Šentjakobsko gledališče Ljubljana je 100-letnico delovanja sicer obeležilo lani, a so zaradi epidemije covida-19 obeleževanje zamaknili za eno leto. Tako so junija na prenovljenem odru uprizorili predstavo Pelikan, ki je kot prva predstava gledališča premiero doživela leta 1921, sedaj so pripravili razstavo.
Kot je povedal direktor Šentjakobskega gledališča Milan Golob, je razstava poseg v prostor mesta, s katerim so tesno povezani že od samih začetkov, je pa tej intervenciji zagotovo botrovala tudi epidemija covida-19. Poseg v mesto je Golob označil kot "igriv, šaljiv in predvsem v duhu Šentjakobskega gledališča znajti se s svojimi sredstvi in reciklažo".
Idejna vodja projekta Saša Strnad je na svoji Facebook strani o projektu zapisala, da so čas mirovanja posvetili skladiščem, pospravljanju in pripravam na čas, ko bodo gledališča zopet odprla vrata za javnost. Pri tem so ugotovili, da so v fundusih odsluženi kosi tekstila, obleke in obuvala.
Drevesa so oblekli v kostume iz odpisanih predstav Truth story, Tičja kletka, Zaigraj še enkrat, Sam, Uscana vas, Balada Karoline Žašler in otroških predstav ali zgolj podarjenih oblek za fundus Šentjakobskega gledališča, je mogoče prebrati na panoju ob razstavi.
Kostumografinja in soustvarjalka razstave Mateja Čibej je za povedala, da je ideja v njihovih glavah tlela že dlje, razstavo pa so začeli pripravljati konec marca. Izpostavila je, da gre za zahtevne kose, saj morajo kljubovati vremenskim razmeram, zato sta bila njihovo snovanje in izdelava velik izziv. Najstarejši kostum, ki so ga našli v fundusu gledališča, je sicer iz leta 1952. Koliko jih hranijo, pa je po njenih besedah trenutno težko oceniti.
Kot je še dejala, bo razstava na ogled, dokler bo dovolj vizualno privlačna za gledalce oziroma, dokler bodo kostumi zdržali. Kostumograf in prav tako soustvarjalec razstave Bojan Vister je dodal, da so lahko kostume v šivalnici zašli do določene faze, dokončali so jih na licu mesta.
Po besedah Mateje Čibej je vsak kos zgodba zase, zato je bilo njihovo snovanje, kot da "bi delali 21 gledaliških predstav". Sprva sta z Visterjem za izhodišče vzela pare moški – ženska, saj tudi v gledališče običajno zahajajo pari, a ju to ni omejilo, čeprav so, kot je dodala, nekateri kostumi res bolj izrazito moški in drugi ženski.