Mislec Achille Mbembe (Kamerun, Južna Afrika) opozarja: »Prepletanje svetov je že dolgo afriški način pripadanja svetu.« Umetnik Boyzie Cekwana (Južna Afrika) pa o medkulturnih umetniških festivalih razmišlja: »‘Sodobno'je izrazito evropocentričen fenomen; sporen, kot si tudi zasluži. Obstoj (takih festivalov) nekako razblinja mit o edinstveni evropski definiciji sveta oz. svetov.«

Zdi se, da mnoge umetnike z našega programa ne druži veliko. Ustvarjalno se razvijajo v zelo različnih kontekstih, na afriški celini in zunaj nje. Iskati povezave med njihovimi stvaritvami, ki se ukvarjajo s tako raznolikimi vsebinami, preobraženimi v tako raznovrstne oblike in jezike, ni najbolj smiselno.

V Bodočih arhivih sodeluje večstranski umetnik Nástio Mosquito (Angola, Belgija), ki v svojem poetičnem performansu preiskuje pojme sebstva, identitete, vere in državljanstva v močno nabitem geopolitičnem kontekstu. Koreograf Faustin Linyekula (DR Kongo) koplje po lastni preteklosti in preteklosti svoje dežele, da bi se (v Dialogih) z drugimi afriškimi umetniki, kot je Moya Michael (Južna Afrika), pripravil na prihodnost, ki mora prinesti tudi temeljite spremembe. Pretanjena osebnost Josephine Baker navdihuje Marlene Montero Freitas (Kapverdski otoki, Portugalska), da skuša evropski pogled, ki vztrajno bremeni afriške umetnike, preusmeriti v njihovo delovanje in identiteto. Kinshasa Electric (DR Kongo, Kanada, Nemčija, Belgija) nam prek plesov mlade prihajajoče generacije kaže, da imajo globalni pop in lokalni kongovski ritmi več skupnega, kot smo si kdajkoli mislili. Boyzie Cekwana (Južna Afrika) nadaljuje dekonstrukcijo in dekolonizacijo evropsko-afriških odnosov. Kapwani Kiwanga (Tanzanija, Kanada, Francija) nas, opremljena z viri od ZF kulture do protikolonialističnih zgodb, vabi v afro-futuristični univerzum. Fotograf Sammy Baloji (DR Kongo, Belgija) raziskuje vpliv globalizacije in afriško-kitajskih izmenjav na imaginarij kongovskih rudarjev. Mamela Nyamza (Južna Afrika) se provokativno poigrava s pričakovanji, na katere je kot ženska in plesalka naletela med odraščanjem v Cape Townu. Navezujoč se na svoje bogate severnoafriške in evropske plesne izkušnje, Radauan Mriziga (Maroko, Belgija) preiskuje dinamiko med izvajalcem in gledalcem. In glasbenik Neo Muyanga (Južna Afrika) s pomočjo zakladnice glasbenih tradicij svetovnega juga na novo izumlja pop in klasiko. Omenjeni umetniki očitno svoja dela plemenitijo zelo osebno, s povezavami, ki so jih stkali z Afriko. A na osnovi tega sklepati o skupni afriški umetniški identiteti, bi bilo najbrž pretirano.

Naj bom torej provokativen: Zakaj naj bi se evropski festival uprizoritvenih umetnosti osredotočil na določeno regijo? Na podlagi opisanega programa bi zlahka sklepali: Afrika ne obstaja. Ali vsaj: Afrika ni dežela - četudi se zdi, da tako številni imaginariji zrcalijo nasprotno. To je morda najpomembnejše, kar lahko potegnemo iz tega fokusa na Afriko: Čas je, da se premaknemo izpod esencialističnega in skrajno ideološkega krova. Soočimo se s heterogeno realnostjo današnje »afriškosti«, ki sega onkraj meja kontinenta. Namesto da jo poenostavimo v formulo ali festival, jo lahko resno jemljemo le tako, da priznavamo njeno kompleksnost.

Kljub tem razlogom, ki postavljajo legitimnost Fokusa Afrika pod vprašaj, je mogoče razviti par argumentov za naložbo vanj. Afrika je ogromna celina, a tudi razdrobljena. Tvorijo jo številne, tudi umetniško nepovezane enklave. Ne le zaradi velikanskih razdalj in pomanjkanja infrastrukture, temveč tudi zaradi vseh državnih mej, podedovanih iz kolonialnih časov. Te so preprečile, kar je bilo od nekdaj bistveno za ustvarjanje in širjenje afriške umetnosti: mobilnost in izmenjavo. Mobilnost med deželami in regijami, med podeželjem in mestom, med raznovrstnimi umetniškimi praksami, med umetniki in njihovimi občinstvi: vse to je bilo v zadnjih desetletjih na afriški celini težavno. Toda v zadnjih letih se stanje v afriških globalizirajočih se mestih neverjetno hitro obrača.

Fokus Afrika v osnovi nima namena ustvariti posnetek stanja današnje afriške uprizoritvene umetnosti. Prej mu je bistvo začasno vzpostaviti nekakšen »afropolitanski« kontekst, kakršnega najdemo danes v velikanskih, vrvečih, multikulturnih in večjezičnih afriških metropolah. Kinšasa, Nairobi, Adis Abeba, Johannesburg, Lagos, Dakar - v svojem naročju imajo ves svet. V njih se porajajo novi in v prihodnost usmerjeni umetniški arhivi, ki se napajajo iz hibridnih mešanic kultur, tesno povezanih tudi z diasporo. Življenje in ustvarjanje v teh mestih postaneta način bivanja v svetu.

Prav to bi rad (na mikroravni) dosegel naš festival: ustvariti začasen uprizoritveni prostor, z vso kompleksnostjo in raznovrstnostjo današnjih afriških umetnikov, njihovih praks, povezav s celino, vpliva diasporske izkušnje in mnogoterih vezi, ki jih imajo z ostalim svetom. Festival, ki omogoča evropskim in drugim občinstvom udeležbo v iskrenih umetniških in človeških izmenjavah ter odziv nanje, ne pa udeležbe v ohranjanju evropocentričnih ali eksotičnih mnenj, kakšne da so uprizoritvene umetnosti ali kakšen sod smodnika da je afriška celina. Fokus Afrika naj bi nam omogočil raziskati bodoče arhive - odprte, hibridne, kompleksne. In vanje vlagati.

Očitno je torej, da je glavni namen tega programa igrivo pričevanje o lastni nemožnosti. Da bi pokril raznovrstne umetnike, ki živijo in ustvarjajo na celini s 53. državami in z več kot milijardo ljudi, ... je obsojeno na nejasnost, celo popačenje. Prav tako še zahtevnejše, da bi skušal odgovoriti na vprašanja, kot so: Kaj je Afrika in kdo so današnji afriški umetniki? Kaj jih povezuje in kaj afriškega jim je skupno? Mar biti Afričan nujno pomeni bivati na tej celini, biti črn? In kakšen je vpliv diaspore? Nástio Mosquito, Elvira Dyangani Ose, Faustin Linyekula, Moya Michael, Boyzie Cekwana, Marlene Montero Freitas, Radouan Mriziga, Mamela Nyamza, umetniki v Kinshasa Electric, Kapwani Kiwanga, Sammy Baloji in Neo Muyanga nam ponujajo svoja navdihujoča dela in morda kakšen odgovor.