Vsem dobro poznana pravljica Pepelka, ki je nastala na koncu 17. stoletja in ki smo jo po zaslugi Disneyjeve adaptacije na televiziji gledale kot otroci, je predvsem zgodba o patriarhatu in razredu, saj je revno dekle, hči priženjenega očeta k bogatejši družini, žrtev nasilja mačehe in njenih dveh hčera, kar odsotni oče seveda spregleda, razreši pa se z institutom poroke, saj se dekle iz nižjega stanu poroči s princem in tako postane premožna. Pravljica obljublja, da bosta dobrota in skromnost poplačani, z vidika odnosov med ženskami pa spodbuja tekmovalnost za moško pozornost: rešitev iz trpljenja niso solidarne, sestrske vezi, temveč boj, ki bo poplačan s princem na belem konju.

V adaptacija Pepelke, ki jo je v rimani obliki zapisal Andrej Rozman - Roza, režiral pa Vito Taufer, so patriarhalne strukture prilagojene sodobnemu času. Pepelka, preimenovana v Prepelko (igra jo Irena Yebuah Tiran), je ilegalna begunka, hči migranta (Dario Varga), ki je v ljubezenskem razmerju z bogato Petunjo (Mojca Partljič). Ta skupaj s Prepelkinimi polsestrami (Romana Šalehar in Maruša Oblak) zasužnjuje dekle z gospodinjskimi opravili in ji grozi s prijavo na policijo. Vlogo princa oziroma plesa na njegovem dvoru zamenja glasbeno tekmovanje, na katero se polsestri aktivno pripravljata, dobro vilo, ki pomaga Prepelki, da se udeleži tekmovanja, pa zamenja agent Žive mreže, Matija Pajk (Matej Zemljič), ki predstavlja člana dobrodelne organizacije. V adaptacijo so vpleteni tudi vsi novodobni mediji, kot sta Instagram in TikTok, ter spremljanje števila sledilcev na socialnih omrežjih. Ko se Prepelka tekmovanja na skrivaj udeleži, ljudje prepoznajo njen glasbeni talent, število sledilcev ji poskoči in tako uspe kot znana glasbenica. Država ji zato dodeli azil, oče zapusti svojo partnerko in tako končno lahko živita mirno življenje.

Četudi tekmovanje v adaptaciji ni več usmerjeno v princa, torej moškega, ta moški zavzame strukturo kapitalistične družbe (temelječe na patriarhatu), znotraj katere se individualistično reproducirajo odtujeni odnosi. Ponujeni rešitvi za uspeh in za preseganje razredne neenakosti sta še vedno individualni trud in sreča, s čimer predstava, ki je namenjena vsej družini, tudi najmlajšim, ne dekonstruira nobene od problematik sodobnega kapitalizma, patriarhata, razredne neenakosti in posledične tekmovalnosti med ženskami – pravzaprav govori v njihovem jeziku.

Adaptacija je inovativna, rime izjemno komične, verzi na odru pa suvereno odigrani in zapeti, kar predstavo približa žanru muzikala. Izjemno domišljena je tudi kostumografija (Alan Hranitelj), ki spominja na ekstravagantne poteze raznoraznih popzvezdnic na rdeči preprogi, s čimer se deloma tudi posmehuje njihovemu pretiravanju. A zgodba spregleda temeljne probleme, ki jih lahko razberemo tako v izvorni zgodbi kot tudi v sodobnem svetu. Spregleda namreč nesestrsko razmerje med ženskami, ki si med seboj ne pomagajo, temveč tekmujejo. Četudi tekmovanje v adaptaciji ni več usmerjeno v princa, torej moškega, ta moški zavzame strukturo kapitalistične družbe (temelječe na patriarhatu), znotraj katere se individualistično reproducirajo odtujeni odnosi. Ponujeni rešitvi za uspeh in za preseganje razredne neenakosti sta še vedno individualni trud in sreča, s čimer predstava, ki je namenjena vsej družini, tudi najmlajšim, ne dekonstruira nobene od problematik sodobnega kapitalizma, patriarhata, razredne neenakosti in posledične tekmovalnosti med ženskami – pravzaprav govori v njihovem jeziku. Zgodba sicer ponuja zelo pomembno podobo uspešne, nebele ženske, s čimer mladim ponuja pozitivno identifikacijo, ki tokrat le ni beli moški, žal pa želje in hrepenenja vseh žensk na odru še vedno temeljijo na individualni karieri, materializmu in slavi, torej na tem, kar se (vsaj nekatere) trudimo preseči.