi in ambientalnimi predstavami. Po odmevnih začetkih in kasnejšem večletnem zatišju je redakcija ŠKUC gledališča leta 2000 ponovno začela z redno in profesionalno gledališko produkcijo. Gledališče pri ŠKUCU je obudil režiser in dramaturg Alen Jelen s pomočjo dramske igralke Alenke Tetičkovič, ki je bila pripravljena sodelovati pri prvem gledališkem projektu. Prva predstava je bila Človeški glas Jeana M. Cocteaua (premiera na Mali sceni MGL, 28. 12. 2000).
ŠKUC gledališče je že od samih začetkov konceptualno usmerjeno v komorne uprizoritve, njegovo vodilo pa je angažiranje mladih profesionalnih gledaliških umetnikov, ki so ponavadi še na začetku svoje ustvarjalne poti. Prednost pri angažmaju dajemo študentom/absolventom dramske igre, režije in dramaturgije. Pri izbiri dramskih tekstov nas vodi težnja po uprizarjanju slovenskih praizvedb, krstnih uprizoritev in besedil, ki tematizirajo vprašanja »marginaliziranih« družbenih skupin.
Letna produkcija ŠKUC gledališča obsega do tri predstave v lastni produkciji ali koprodukciji z drugimi skupinami in gledališkimi hišami.
V zadnjem obdobju je ŠKUC gledališču uspelo ustvariti vez med starejšo, izkušeno generacijo ustvarjalcev in mladimi, ki smelo vstopajo v svet gledališča. Od leta 2000 pa do konca leta 2010 smo pripravili 26 premier, od tega smo uprizorili 13 slovenskih del (10 krstnih uprizoritev) in 13 tujih (12 slovenskih praizvedb). Podatki so toliko bolj razveseljivi, saj gledališče nima svoje matične dvorane niti lastnega vadbenega prostora. Prošnja je bila pri MOL že večkrat vložena, a nikoli realizirana.
Za uspešno delo gre zahvala našim gledališkim prijateljem v Mestnem gledališču ljubljanskem (pri njih smo naredili prve korake in preživeli veliko časa na tamkajšnji Mali sceni), Gledališču Glej (kjer je bilo za nas vedno poskrbljeno, in to tudi takrat, ko nismo imeli več niti pribite pare), Cankarjevemu domu (kjer so se njihovi sodelavci osebno angažirali za uspeh predstav), Slovenskemu mladinskemu gledališču (za naklonjeno pomoč vodstva pri mednarodni promociji in izjemnemu posluhu za ideje ustvarjalcev) in številnim posameznikom, ki nas niso nikoli pustili na cedilu, ki so nas bodrili ob padcih in se z nami veselili ob uspehih. Hvala tudi članom komisij (bilo jih je kar nekaj) na Ministrstvu za kulturo, ki so včasih rezali debelejšo, včasih tanjšo rezino kruha, a nas nikoli niso izločili iz programskega financiranja. Po hitrem štetju je bilo do leta 2009 okrog 250 ponovitev doma in v tujini; naše predstave pa si je ogledalo nekaj več kot 17.000 gledalcev. V sodelovanju z RTV Slovenija smo pripravili radijsko igro za odrasle, vsako poletje pa na ljubljanskem Starem trgu v sodelovanju z drugimi redakcijskimi skupinami znotraj društva ŠKUC pripravimo mini festival »Teater v galeriji«.
V načrtu imamo poiskati lasten vadbeni prostor, aktivno sodelovati z gledališči po Sloveniji, povečati število ponovitev, v letu 2012 izpeljati mednarodno koprodukcijo z gledališkim partnerjem iz Makedonije v letu 2012, najti in uprizoriti še kakšno sodobno, pri nas neuprizorjeno dramsko besedilo, spodbuditi slovenske avtorje mlajše generacije, da napišejo za ŠKUC gledališče še kakšno besedilo; predvsem pa delati dobre predstave in dati možnost mlajšim, da ustvarjajo neobremenjeno in tisto, kar si želijo.
Povezave: