Predstava Praznote::G-O Dragana Živadinova se kot po navadi začne že med čakanjem v ljubljanski megli. Med vstopom v visoko stolpnico, kjer se nahaja osmo/za, in med posedanjem na sedišča, ki jih določi režiser, poteka prolog z nagovorom publike, torej s postdramskim preigravanjem odnosa med režiserjem in občinstvom, ki ga Živadinov spravlja v red: nekateri bodo stali, nekateri sedeli na stolih, dve dekleti bosta na tleh. Po tem tipičnem živadinovskem prologu nas tokrat režiser opozori, da predstava Praznote::G-O vsebuje 21 verzov Thomasa S. Eliota, natančneje citate iz njegove pesnitve Pusta zemlja, ter 28 replik iz dramskega besedila Skomine Sarah Kane. Tako režiser kakor tudi angleška dramatesa in pesnik imajo v svojem ustvarjanju nekaj skupnega. To je zagotovo poslavljanje od življenja, in če Živadinov ta ritual slovesa vedno znova teatralično oživlja, Sarah Kane to slutnjo smrti postavlja v telesno nasilje, Thomas S. Eliot pa v opustošenje in nasilje do/od narave. Ostali citati naj bi izhajali od Elfride Jelinek, Sylvie Plath ali kogar koli že. Navsezadnje živimo v postpostmodernem svetu nenehnega citiranja. Živadinov se predvsem pokloni Sarah Kane in predstavo napove kot tisto, ki se bo ukvarjala z žensko problematiko.

Živadinova odločitev za scenografijo in kostumografijo sledi njegovi tipični estetiki prejšnjih predstav, temelječi na geometrijskih likih, črni, beli in rdeči barvi ter simboliki števil in črk. Igralki Jožica Avbelj in Miranda Trnjanin stojita spodaj, občinstvo ju zre navzdol, kjer sta ritualno umeščeni vsaka na svojo stran belega kvadrata, znotraj katerega se projicira spirala. Timotej Novaković, ta v predstavi ostaja predvsem v vlogi funkcionalnega lika, občinstvu predstavi recept za lovorjev sirup, ki naj bi zdravil živce in nespečnost, nato se umakne v ozadje, glavni vlogi pa prevzameta igralki. Jožica Avbelj v vlogi matere, Miranda Trnjanin v vlogi hčerke. Povezuje ju odnos mati-hči, večna tema, tako kot je večna spirala med njima, kot je krožen lovorjev venec, kot se devet krogov pekla teh dveh žensk ves čas ponavlja …

Konflikt med materjo in hčerko se vzpostavi znotraj telefonskega pogovora, v katerem mati ves čas opozarja hčerko, naj ne pozabi kupiti tablet za pomiritev in tablet za pritisk, torej xanaxa in valsacorja. Gre za tipičen (na)govor matere, ki se v neskončnem nezadovoljstvu obregne ob dejstvo, da je njena hči stara že trideset, da nima otrok, nima moža, je morda celo lezbijka … Vsekakor v tem konfliktu na dan priplavata mizogina logika matere in njena patološka zrcalna slika – hči. Njun odnos veliko bolj spominja na besedila Elfride Jelinek, citate Sarah Kane in Thomasa S. Eliota je komajda možno razbrati.

Pri Draganu Živadinovu velike, večne teme ali kanonske zgodbe do izraza pridejo prav zaradi njegovega prenosa zgodb na raven ritma, oblik, gibov, glasbeno atmosferskih elementov in ritmiziranega govora, kjer se pomen izlušči iz zvena. Na ta način režiser večne teme ponovno oživlja v predmetih in gibih, jih predrugači in občinstvu s tem razpira novo dimenzijo. V Praznotah::G-O pa je ta pristop umanjkal, glasbe skorajda ni bilo, ritem govora in telesa pa je razvodenel.

Pri Draganu Živadinovu velike, večne teme ali kanonske zgodbe do izraza pridejo prav zaradi njegovega prenosa zgodb na raven ritma, oblik, gibov, glasbeno atmosferskih elementov in ritmiziranega govora, kjer se pomen izlušči iz zvena. Na ta način režiser večne teme ponovno oživlja v predmetih in gibih, jih predrugači in občinstvu s tem razpira novo dimenzijo.

Predstava se je v jedru osredotočala na tipičen konflikt med mamo in hčerko, a je zgodba želela preiti v psihologiziranje obeh likov, ki nista imela ne časa ne primerne režijske ali kolektivne raziskave svojega ozadja, da bi svoji vlogi podprla. Zdi se, kot da je režijska odločitev obtičala v kompromisu, ki je plaval vmes med ne psihološkim realizmom in ne abstrakcijo. Tako je osnovna tema predstave ostala izpraznjena v osnovnem arhetipu odnosa med histeričarkama, ki sta obsojeni druga na drugo. V tem kontekstu ostaneta obe vlogi, ki ju sicer odigrata izjemno dobri igralki z močno prezenco, zvedeni na zgolj eno dimenzijo ženske, Sarah Kane in vse ostale avtorice citatov pa so označene kot histeričarke, ki svojih kompleksov z materjo niso nikoli razrešile oziroma so jih razreševale s pisanjem. Vlogo Thomasa S. Eliota je zaznati predvsem v simboliki lovorja, prezenco moškega pa v racionalnem govoru o receptu, kar nudi protipol ženski neracionalnosti. A ženskega telesa in njenega histeričnega upora ne definira zgolj konfliktna mati, temveč zgodovina patriarhata in mizoginija družbe, ki ju sicer lahko zrcalimo tudi v odnosu do matere, a je njun konflikt predvsem simptom patriarhalne družbe in ne temelj, ki bi ju določal. Predstava torej likoma ne da prostora in ju ves čas vklepa v njun nereflektirani odnos prav zaradi redukcije ženskega vprašanja na odnos mati-hči, ki mačistično družbo preteklosti in sodobnosti popolnoma spregleda. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da nas je režiser na začetku sam opozoril, da se bodo Praznote::G-O ukvarjale z ženskim vprašanjem.

V Praznotah::G-O lahko najdemo nekaj komičnih elementov, tudi način gibanja in atmosfera prostora ostajata zvesta Živadinovemu načinu režiranja predstav, ki načeloma ponujajo izjemno gledališko izkušnjo. V konsistenci spiralne ali krožne simbolike se tudi Praznote::G-O zaključijo tako, kot se začnejo, vendar z razliko: tokrat Timotej Novaković pred nas postavi lovorjev sirup, predstava se konča s svojim ritualnim uvodom in tako koherentno sklene dramaturški lok.