Kot gledališki ustvarjalec zavzema Carl Orff (1895 –1982) med nemškimi skladatelji 20. stoletja posebno mesto, saj je pomemben v prizadevanjih za obnovo opere in za ustvarjanje novih, prečiščenih scensko-glasbenih oblik. Vsekakor ni operni skladatelj v običajnem pomenu besede, saj zavrača vse tradicije in zunanje okrasje opere. Rešitev išče v svojevrstnem povezovanju stare grške drame in opere zgodnjega 17. stoletja, ki je bila poskušala oživiti preprostost antičnega gledališča.
Potem ko je pod vplivom Debussyja, R. Straussa in Pflitznerja ustvaril že kar dolgo vrsto skladb in priredil nekatera Monteverdijeva odrska dela, je Carl Orff razmeroma pozno izoblikoval izrazito osebni slog, in sicer prav v scenski kantati Carmina Burana (1937), s katero je pri priči zaslovel. Ob njeni prvi izvedbi je pomenljivo sporočil založbi Schott: »Vse, kar sem doslej napisal in kar ste žal natisnili, lahko zdaj uničite. S Carmino Burano se moja zbrana dela šele začenjajo.« Z njo je Orff odločno uveljavil glasbena načela, ki jih je uporabljal in izpopolnjeval v poznejših delih. Uresničil je enovitost glasbe, jezika in gibanja in s tem obnovil glasbeno gledališče.
Na zbirko srednjeveških pesmi, ki jo hrani Bavarska državna knjižnica in jo danes navadno poznamo pod naslovom Carmina Burana, je Orffa leta 1935 opozoril njegov prijatelj. Orff, ki je bil izvrsten poznavalec poznoantične in srednjeveške poezije in je bil dobro podkovan v klasičnih jezikih, je iz zbirke vzel 25 pesmi različne vsebine: pomladne, plesne in ljubezenske ter razposajene pivske pesmi vagantov, iz katerih zveni tudi drzen upor proti pregradam, ki jih je posvetnosti postavljala cerkev. Pesmi ne predstavljajo neke zgodbe, oziroma dramske akcije, vendar jih je skladatelj vsebinsko smotrno razporedil v tri skupine. Te nosijo značilne naslove Primo vere, In taberna in Cour d" Amour, na začetku in koncu pa je mogočno klicanje boginje Fortune. Verzi, spesnjeni v srednjeveški latinščini in deloma v stari francoščini in nemščini, ostajajo v izvirni jezikovni obliki in tako se včasih v njih združujeta latinščina in nemščina oziroma latinščina in francoščina v svojstveno jezikovno mešanico. Pesmi omenjene zbirke so močno razvnele skladateljevo domišljijo in že v naslednjem letu je bila njihova uglasbitev končana. Prva izvedba 8. junija 1937 v frankfurtski operi je bila izreden uspeh, že leta 1940 in 1941 so delo predstavili v Dresdnu in Berlinu. Po končani vojni je kantata Carmina Burana prodrla v svet in je največkrat izvajano delo našega časa, saj vzbuja radost v srcih najrazličnejših poslušalcev.
Znamenito kantato za zbor, soliste in orkester smo si lahko na Slovenskem v operni izvedbi prvič ogledali 26. maja 1989 v izvedbi Opere in baleta SNG Maribor v režiji Franja Potočnika in pod dirigentsko taktirko Staneta Jurgeca, nazadnje pa 11. oktobra 1990 v SNG Opera in balet Ljubljana v režiji Tamasa Ferkaia ter pod taktirko dirigenta Lovrenca Arniča. V glavnih vlogah so se takrat med drugimi izkazali Olga Gracelj, Norina Radovan, Jože Kores in Ferdinand Radovan.
(Podatki so povzeti iz besedil gledališkega lista SNG Opera in balet Ljubljana 1990/91 avtorjev Jožeta Simca, Primoža Simonittija, Lovrenca Arniča in Tamasa Ferkaia.)
Dirigent: Janko Kastelic
Zborovodja: Martina Batič
Koncertni mojster: Saša Olenjuk
Korepetitorji: Jelena Boljubaš, Višnja Kajgana, Simon Krečič
Inspicient: Roman Pušnjak
Solisti:
Petya Ivanova, sopran (21. 5. 2009)
Zinovia-Maria Zaferiadou, sopran (22. 5. 2009)
Matjaž Stopinšek, tenor
Jože Vidic, bariton
21. maja 2009 ob 20.00 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma
22. maja ob 19.30 v SNG Maribor