Amater, diletant in Homo Ludens

Amare – ljubiti, amaterizem – ljubiteljstvo. Slovar tujk tako skopo označi ta dva pojma! Ozadje pa se vsakomur ponuja v nadaljnje občutje in v nadaljnji premislek. Včasih ju prekriva naslaga inertnosti in brezbrižnosti. Pod njima pa z vso vztrajnostjo že vznika svet čustev in čutnosti, intelektualne volje, želje po duhovni prepoznavi, po spoznanju sveta v katerem živimo in po  izražanju o njem. Ta želja ni naš poklic. Ne služimo si kruha z njo. Imamo druge poklice. Ni naša vokacija. Je le del antropološkega stremljenja po vrednem, kakovostnem bivanju v svetu igre, ki je globalna lastnost prebivalcev  čudovitega planeta Zemlja. 

Sleherni od mojih soljudi: upokojenka na trgu, dijak v avtobusu, študent pri igri košarke, soseda, ki me ustavi in me povpraša o kakovosti nove uprizoritve v gledališču, leto in pol star otročiček, ki se igra s figurico samodejno se premikajočega se robota – slehernik je homo ludens - človek, ki se igra.

Proces prirodnega prečiščevanja, uvrščanja in razvrščanja ljudi v skupine je v modernem času poskrbel, da so skupine igrajočih se prebivalcev planeta dobile svoja duhovna, intelektualna, civilizacijska oz. kulturna zatočišča. Na otoku Bali, v Indoneziji, kjer se najpreprostejši ljudje ukvarjajo s tisočletje starim obredjem gledaliških iger, v katerih sodelujejo stotine starih in mladih, je njihova igra našla zaščiteni prostor v gledaliških igrah s plesom in petjem. Vsi ljubijo to, kar počno, vsi so amaterji – ljubitelji………….

Če vzorec iz Balija transponiramo v naše subalpsko okolje, najdemo odgovarjajoč vzorec v katerem je mogoče najti prvine amaterizma, kakor smo ga opisali. Najdemo torej dejavnost, ki je brezpogojno in brezrezervno prežeta s prvinami ljubezni do igre. Ljubezni, ki nosi v sebi stanja, kakršna poznamo tudi v drugačnih ljubeznih: v ljubezni do otroka, do dekleta, do fanta, do živali, ki mi krajša čas, do literature, do arhitekture, do glasbe. Le spekter ljubezenskih nagnjenj je drugačen od tistega na otoku Bali.

Še en pojem obstaja, ki je umeščen v sfero, naše ljubezni do igre – v sfero našega ljubiteljstva – amaterizma. Najraje se mu izognemu, ker je pridobil slabšalno, profano konotacijo. To je diletantizem. Razvil se je iz glagola dilettare, zabavati. No, bi rekel, da imejmo raje oznako amaterizem, kadar gre za to, kakšen naslov oz. karakteristiko nam, Šentjakobčanom pripisujejo ljudje, ki smo predmet njihovega opazovanja.

Kar se mene tiče, bi se gotovo odločil za pojem amaterizem. S tistim diletantizmom je križ! Je tako, kot če ti partnerica ali partner zmedeno pripomni :« Poslušaj! A ti mene ljubiš, ali se samo zabavaš z mano?«

Zvone Šedlbauer, gledališki režiser,
Umetniški vodja Šentjakobskega gledališča