Govoru, glasbi in odrskemu dogajanju bodo tako enakopravni Twitter, Instagram in Soundcloud.
Predstava se na teh servisih ne bo le »prenašala«, marveč bodo izvajalci v njej sodelovali s svojimi fizičnimi in digitalnimi identitetami, tako pred občinstvom na spletu kot pred tistim v nekem stanovanju v Zagrebu. Občinstvo lahko izbira, ali bo predstavo spremljalo v gledališču ali pa preko svojega računalnika ali pametnega telefona na spletnih vmesnikih. Hkrati bo lahko izbiralo zorni kot pogleda na posamezne like v izvedbi, ki so v stalni interakciji. V kakšnem odnosu so pravzaprav fizične in digitalne identitete posameznika? Ali pravila mikrosociologije Ervinga Goffmana[1] v digitalnem in fizičnem svetu veljajo enako? Kot nas je v svojem nedavnem tekstu opozoril Cory Doctorow (Google Plus forces us to discus identity[2]), je teorija o tem, da so naša življenja »najboljša«, ko jih živimo z eno identiteto; ko nas tako naše babice in partnerji kot naši šefi in otroci doživljajo na enak način, precej kontroverzna. Kako lahko te identitete obstajajo hkrati v tem, kar Nissenbaum[3] imenuje kontekstualna integriteta? Ali pa – kar je prav tako pomembno – ali si lahko ta vprašanja postavimo s pomočjo predstave, izvedbe v živo?
Odgovore na vsa ta vprašanja bo ob podpori T-Mobila in Radia 808 poskušal najti projekt @BetaSkroz, pod medijskim pokroviteljstvom Gadgeterije in Netkroacije.
@BetaSkroz je derivat raziskave o maksimalizaciji tveganja v izvedbi – tako izvajalcev kot avtorja in občinstva, začel pa se je leta 2009 v okviru Kulture spremembe Študentskega centra v Zagrebu. Hrvaška primabalerina Edina Pličanić in publicist ter glasbenik Ante Perković sta se tvegano preizkusila v obliki odrskega izraza, ki jima do takrat ni bila poznana in z nami razvila niz predstavitev, ki tvorijo ogrodje izvedbe. Katere od teh predstavitev, kako, v kakšnem vrstnem redu in kdo jih bo izvedel pa izvemo naključno, med samo izvedbo. Predstava nastane z oblikovanjem prostora zasebnosti kot edinega čvrstega oporišča v javnem prostoru izvedbe. Sledi tezam Tima Etchellsa, ki trdi, da nas pri predstavi pritegne investicija izvajalcev[4].
V drugem delu raziskave se tveganje povečuje s tem, da tako izvajalci kot občinstvo za lokacijo same izvedbe izvejo le dve uri pred začetkom, na primer v jazz baru, kinodvorani ali galeriji. Predstava je bila leta 2010 uvrščena v dubrovniški program festivala Perforacije. Vsem omenjenim tveganjem raziskave se v predstavi @BetaSkroz pridružuje še istočasno izvajanje digitalnih in »analognih« identitet vseh vključenih – tako avtorjev kot izvajalcev in občinstva.
- Koncept: Nora Krstulović & Vedran Peternel
- Avtorji: Petra Hrašćanec, Nora Krstulović, Ante Perković & Vedran Peternel
- Tehnična podpora: Kevin Liew
- Powered by: T-Mobile & Radio808
- Produkcija: Skroz
- Home: http://skroz.in
- Off-line: Stanovanje v Zagrebu
- Twitter: https://twitter.com/#!/BetaSkroz/
- Instagram: Skroz
- SoundCloud: BetaSkroz
- Vstopnice: skroz@skroz.in
SKROZ je umetniški kolektiv, ki se ne osredotoča le na en medij, umetniško smer ali žanr. Gre za skupino, ki deluje kot ekipa (od tod tudi ime kolektiva – SKROZ) v situacijah, pri katerih je avtorstvo produkt kolektivnega dela ali v tistih, kjer ni mogoče določiti meje posameznega avtorskega delovanja. Ravnateljica Nora Krstulović in dramaturginja Maja Sviben sta ga ustanovili leta 2005, danes pa vključuje večje število sodelavcev z različnih področij umetnosti. Ustvaril je več predstav in performansov, kot so Brutalno, skroz, Ponedeljkom, soba 303, Pop, skroz, Tamo i natrag, Tinta, let i topla voda, Opera za tri lipe, TV Skroz, SKROZ, ter dela v drugih medijih, še posebej na spletu.
[1] Presentation of self in everyday life, Anchor Books, 1959.
[2] http://www.guardian.co.uk/technology/blog/2011/aug/30/google-plus-discuss-identity
[3] Nissenbaum, H, Privacy as contextual integrity. Washington Law Review, 2004.
[4] investment (is) the line of connection between performer and their text or their task. When it works it is private, and often on the very edge of words. Like all the best performance it is before us, but not for us. (...) investment draws us in. Something is happening – real and therefore risked – something slips across from the private world to the public one – and the performers are 'left open' or 'left exposed'. [Tim Etchells, On Risk and Investment, Certain Fragments, Routledge, 1999.]
Prevedel Mitja Sušec