Direktorica Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček: Radi bi pritegnili mladino (intervju)

Kranjsko gledališče je po zapletih pri imenovanju novega direktorja in po dolgotrajnem pomanjkanju vlaganj, to poletje vendarle dočakalo novo direktorico in prenovljeno dvorano. Drnovščkova pa obljublja tudi nekaj drugih novosti, namenjenih zlasti mladim.

Kako so na delovanje gledališča v zadnjem letu vplivale zdrahe glede imenovanja direktorja?

Negotovost se je gotovo poznala na energiji in na odnosih, ki so bili precej napeti. Ko je bila 22. junija sprejeta odločitev in sem po več mesecih opravljanja funkcije vršilke dolžnosti nastopila svoj petletni mandat direktorice, se je situacija umirila in v novo sezono vstopamo z novo energijo.

Gledališče dobro poznate, saj ste v njem zaposleni že dlje časa...

V kranjskem gledališču sem kot vodja trženja in predstavnica za odnose z javnostmi delala od leta 2005, prej sem bila tudi že deset let v novogoriškem gledališču.

Ste že na svoji prejšnji funkciji razmišljali, kaj bi lahko v gledališču izboljšali?

Težko je kritizirati predhodnika, dokler sam ne pokažeš rezultatov. Dejstvo je, da sva z bivšim direktorjem dobro sodelovala. Vsak direktor pa se mora spopasti tudi s finančnimi omejitvami. Čeprav so krizni časi najbolj nepriljubljeni za prevzem takšne funkcije, se bom vsekakor trudila pridobiti več sponzorjev predvsem v Kranju, ker mislim, da lahko najdemo skupen interes in ponudimo še več programa mestu. To ne pomeni, da želimo postati provincialno gledališče, še zdaleč ne, ampak želimo pomagati k oživitvi starega mestnega jedra. Obenem pa ostati prisotni v slovenskem gledališkem prostoru in obdržati najmanj tako visoko raven, kot jo je gledališče doseglo v zadnjih desetih letih.

Kako je gledališče vpeto v svoje okolje?

Imamo izvrstno in zvesto občinstvo. Se je pa letos junija ob odprtju knjižnice, ko smo na prostem na Glavnem trgu igrali Županovo Micko, izkazalo, da si Kranjčani želijo več takih dogodkov. To je eden izmed načinov, kako lahko gledališče veliko prispeva k oživljanju mestnega jedra.

Verjetno je ključ uspeha v tem, da je takšna predstava brezplačna?

To ima seveda velik učinek. Drugo pa je tudi to, da naša dvorana ni klimatizirana in je junija v njej brezplačna savna, zato gledalci raje obiščejo predstavo na prostem.

Koliko obiskovalcev imate letno v kranjskem gledališču?

Na vse prireditve, ki se dogajajo v našem gledališču, vključno z gostujočimi predstavami in Tednom slovenske drame, jih letno pride okrog 45.000.

Ali opažate kakšne trende pri gibanju števila obiskovalcev?

Število gledalcev naraste predvsem takrat, ko je na programu več komedij, to je razumljivo. Ni pa naš cilj uprizarjati samo komedije, saj smo umetniško gledališče, to je zapisano tudi v odloku o ustanovitvi. Poznalo se nam je tudi, ko smo igrali muzikal Moje pesmi moje sanje, s katerim smo gostovali v večjih dvoranah. V Cankarjev dom si pride predstavo ogledat 1500 obiskovalcev, v domačem gledališču pa bi do te številke prišli šele po petih ali šestih ponovitvah.

Koliko igralcev in ostalih zaposlenih šteje kranjsko gledališče?

Igralcev je devet, vseh skupaj pa nas je 26. V kadrovskem načrtu je sicer 27 delovnih mest, vendar se računovodska služba trenutno opravlja po pogodbi.

Ali programska vodja gledališča ostaja Marinka Poštrak?

Vsekakor, moj cilj pa je v zvezi z njeno funkcijo uskladiti tudi odlok o ustanovitvi gledališča z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Odlok namreč predvideva, da direktor lahko imenuje pomočnika za strokovne ali umetniške zadeve. V tem času je nemogoče, da bi posameznik vse obvladal ali pa zmogel, ker sta tako umetniško kot strokovno vodenje gledališča vse bolj zahtevna, hkrati pa je preveč že same birokracije. Sama sem se tako vse poletje ukvarjala zgolj z birokratskimi posli.

Verjetno vsebinsko v program ne boste veliko posegali?

Res ne. Marinki popolnoma zaupam, mislim, da je zadnjih pet v sodelovanju z njo nastajal zelo kvaliteten program, kar je zaradi vse manjših finančnih sredstev vse težje. Moja želja je, da ohranimo doseženo raven kvalitete, ki jo dokazujejo tako število obiskovalcev kot številne nagrade. Vse to nas uvršča v sam vrh slovenskega gledališča.

V gledališču tako ne bo revolucije, temveč kontinuiteta...

In mogoče še nadgradnja. Rada bi, da bi naredili program, ki bi bolj pritegnil mladino. Kot sem omenila, si želim, da bi se bolje povezali z gorenjskimi srednjimi šolami, ki sedaj dijake večinoma vozijo v gledališče v Ljubljano. Tako smo letos pripravili maturantski abonma, v katerega sta vključeni dve predstavi iz maturitetnega eseja, to sta Revizor in letošnja uprizoritev Limonada slovenica. Za preostala dva teksta pa smo pripravljeni izvesti učno uro. Takšen paket ponujamo šolam. Hkrati želimo mladim odpreti vrata gledališča s tem, da se lahko pri nas predstavijo s svojimi gledališkimi skupinami in improligami. Dala sem tudi idejo, da bi gledališče približali otrokom prek gledaliških delavnic. Tako bi mladi dobili stik z gledališčem.

Ali razmišljate, da bi privabili širi krog obiskovalcev z uvrščanjem komedij v program?

Nasprotujem temu, da bi delali komedije na prvo žogo. S tem seveda nočem reči, da komedija ne more biti kvalitetna predstava. Prav družbeno kritična komedija Revizor, ki smo jo pred dvema letoma naredili z Matejo Koležnik, to dokazuje. Naš cilj je predvsem z dobrimi predstavami privabiti čim širši krog gledalcev. Mislim, da se bodo ljudje počasi naveličali španskih nadaljevank in poceni kulture. V času krize človek začne razmišljati in dobre predstave mu dajejo duhovno bogastvo.

Je gledališče lahko motivator in aktivator ljudi za večji družbeni angažma?

Naše gledališče je znano prav po družbeno angažiranih predstavah. Skozi predstave smo opozorili že na zelo veliko problemov. To je bila naša rdeča nit in menim, da je prava, da kažemo ogledalo družbi in prisilimo ljudi k razmišljanju.

Kakšna je prenovljena dvorana in kako ste z njo zadovoljni?

Po 30 letih je dvorana razen tehnične opreme vendarle dočakala celovito prenovo. Na novo smo oblekli tla, zamenjali zidne obloge in na stropu zamenjali dotrajano električno napeljavo. Oder smo prebrusili in na novo prebarvali, zamenjali pa smo tudi vse stole. Manjka edino klima. Za gledalce bo dvorana res kot nova, čeprav smo stole dobili iz druge roke, a se jim to ne pozna.

Koliko je stala obnova?

Obnovo smo opravili z minimalnimi sredstvi okrog 25.000 evrov. Večino dela od maja pa do danes so opravili naši tehniki, nekaj materiala pa so prispevali sponzorji.

Vztrajate pri želji, da bi bili prostori gledališča večji?

Nujno potrebujemo še en oder za vaje, saj sedaj vaje in predstave potekajo na istem odru, zaradi česar imamo manj predstav, ker je tehnično nemogoče hitro zamenjati sceno, še posebej, ker v gledališču sploh nimamo skladiščnih prostorov. Nekaj prostora imamo na voljo v župnišču, kjer nam gredo zelo na roko in so nam odpisali celo pol letošnje najemnine, nekaj pa v stari ekonomski šoli.

Ali je obstoječa stavba dovolj velika, da bi v njej lahko uredili še en oder in skladišča?

Če bi gledališče razširili na prostore bivše Elite in v globino, bi šlo. Bivši direktor Borut Veselko je veliko delal na tem, saj je bilo ob koncu njegovega prvega mandata rečeno, da bo občina šla v rekonstrukcijo gledališča. Zaradi upanja na celovito prenovo se zadnjih pet let v stavbo ni ničesar vlagalo. Prejšnja občinska oblast pa je odločila, da obnove ne bo, dokler ne bo pokrajin in bi jo potem kot regijsko gledališče financirala celotna Gorenjska.

Projekt pokrajin je bolj ali manj zamrznjen in v Kranju je ponovno na oblasti nekdanji župan. Ali bi lahko ponovno upali na celovito rekonstrukcijo?

Glede na trenutno stanje si ne smemo zatiskati oči, saj je čas recesije in v doglednem času rekonstrukcije verjetno ne bo.

V času krize se skuša varčevati na manj vitalnih področjih. Kakšnega vitalnega pomena je v tem času kultura?

V krizi je kultura še veliko bolj pomembna kot sicer. Prav kultura je tista, ki nas lahko potegne iz krize. Vidimo, da sta etika in morala povsem na dnu, kar je predvsem posledica pomanjkanja duhovne kulture. Mislim, da se bodo ljudje znova začela vračati k taki vrsti kulture, ki daje človeku notranje bogastvo, neko etiko in moralo.