Harms in njegovo delo
Daniil Ivanovič Harms (njegov pravi priimek je Juvačov, Harms pa nadimek, ki si ga je sam izbral) se je rodil leta 1905 in večino svojega življenja živel in delal v Sankt Petersburgu, v državi, ki se je tekom njegovega življenja iz carske Rusije preoblikovala v Sovjetsko zvezo. To so bili burni časi, polni političnih preobratov, posledično pa tudi izjemno plodni za literarno ustvarjanje.
Harms je pisal poezijo, dramatiko, kratko prozo in, kar ni naključje, tudi otroško literaturo. Njegova kratka proza je slovenskim bralcem znana iz priljubljene zbirke z naslovom Zakon linča (izbral in prevedel Drago Bajt).
V teh svojih kratkih proznih vinjetah Harms ubeseduje nekaj otroškega: v zgodbah nastopajo znane zgodovinske in literarne osebnosti in na prvi pogled se nam lahko celo zazdi, da beremo odlomke iz verodostojnih biografij priznanih ruskih literatov, dokler se Harmsov svet z eno samo potezo ne obrne na glavo in že prebiramo o Tolstojevi nočni posodi ali o tem, kako se Gogolj in Puškin nenehno spotikata drug čez drugega. Harmsov humor v nas zbuja prvinska čustva, odzive, ki se jim tudi najbolj racionalistično naperjeni bralec ne more upreti. Podobne vzvode vsebuje tudi dramsko besedilo Jelizaveta Bam (1926), ki se sicer v svoji snovi (aretacija nedolžnega posameznika) spogleduje s Kafkovim Procesom, vendar Harms kmalu po uvodnem prizoru gledalčevo pozornost z zgodbe preusmeri na serijo absurdnih, celo surrealističnih situacij, ki nimajo smisla. Oziroma imajo smisel ravno v tem, da so nesmiselne. S tem pa nas prisilijo, da beremo besedilo, ne da bi ga skušali razumeti (osmisliti), ampak ga nujno doživimo, začutimo, izkusimo.
Združenje Oberiu
To, namreč iskanje doživetja oz. doživljanja umetnosti, je bila skupna značilnost več ruskih avtorjev, ki so v dvajsetih letih 20. stoletja ustanovili skupino Oberiu. Ime je kratica za Ob’jedinenie real’nogo iskusstva ali Združenje za resnično umetnost. Polega Harmsa so združenje Oberiu sestavljali še literati in filozofi Konstantin Vaginov, Aleksander Vvedenski, Nikolaj Zabolocki in drugi. Dela teh avtorjev so oznako »absurdna« ali »absurdistična« literatura dobila šele precej kasneje, saj je npr. Harmsova Jelizaveta Bam napisana dobrih dvajset let pred Ionescovo Plešasto pevko. Oberiuti so bili torej resnična avantgarda, pionirji v svojem nenavadnem literarnem ustvarjanju. Bili so enfants terribles na tedanji literarni sceni, saj so se ukvarjali z ubesedovanjem nesmisla, z odsotnostjo smisla. A niso se trudili razložiti svojih nesmislov, saj je razlaga nesmisla še bolj nesmiselna od nesmisla samega, kot je kasneje zapisal eden od članov združenja, J. S. Druskin.
Kaj klovni iščejo v dramskem gledališču?
Ničesar ne iščejo, našli so sami sebe. H klovnskemu pristopu za uprizoritev Jelizavete Bam poziva že Harmsovo besedilo samo, saj skozi gledališki realizem ali kakršen koli izrecno dramski žanr, srž besedila ne bi dosegla gledalca, predstave pa občinstvo ne bi zares izkusilo. Že člani združenja Oberiu so svoje predstave uprizarjali ludistično, z odstopom od takrat uveljavljenega čehovljanskega gledališča, saj so verjeli, da je resnično doživetje v gledališču mogoče, vendar se je za to treba oddaljiti od literature in poiskati gledališko formo, ki bo v gledalcih vzbujala prvinske odzive.
Uprizoritveni pristop režiserja Ravila Sultanova k Harmsovi besedilni predlogi torej ni naključje. Harmsov literarni humor in klovnado Ravila Sultanova namreč druži mnogo več kot le komični učinek na gledalca. Že besedilo, še bolj pa predstava gledalca vodi v nehoteno doživljanje trenutka tukaj in zdaj, ga s svojo intenzivnostjo osvobodi poskusov razumevanja in sprotne razlage pomenov posameznih elementov na odru, s tem, obenem pa tudi s prvovrstnim humorjem pa posameznika odpre za doživljanje umetniškega dela. Kot je zapisal A. Vvedenski: »[…]pravijo, da je življenje v primerjavi z večnostjo trenutek, jaz pa pravim, da je življenje tudi sicer trenutek, celo v primerjavi s trenutkom.«
Jelizaveta Bam v režiji Ravila Sultanova skozi serijo nesmislov podaja sporočilo o tem, kaj pomeni biti človek in kakšna je človeška družba: neusmiljeno smešna, kruto komična. In kar je pri tem najbolj hecno ali morda žalostno, je to, da v tem današnja ni nič drugačna od družbe, v kateri je živel in delal Daniil Harms: družba, ki ga je trpinčila in ki se ji je posmehoval. Družba, ki nenehno izgublja svoj smisel, še zlasti za nedolžnega posameznika ali posameznico, kakršna je Jelizaveta Bam. Kot je zapisal Harms:
PJOTR NIKOLAJEVIČ: […] nimate pravice do glasu. Naredili ste ogaben zločin. Nimate pravice, da bi
mi govorili predrznosti. Vi ste zločinka!
JELIZAVETA BAM: Zakaj?
PJOTR NIKOLAJEVIČ: Kako – zakaj?
JELIZAvETA BAM: Zakaj sem zločinka?
PJOTR NIKOLAJEVIČ: Zato, ker nimate pravice do glasu.
(D. Harms, Jelizaveta Bam)
»Nesmisla ni mogoče razumeti: razumljen nesmisel že ni več nesmisel.« (J. S. Druskin)
Zato nima smisla (!) iskati ključa za razumevanje predstave Jelizavetata Bam, bolj smiselno (!) je, da se predstavi prepustimo in jo resnično doživimo.
Iz gledališkega lista uprizoritve