ČEHOV
Je pisal o Vojnickem.
Ki ga je že takrat preraščal čas. Nezadovoljen, tesnoben godrnjač, tragičen v svoji nezmožnosti za spremembe. Okamenel! Striček Vanja.

ČEH
Piše o Astrovu.
O človeku, ki preživi v današnji čas in njegovi usodi, ki jo hodi po poti uspeha.
Naslov priredbe bi lahko bil tudi Gospod Astrov.

Včasih zgaranemu podeželskemu zdravniku se delavnost in vztrajnost končno poplačata, saj se prebije v ospredje zanimanja in na sam vrh družbene lestvice. Danes ne zdravi več ljudi, pač pa stroje-delavce v tovarni. Tovarno tudi zamenja za neuslišano ljubezen iz preteklosti – Jeleno Andrejevno. In tovarno dobi. Z njo pa (kot včasih s poroko) tudi denar. In oblast.

Na tem mestu pa spet nastopi brezčasno človeško hrepenenje, ki ga zelo natančno diagnosticira že Čehov.      

Astrova zgodba ni le zgodba o uspehu, ampak je tudi zgodba o sodobno bolnemu in osamljenemu subjektu, ki samega sebe okarakterizira za čudaka. »…pred menoj ni plamena. Zase ne pričakujem ničesar več, ne maram ljudi… Nikogar nimam rad.«  Nekje na svoji poti je pozabil na čustva, ki jih zdaj projicira v lepšo prihodnost in brezciljno sanjari o življenju skladnem z naravo.

Nezadovoljen, tesnoben godrnjač, tragičen v svoji nezmožnosti za spremembe, pravi: »Kaj se ne bi postaral, pa saj je življenje samo po sebi dolgočasno, bedasto, umazano… In to življenje te potegne vase.« Tudi Astrov okameni!

Kdo bo pa zdaj prevzel štafeto in stekel z njo v prihodnost?