Dodekalogija 1972–1983 je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah igralk in igralcev. Kot asistentka režiserja Tomija Janežiča postopke dela z osebnimi zgodbami spremljam »od znotraj«, skozi ustvarjalni proces nastajanja predstav 1973 in 1982, obenem pa »na daljavo« sledim tudi procesom nastajanja ostalih predstav tega gledališkega omnibusa. V pričujočem besedilu bom popisala nekaj potez, ki po mojih opažanjih ključno zaznamujejo to prakso.

Zgodovinsko je osebno

Ena izmed prvih stvari, ki jih je režiser Tomi Janežič rekel na vajah za predstavi 1973 in 1982 v SNG Nova Gorica, je bila ta, da ga zanima, kako so bili zgodovinski dogodki prisotni v otroških sobah, dnevnih sobah, spalnicah. Predlagal je, da igralke in igralci na vajah govorijo osebne in družinske zgodbe, ki se povezujejo z leti 1973 in 1982 v Novi Gorici.

Kaj se je komu od njih zgodilo v tistem letu? Kaj se je takrat dogajalo v njihovih družinah? Kako so ti dogodki postali vrhunec (ali razplet) nekega dogajanja, ki se je začelo veliko prej? Kako so procesi, ki so se začeli takrat, doživeli razplet in/ali vrhunec v kasnejših časih? Poudarek je bil na osebnih izkušnjah in osebnih procesih, politični dogodki in procesi […] pa so prisotni toliko in tako kot so vplivali na usode udeležencev projekta in članov njihovih družin. (Iz kritike predstave 1981, ki je premiero doživela v Novem Sadu oktobra 2024; Marina Milivojević Mađarev, Moč enotnosti (gledališke) skupnosti)

Ko smo začeli z vajami v Novi Gorici, je bila za Tomijem Janežičem in ekipo že premiera v Temišvaru (Romunija), del procesa v Ivano-Frankivsku (Ukrajina), del procesa v Novem Sadu (Srbija) in del procesa v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. S posebnim žarom je rekel, da se ne more naveličati zgodb, ki jih pripovedujejo igralke in igralci. Da bi jih lahko poslušal še in še. In tako se je začelo …

Prva zgodba

26. januar 1978. 16.00. Stanovanjski blok v Temišvaru. Razširjena družina, ki obsega več generacij. Zazvoni telefon. Vse se začne tukaj. (Iz kritike predstave 1978, ki je premiero doživela v Temišvaru decembra 2023; Mihai Brezeanu: Bil sem in nisem bil – 1978)

Vse se začne s prvo zgodbo. Vsakič se je vse začelo s prvo zgodbo. 20. maja 2024 je bila povedana prva zgodba na prvi vaji za 1973 in 1982. To je bila zgodba o odhodu čez mejo, o migraciji. In o nekem zakonu med moškim in žensko, ki je pod vprašaj postavljal družbene norme in pričakovanja. Tomi Janežič je komentiral, da ni vseeno, katera zgodba se v nekem ustvarjalnem procesu pove prva. To ima nek simbolni pomen. Katera je prva zgodba, ki vznikne v skupini? Zgodbe, ki so do tedaj vznikale v Temišvaru, Ivano-Frankivsku, Ljubljani in Novem Sadu, so bile med sabo zelo različne in v njih so se zrcalile različne senzibilnosti skupin ter različni družbeno-politični konteksti. Rekel je, da je treba temu zaupati. Da je treba zaupati prvi zgodbi.

Sledilo je veliko novogoriških zgodb, obenem pa se je pred nami v vedno večji kompleksnosti izrisovala tema, ki jo je napovedala že prva. Kaj je dom. A je dom nekaj, od koder si, ali je to nekaj, kar si ustvariš. Kaj, če ne vem, od kod sem? Kaj, če nihče ne ve, od kod sem? Ali je identiteta nekaj, kar pripada meni, ali nekaj, kar me zavezuje kolektivu in skupnim vrednotam?

Odgovornost

Na eni izmed prvih vaj je eden od igralcev rekel, da čuti posebno odgovornost do oseb, ki so vpletene v njegove zgodbe. To niso samo njegove zgodbe, pač pa so tudi zgodbe njegovih sorojenk in sorojencev, staršev, starih staršev, sosedov itd. »Ali imam sploh pravico, da govorim te zgodbe?« Tomi Janežič je odgovoril, da lahko zgodbe tudi preoblikuje(mo), da lahko spremeni(mo) osebna imena, kraje itd. Na vajah je večkrat poudaril, da njega osebne zgodbe ne zanimajo, ker bi želel izvedeti osebne stvari o drugih ljudeh. Ko posluša zgodbe, ves čas poskuša izluščiti motiv, vlogo ali pa nek element, ki je zanimiv in na poseben način zaznamovan s časom, o katerem govorimo.

Distanca

Ko so igralke in igralci pripovedovali zgodbe, se je včasih zgodilo, da so neko zgodbo prvič povedali na glas ali izven svoje družine in da je kar naenkrat zazvenela nenavadno, čudno. Včasih se je izkazalo, da je bila neka zgodba nekonsistentna ali morda sploh ni imela nobenega smisla. Včasih se je pokazalo, da gre za nekakšen družinski mit, ki ga je tej osebi nekoč nekdo povedal, da bi ji pojasnil nekaj, česar ni zmogel ali pa ni želel povedati bolj direktno. V vsakem primeru je bilo tovrstno pripovedovanje zgodb priložnost, da so igralke in igralci vzpostavljali večjo distanco do lastnih družinskih zgodb.

1978 je pomemben, resen, človeka preizkušajoč in Boga izzivajoč podvig. Če se mu prepustimo, se lahko naučimo in doumemo marsikaj o sebi, svojih starših, starih starših, kar smo pozabili, ali vsaj to, da si nekdo zelo želi, da bi pozabili. (Iz kritike predstave 1978; JászayTamás: 1978)

Dokumentarizem in fikcija

Na neki točki je Tomi Janežič zgodbe med sabo povezal, prepletel ter ustvaril mrežo odnosov, ki je temeljila na osebnih materialih igralk in igralcev, a je bila izmišljena. Igralke in igralci so dobili vloge v tej mreži. Tomi Janežič jih je povabil, da jih razvijajo, odnose poglobijo ter mreži zgodb dodajo nove plasti.

To niso bile več tete, babice in strici tega ali onega igralca, temveč so ti sorodniki postajali sorodniki vseh njih. Ko so se družinske zgodbe prepletale druga z drugo, je rasel tudi material za predstavo. (Iz kritike predstave 1981; Marina Milivojević Mađarev, Moč enosti (gledališke) skupnosti)

Na primer, moja babica, rojena v Gorici, je živela v isti državi kot babica nekoga iz Ivano-Frankivska. Ta zgodba je sicer izmišljena, a hkrati je vsaka njena podrobnost resnična. Ustvarili smo mrežo zgodb – nekaj, česar prej še nismo delali. (Tomi Janežič na novinarski konferenci za predstavo 1975, ki je premiero doživela septembra 2024 v Ivano-Frankivsku.) 

Na podlagi te mreže je Tomi Janežič pripravil scenarij, ki je v veliki meri temeljil na pripovedovanju. Pripovedovanju, ki ga je zaznamovala neka zelo posebna občutljivost ter način bivanja igralk in igralcev z gledalkami in gledalci. Izhajanje iz osebnih zgodb – ne glede na to, kako zelo so bile zgodbe nazadnje v predstavi predrugačene – je povzročilo, da imajo igralke in igralci poseben, zelo oseben odnos do zgodb in do vlog, ki jih igrajo. Odnos, ki je izredno živ in intenziven. Odnos, ki ga ni treba umetno ustvariti, ker je že tam, v njih. Treba ga je negovati, mu prisluhniti, ga spoštovati.

Prav takšna specifična dramsko-scenska dokumentarnost je eno temeljnih oporišč Janežičevega režijskega pristopa in hkrati ključna značilnost njegovega dojemanja gledališča. Zdi se, kot da v njegovem gledališču ni igre v klasičnem smislu in tradicionalno zasnovanih dramskih likov. V njem se neprestano brišejo ali zamegljujejo meje med odrskimi in zasebnimi resnicami; v njem postane vse mogoče, tudi svobodna poigravanja z gledališčem znotraj gledališča ali navidezna igralska izstopanja iz vlog in zasebni nagovori publike; v njem gledališče neprestano preizprašuje samo sebe, svoje zmožnosti in meje, ki obstajajo med odrsko igro in tem, kar opredeljujemo kot resnico v življenju. (Iz kritike predstave 1981; Aleksandar Milosavljević: 1981)

Kot civilni ljudje

Tomi Janežič je v procesu večkrat poudarjal, da igra ne bi smela biti napor. Da se igralke in igralci ne bi smeli mučiti s prepričevanjem gledalk in gledalcev, da v zvezi z nečim nekaj čutijo. Igra je dajanje svojega telesa na razpolago, da gledalke in gledalci v njem vidijo, kar želijo. Pomembno je, da so igralke in igralci z gledalkami in gledalci skupaj. Da skupaj z njimi odkrivajo zgodbe, ki jih pripovedujejo, in delijo občutja, ki se jim ob njih porajajo. 

Igranje, lahko bi rekli, niti ni igra, saj pripovedujejo zgodbo, torej veliko majhnih zgodb, mimo tradicionalnega oblikovanja likov, kot civilni ljudje. Pa vendar vsaka najmanjša podrobnost oživi pred nami in s tem sproži našo domišljijo.(Iz kritike predstave 1978; Szerda Zsófia: In potem je zvonil telefon)

Odhod čez mejo 

Proces za 1973 in 1982 se je začel z odhodom čez mejo, z migracijo. Tisti odhod čez mejo je bil borba nekega moškega za to, da ostane civilist. Da izstopi iz vloge, ki jo družba pričakuje od njega, in da namesto tega sledi samemu sebi, četudi je v tem strašno ranljiv in na trenutke izgubljen. Obenem je ta odhod dediščina raznih odločitev, ki so jih sprejeli njegovi predniki. Ta odhod je bil pravzaprav na nek način predeterminiran. In ta odhod čez mejo se v predstavi ponovi. Z njim se vse začne in vanj se vse steka. Je obenem dediščina vseh omejitev, ki jih je posameznica ali posameznik podedoval od prejšnjih generacij, in je obenem korak proti temu, da oseba postane ustvarjalka ali ustvarjalec svojega lastnega življenja. In je oboje in je nekje vmes. 

In zdi se, da podobno velja tudi za delo z osebnimi zgodbami v Dodekalogiji 1972–1983. Da so obenem popisovanje dediščine, ki jo skupina ustvarjalk in ustvarjalcev nosi in ki jih določa, ter obenem izstop, ustvarjalna intervencija ter umetniško preoblikovanje te dediščine. Hkrati malo obojega in hkrati nekje vmes. In tu je pravzaprav največja moč te prakse. Obenem se neizprosno sooča s tem, kar je, ter v sebi nosi globoko vero v možnost spremembe in v človeško ustvarjalnost tako v gledališču kot v življenju nasploh.

Povezava: PDF gledališkega lista