Predstava Sokol! je koreografija tako življenjske kot ustvarjalne kilometrine koreografa Iztoka Kovača ter teoretika in performerja Janeza Janše. Gre za zgodbo, ki se je zgodila po tem, ko je Janša začel dregati v Kovača, da obnovi svoj prvi prelomni perfomans iz devetdesetih, ki je slovenski sodobni ples postavil na svetovni zemljevid. Dogovor dveh generacijskih Sokolov je bil tako sklenjen in nastala je fascinantna koreografija spomina, ki je ne gre zamudi.  

Od omenjene premiere Kako sem ujel Sokola je minilo skoraj četrt stoletja in vendarle je Iztok Kovač tudi pri petdesetih gibek in hiter, Janez Janša pa enako igriv in poln presenečenj, kot je bil nekoč. Oba pa sta spoznala tako lastne omejitve kot tudi omejitve lokalne umetniške scene. Nekaj teh omejitev sta pričakovala od vsega začetka in sta jih že v začetku 90. tudi preroško napovedala. Marsikaj, kar sta pozneje odkrila, se je izkazalo kot navdihujoče za bodoče ustvarjanje. In prav s to zavestjo s projektom Sokol! ponovno vstopata v staro obliko, ki jo krojijo potrebe po spontani, morda celo naivni mladostniški umetniški eksploziji.

Njune telesne pripravljenosti tudi danes ni mogoče spregledati, toda še dragocenejše je njuno igrivo soočenje z lastno preteklostjo, oziroma, natančneje, z njunimi preteklimi ideali. Njuno nepretrgano podajanje replik drug drugemu poteka v prijaznem in kulturnem vzdušju; vprašanja o preteklosti in prihodnosti si zastavljata brezskrbno in očarljivo provokativno, kot dva prijatelja, ki se zbadata. Poigravata se z relativnostjo svojih mnenj in predstav o tem, zakaj danes potrebujemo plesno umetnost. Pod vprašaj postavljata tako svoje odlike kot pretekle ambicije.

Zapeljiva, a večinoma igriva slikovita pripoved je dinamična ne le zaradi njunih nasprotujočih si mnenj, pač pa tudi zaradi različnih umetniških usmeritev in različnih temperamentov.

Kot za Dnevnik zapiše Jedrt Jež Furlan, dobimo v starajoči se Sloveniji in ob predstavah, ki aktualnost lovijo dobesedno z začasno zamrlim vstajniškim nabojem, globoko bolj aktualno predstavo Sokol!, ki govori o tistem, česar v pogromu vsakdana ni.

Nagib na oder nadaljuje tudi s platformo "Razstavljanje predstav". V četrtek, 22. februarja, ob 17. uri vas vabijo še v Klub Narodnega doma Maribor na pogovorno in razstavno platformo »Razstavljanje predstav« z naslovom Vprašanje staranja v sodobni družbi. Tretje srečanje bo tokrat ponovno razdeljeno na dva dela,  in sicer bo prvi del srečanja posvečen povratku k Prvi altruistični predstavi režiserja in performerja Mareta Bulca, ki smo jo videli konec lanskega leta. V drugem delu srečanja pa bo sledila še vsebinska pred-priprava na predstavo Sokol!, avtorjev Iztoka Kovača in Janeza Janše.

V kontinuiteti s krovno tematiko letošnje sezone Nagib na oder, “produkcija prostora”, se bodo tokrat v teoretskem uvodu osredotočili na vprašanje možnosti vključevanja starejših teles v (sodobni) ples. Srečanje bo tako po eni strani tematiko staranja poskušalo zajeti širše: oplazilo bo vprašanje staranja v sodobni družbi, in kako se starajoča se telesa znajdejo na družbenem robu. V navezavi na slednje, bo nekaj besed namenjeno tudi kratki predstavitvi dosedanje produkcije avtorjev predstave, ki si jo bomo ogledali. V okviru srečanj se bo predvajal tudi video predstave Kako sem ujel sokola (Trbovlje, 1991).