»Igralka francoskega šarma in istrske neposrednosti je v monodrami preigrala neštete gledališke poetike, neštete dramske perspektive, od patetike do ironije, od populizma do hermetičnosti, pokazala neštete obraze, odrazila paleto glasov, obenem pa ostala avtentična in iskrena – »Jaz, ženska dovršena.« Igralka, ki navidezno koketira z občinstvom in priznava, da bi ga »v resnica rada prevzela«, vabi na »kratko potovanje notranje preobrazbe«, ki ni ne lahkotno ne ceneno. Kot ni ne lahkotna ne cenena nobena prava preobrazba, če se resnično želimo premakniti iz plesa »skorumpirane koreografije na pogorišču ideologij, religij, mitov in laži«, iz »sveta približkov«. Zato tudi sama predstava ni ne lahkotna ne cenena, pač pa dovršena, saj s svojo večnivojskostjo poteši gledališki angažma raznolikih gledalcev – napolni tako naprstnik kot kozarec in sod.«
»To, kar so včeraj doživela 'moja dekleta', je nekaj nepozabnega… vedno sveža, vedno sočna, vedno tako energična, silovita uprizoritev. Kar čutim, kako se je v njih prelivala sila avtoričine energije, ki jim je kar lezla pod kožo ... občutek, tik pred tem, ko se ti zdi, da se boš od same vzhičenosti, lepega lepega, od same sreče preprosto transformiral v atome, ker je telo premajhno, da bi lahko zaobseglo vse te dražljaje. Tako lepega .. lepega večera, so rekla dekleta, že dolgo ne pomnijo. Celo: "To je moj najlepši materinski dan, ki sem ga kdajkoli v življenju imela," je žareče povedala Tili.«
ALMA AJKA je ugledališčeni film, shizofrena montaža slik bivanja v sodobnem svetu. Igralka, ki je obenem tudi scenaristka in režiserka monodrame, Maja Gal Štromar občinstvo prikupno zapeljuje in vabi, naj (v)stopi v svet sprememb: dostopen le tistim, ki privolijo in so pripravljeni na popolno zavrženje odvečnih kadrov, ki grozijo, da bodo uničili film našega življenja. Velika mojstrica alkimije s silovitostjo svoje interpretacije, zumira direktno v naše strahove in naša upanja, in že, ko nam da slutiti, da bo metamorfoza od zdaj naprej potekala v slow motion-u, da so vse svetlobe in teme izžgane v celuloidni trak dnk-ja sprejemljive in varne, nas vrtinec (filmske) predstave znova posrka vase in nam da vedeti, da je vsaka preobrazba težka; vsak od nas pač nosi svoj filmski kolut in cena prehoda oz. happy end-a bo plačana v zlatu.
»Predstava je v osnovni perspektivi, ki kaže shizofreno stanje bivanja in njegovo preseženje (tudi v dramaturško zglajenih prehodih) delo zrele avtorice …v metodi samorazkrivanja ne gre nikoli predaleč, zabavljaška je, a ne preveč; za hip vulgarna, a že zadržana. Kot mojstrica ceremonije prepusti malo naključju in obvladuje ozračje …napetost je kopičena s pričakovanjem, kaj se utegne iz nevezane odrske strukture še izcimiti …«
»Predstavo Maje Gal Štromar preprosto morate videti, prvič že zaradi tega, ker je v Sloveniji zelo malo gledaliških igralk, ki bi imele tako širok ustvarjalni razpon, ki bi znale tako suvereno nastopati tako v humornih kot tragičnih vlogah, ter tako bravurozno menjavati odrska razpoloženja; drugič pa zaradi tega, ker je njena predstava brezkompromisno ogledalo današnjega sveta, in ki najiskreneje govori o našem tu in zdaj. Ob njej se boste lahko od srca nasmejali, pa tudi globoko zamislili.«
»Intuicija je alkimistično zlato, je temeljno sporočilo umetnice Maje Gal Štromar. Pridite, sodelujte v njenem alkimističnem eksperimentu in uročila vas bo! To bo iskreni dotik duše, ki vam bo spremenil življenje. »
»Imagine a person made up of water and illusion, combining fluidity, transparency and the transient vividness of airy vision and butterflies made of flames … this all and more is our beautiful Slevenian guest, Maja Gal Štromar, who is also a distinguished actress…«
“Na poti s Primorske na Štajersko (ali pa obratno) se Maja Gal Štromar, pesnica, pisateljica in igralka, ustavi v Medvodah, kjer se občinstvu trikotnika Ljubljana-Kranj-ŠkofjaLoka, lačnemu tovrstnih gledaliških porcij, predstavi z avtorskim projektom. Vendar pa se ne ustrašite, če mislite, da je vaš okus preveč zasoljen ali preprost, ter da ne boste štekali vsega, kajti predstava je tudi izvrstna sprostitev za vse tipe prekrvavljenosti možganske opne, od tistih, ki telovadijo pretežno z neokorteksom, do tistih, ki plavajo v amigdali. V predstavi ves čas na navihano komičen način z zidu med zadržanim slovenskim gledalcem in nastopajočo superanimatorko padajo opeke.”
»Kavarniški večer je bil napolnjen do zadnjega kotička. Maja Gal Štromar nam je z glasbeno gledališko izpovedjo razgibala možganske celice, morda celo zapolnila kakšno luknjo, odstrla