Zanimanje Stefana Kaegija za dokumentarno raziskovanje se je pokazalo že v njegovih projektih Cargo-Sophia Ljubljana in Mnemopark, s katerima se je predstavil na Mladih levih leta 2006 oziroma 2007. Radio Muezzin je tako že njegova tretja predstava dokumentarnega značaja, ki želi posredovati realnost takšno, kot je.
Dokumentarnost spremlja teater sicer že od njegovih začetkov, v dvajsetem stoletju pa se je začel pojavljati kot samostojna oblika teatra, sprva z uporabo dokumentarnega materiala za scenarije in nazadnje z zamenjavo igralcev za osebe iz vsakdanjega življenja. V predstavi režiser uporablja prakso raziskovalnega novinarstva s tem, da na odru sooči zagovornike in nasprotnike mehanizacije sveta in tako ustvari odprto polje, v katerem se krešejo mnenja. Brez reduciranja in ideoloških sporočil.
Pot na Orient. V temi najprej zaslišimo petje treh muezinov (tistih, ki vernike kličejo k molitvi), ki nas popelje na eksotični Vzhod. Pesem Korana od vsega začetka predstave deluje kot posredna vez s tistim svetom, ki ga označujemo s čarobno besedo ''Orient'', katerega Ervin Hladnik-Milharčič v knjigi Pot na Orient (Beletrina, 2009) razkriva kot iluzijo Evropejca o Bližnjem vzhodu. Pesem muezinov pa nas preseli v bolj stvaren Egipt, kjer se znajdemo sredi štirih osebnih zgodb, tematsko povezanih z izumirajočim poklicem pojočih muezinov. Njihov glas se danes širi iz zvočnikov, saj bo zaradi tehnološkega napredka človeka v prihodnosti najverjetneje zamenjala naprava.
Kar se dogaja kmetu, tovarniškim delavcu, uradniku, cestninarju, grozi zdaj tudi muezinu. V vsakdanjosti namesto ljudi srečujemo vse več Bankomatov, Parkomatov, Kavomatov, Samočistilnih WC-jev (tistih z avtomatskimi vrati, ki se jih vsi bojimo uporabljat), Mlekomatov, Telefonskih Tajnic in drugih, s pomočjo katerih se tudi sami ''avtomatiziramo'' in ''vesoljiziramo''. Mehanizacija prihaja skupaj z globalizacijo. Dobro za nas, pravijo tisti, za katere pomeni napredek diktat tehnologije in gospodarske rasti, ob kateri se moramo spomnit besed Lučke Kajfež Bogataj, ''da naš planet z njo ne raste'' (ne v dobesednem, ne v prenesenem pomenu). Slabo za nas, pravimo zagovorniki človeškega faktorja.
Na odru s tremi muezini in enim igralcem (ki nadomešča četrtega) nastopi tudi radijski inženir, da bi predstavil radijsko napravo, ki širi glas muezinov. Neposrečen poskus radijskega inženirja (namenoma ali ne, to se zdi postranskega pomena) razkrije nezanesljivost naprav, katere posledica je uporabnikova nemoč. Naprava lahko deluje človeško, a nikoli človečno. Ob vprašanju meje med materialnim in duhovnim se ne morem znebiti občutka, da se kamen kotali vedno hitreje in da kolesje denarja deluje kot ireverzibilen proces. Alea jacta est.
Zanimiv vidik predstave je delovanje realnosti kot vsakdanjosti proti gledališki realnosti, saj nastopajoči niso igralci, kar učinkuje kot dokumentarec v živo. Gledališka realnost deluje skozi igralca, ki nadomešča enega izmed manjkajočih muezinov in nas stalno sili v razmislek o tem, kaj na odru je fiktivno in kaj ne. Kljub tem pomislekom se zdi, da je predstava zasnovana kot dokument nekega časa in prostora, da ima povsem drugo funkcijo in se ogiba običajnih gledaliških smernic…da se večinoma ne ukvarja z ustvarjanjem, pač pa s podajanjem resničnosti. Zato deluje novo, zanimivo in vsekakor bolj živo kot televizija, ne vem pa, če tudi dovolj vznemirljivo in atraktivno, saj svet odprtih možnosti prinaša tudi možnost neposredne izkušnje sveta muezinov. Bolj kot realni dokumenti me kot gledališkega gledalca zanima razmerje med odrom in ne-odrom ter njuna prepletenost.
Predstava deluje kontradiktorno z dvema postopkoma. Prvič, čeprav se forma dokumentarca v živo pojavlja zaradi podajanja vsakdanje resničnosti, se zdi, da ustvarja kontradikcijo s temo globalizacije in tehnološkega napredka, ki prežema celotno predstavo, saj je ravno ''vesoljizacija'' poskrbela za možnost lažjih in odprtih povezav z Egiptom, za dokumentarec v živo. In drugič, dokumentiranje zunajgledališke realnosti in teater kot prostor ustvarjanja iluzij združujeta na videz nasprotni resničnosti v novo realnost. Omenjena nasprotja se mi zdijo potencialno zanimiva za gledališko ustvarjanje, a v predstavi Radio Muezzin v večji meri ostajajo neproblematizirana.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov