Kako bi zvenele ptička, račka in mačka, če bi bile glasbeni inštrumenti? Kako pa grozeči volk in odločni lovci, ki so mu za petami? Kako bi njihovemu živžavu od začetka do konca glasbeno prisostvoval pogumni mali fantič? – In kako poslušalcem nazorneje pojasniti zgodbeno plat glasbene pripovedi?

Glasbena pravljica Peter in volk za orkester in pripovedovalca še po skoraj devetih desetletjih ostaja eno najpogosteje izvajanih del klasične glasbe. Drobna mojstrovina Sergeja Sergejeviča Prokofjeva je vzniknila z željo mlademu občinstvu predstaviti inštrumente simfoničnega orkestra ter ga na igriv način navdušiti za lepoto orkestralnega zvoka; da pa bi zvok posamičnih glasbil zapopadli, jih je povezal s karakterji in glasbenimi motivi, ki jih ilustrirajo. Pričujoči koprski Peter in volk v režiji Jake Ivanca težišče pravljice pomika z glasbene proti njeni uprizoritveni strani – kljub temu pa pripoved ostaja polnokrvno glasbena.

Namesto orkestra oder skupaj s pripovedovalcem zasede zgolj trojica glasbenikov – Anže Vrabec na klavirju, Jan Gregorka na kontrabasu in Matjaž Skaza na bobnih – ki posamične karakterje pripovedi ponazarja s poudarjeno ritmičnimi aranžmaji glasbenih motivov. Avtor glasbene priredbe Anže Vrabec je za zaznamovanje likov domiselno uporabil različne (plesne) ritme, ki dobro zajemajo njihove posebnosti: Petra zaslišimo kot sambo, ptička v jazzovskem spreletavanju, račka se ziblje v valčku, mačka se plazi swingasto, dedek nastopa s koraki tanga, volk pa je nabit z močjo hiphopa.

Pričujoči koprski Peter in volk v režiji Jake Ivanca težišče pravljice pomika z glasbene proti njeni uprizoritveni strani – kljub temu pa pripoved ostaja polnokrvno glasbena.

Vse to v prvem delu predstave tudi pojasni Francesco Borchi ob sproti odigranih glasbenih odlomkih. Igralec se spočetka uvede kot prijateljsko-pedagoška figura, naprej predstavi glasbenike in sebe ter nato nadaljuje z razlago ob jasnih glasbenih ponazoritvah, ki občinstvo pripravlja na skorajšnje poslušanje glasbene pravljice. Njegov nastop je sproščen in humoren, otroke pa vabi tudi v dialog in sodelovanje. Prisostvovala sem dopoldanski ponovitvi za šolarje prve triade, ki so se na njegove pobude živahno in glasno odzivali, posebej dobrodošlo pa jim je bilo njegovo vabilo k plešočemu gibanju, ki imitira živalsko. Ob igralčevi »animaciji« se otroci niso obotavljali uživati v razrešitvi gledališke zapovedi o mirovanju – in dvorana je veselo vzvalovala.

V drugem delu se pred občinstvom odvije glasbena pravljica. Pripoved in glasba si tekoče vtirata dopolnjujoči vzporedni strugi. Šibka točka Francesca Borchija je govor, ki bi bil potreben lekture (v zasedbi ni navedenega lektorja), sicer pa se igralec v vlogi pripovedovalca dobro znajde. (Treba je omeniti, da predstava obstaja tudi v italijanski različici – kar je glede na dvojezičnost mesta tehtna odločitev.) Slišane karakterje elegantno ležerno nadgrajuje s poplesujočim gibanjem in z rabo malih rekvizitov. Ptičji kljun, račkine plavuti, mačja ušesa, dedova brada in volkov rep so nedvoumne upodobitve karakterjev, ki, reducirani na atribute, ustrezno odgovarjajo stilizirani scenografiji. Učinkoviti scenografiji, ki jo podpisuje režiser Jaka Ivanc, namreč zadošča veja za drevo, ograja za ločnico med vrtom in travnikom in na tla zarisana elipsa za ribnik. S celotno zasnovo uprizoritve pa se lepo staplja tudi kostumografija Andreja Vrhovnika, ki je na prvi pogled preprosta – glasbeniki v elegantnih črnih, pripovedovalec pa v belem smokingu, vsi z metuljčki za vratom in obuti v slogu plesnih swing čevljev – pa vendar dobro premišljena. Obleka združuje običajno nošo orkestrskih klasičnih glasbenikov z duhom časa, v katerem je cvetel jazz in v katerem je nastala tudi sama pravljica. Posebej lepo se frak obnese pri igralcu, ko oživlja živali, saj škrica že sama po sebi delujeta kot krila ali rep.

Igralec z razgibanim pripovedovanjem ustvarja glavo in rep predstave, krila pa ji brez dvoma daje izvrstno izvedena živa godba dobro znanih melodij z na novo razgibanimi ritmičnimi podlagami. Ob robu predstave pa ostaja tudi vtis veselja ob nastopu štirih svečano opravljenih odraslih moških, na videz skoraj nedostopno tehtnih in resnih – ki pa z radoživo igrivostjo dajejo najboljše od sebe za najmlajše ter jim kažejo pot veselja glasbene in gledališke umetnosti.