Anita Wach je koreografinja in performerka iz Poljske, ki od leta 2019 živi v Sloveniji, kjer jo poznamo kot interdisciplinarno ustvarjalko in članico Vie Negative – mednarodne platforme za sodobne scenske umetnosti, znotraj katere so nastali eksperimentalni laboratoriji in predstave, na katerih se ustvarjalci poigravajo z ekstremnimi okoliščinami, telesnimi ekspresijami, družbenimi kodami in tabuji. Anita je med marcem 2022 in januarjem 2024 razvila sklop 30 performansov – interaktivnih hepeningov, javnih intervencij, participativnih performansov, performativnih instalacij in videov, osnova katerih so citati znanih mislecev, filozofov, sociologov, književnikov in politikov, s katerimi je prikazala določeno temo oz. družbeno problematiko, ki jo je dostikrat že prej razvijala bodisi na Poljskem bodisi v sklopu delavnic VN Lab (ustvarjalni laboratorij Vie Negative) – kjer ob interakciji s preostalimi performerji ideje vznikajo ena za drugo tako iz lastnega kot tudi iz kolektivnega nezavednega, kar lahko pripelje do tankočutnega zaznavanja perečih družbenih problemov, ki jih javnost ozavesti (ali pa zgolj »pribeleži« v nezavednem) med ogledom predstave. Tudi sama sem se v predkoronskem letu udeležila delavnice Vie Negative, na kateri sem skozi serijo performansov dobila uvid v psihološke mehanizme, ki delujejo med porajanjem asociacij na določeno temo in med samo performativno akcijo, ki ob stiku s publiko dobiva interaktiven značaj in lahko sproži neskončne variacije preigravanj družbenih simptomov, tabujev, fobij in fantazem, ki jih začnemo opažati (in tudi preoblikovati) v širši družbi. Tako je »naša« zaključna predstava leta 2019 vključevala luciden prizor, v katerem smo se performerji kihajoč in kašljajoč po kolenih odpravili med publiko, kjer smo s krčevitimi telesnimi gestami impulzivno izkašljali vse strahove pred uničujočimi virusi in bakterijami, in to pol leta, preden se je korona uradno začela.

A nazaj k 30 stavkom. Anita Wach je 30 citatov, ki ozaveščajo ključne nevralgične dileme sodobnega človeka (v prvi vrsti sebe), ponotranjila do te mere, da je za vsakega izmed njih izbrala točno določen prostor in tehniko uprizarjanja, ki vsebuje širok razpon od strogo določenega baletnega izraza (Ujetniki svobode) in formalnega uradniškega nagovora (We, the perverts) pa vse do povsem improviziranega plesa (Reaktor) in lahkotnega poigravanja z otroki. V performansu Svoboda vodi ljudstvo se sprehaja z baloni, ki tvorijo besedo SVOBODA in so privezani na njen vrat, mimo kipa Borisa Kidriča po središču Ljubljane, dokler ne pride do Spomenika žrtvam vseh vojn nasproti Kongresnega trga, kjer jo pričakajo otroci, ki z rokami segajo v zrak v želji, da jih ujamejo. Da bi jim ustregla, počepne, a ker so baloni še vedno previsoko, se sesede in uleže na bok, da jih lahko otrok doseže, sama pa obenem izvede simbolno gesto »padle žrtve za svobodo«. Pri tem me nehote spomni na nemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je z namenom povojne sprave med Poljaki in Nemci množico, zbrano pred spomenikom junakov varšavskega geta, presenetil z nepričakovanim padcem na kolena. V nezavednem se nam ob ogledu preproste telesne geste odpre zaporedje asociacij, alegorij, zgodovinskih refleksij in primarnih čustev, ki jih z besedami le težko opišemo. In če ostanemo pri Spomeniku žrtvam vseh vojn, pri katerem se odvije še en Anitin performans oz. javna intervencija z naslovom Kako zajcem razložiti spomenik, v katerem se spontano začnejo zbirati performerji, oblečeni v zajce, ki skakljajo od ene solate do druge in jo pridno grizljajo, ne da bi samemu spomeniku namenjali kakršno koli pozornost. Ne glede na to, ali smo prisotni v živo ali si pogledamo performans na videu, dobimo asociacijo tako na Alico v čudežni deželi, ki skozi zajčje luknje prehaja v druge dimenzije realnosti, kot na celo serijo dualnosti človek/žival, narava/družba, razum/instinkt, pri čemer se izpostavi dilema, kako otrokom razložiti simbolno vrednost spomenikov, ne da bi zaobšli kolektivne občutke krivde, ki nastanejo ob zavedanju, da imamo denar in čas za izgradnjo spomenikov žrtvam vojn, nimamo pa družbene volje in konsenza za njihovo preprečitev ali zaustavitev. 

V videu Consumer art po vzoru erotičnih filmov nazorno pokaže, kako z raketnimi izstrelki v podobi čokoladnih fetišev obračunava ženska umetnica, ki se do vojne ne distancira. Tudi performans Iz krajov niso, ki v njih sonce sije, ki na kulturni praznik poteka pod Prešernovim spomenikom v središču Ljubljane, kjer se dostikrat odvije kak protest ali zborovanje, odpira zanimiva vprašanja o slovenstvu, slovanstvu in poistovetenju tujcev z določeno narodno zavestjo. Anita in Jeff (ameriški performer, ki zadnja leta deluje tudi v sklopu Vie Negative) prebirata pesmi iz Prešernovih Poezij vsak s svojim specifičnim naglasom, pri tem pa ju mimoidoči le s težavo razumejo. Obenem kažeta na to, kako težko v vsakdanjem življenju razumemo drug drugega, saj je interpretacija določenega teksta ali simbola odvisna ne samo od stopnje osvojenega jezika, temveč od načina izgovarjave in čustvene intonacije. Kako torej razložiti Prešerna zajcem, otrokom, narodnostno raznolikim turistom in beguncem ter mimoidočim Slovencem, ne da bi pri tem zapadli v igrivost in porogljivost do samega sebe ter do drugih? Kako razložiti koncept naroda in države? V videoperformansu Republika, ki se 1. novembra odvije na Trgu republike kot neke vrste žalostinka nad skorumpirano državo, ki je svoje resurse za majhen denar prodala tujim investitorjem, jo spremljamo v pasivni drži smrtno resne užaloščenke, okrog katere kroži kamera. Video se sklene z izrekanjem sožalja republiki ob izgubi še zadnjega vdanega pripadnika. Ob dnevu samostojnosti pa nastane video Še vedno sanjamo, v katerem se Anita še z dvema performerkamauleže na slovensko zastavo, ki jim služi kot odeja, brisača, kolebnica, viseča mreža – vsakdanji pripomoček, torej, s katerim odkrivajo in zakrivajo svojo goloto ter si ga podajajo skozi neobremenjeno igro. Omeniti velja tudi performans Volilno telo, ki je potekal v celjskem Likovnem salonu, kjer si je Anita še s tremi performerkami nalivala čistega vina in nazdravljala na izboljšanje razmer v kulturi, uvedbo krajšega delavnika, univerzalnega temeljnega dohodka, pravice do splava in evtanazije, varovanje pravic za marginalizirane manjšine itd. Prizor golih deklet, ki s prepletanjem rok druga drugi ponujajo in v usta zlivajo rdeče vino, ki ga nato po požirkih spuščajo nazaj v sosednje kozarce, spominja na zborovanje Dionizovih privrženk menad, ki s svojimi ranljivimi telesi predstavljajo protiutež moški sili in patriarhatu. Na koncu s skupnimi močmi razpihnejo velik napis POWER, da se pepel razbeži po vsem prostoru in se preplete z izpljuvki vina.

Anita Wach se na lahkoten način – ki bi ga nekateri zmotno lahko zamenjali za poigravanje z ironijo – spopada z resnimi družbenimi stereotipi, izzivi in vprašanji, ki na dnevni ravni mučijo vsakega izmed nas, pri tem pa ne izključuje osnovnih vprašanj tipa »Kdo sem jaz?«, »Kdo je Drugi?«, »Kaj vzpostavlja najin odnos/identiteto?«, »Kje oz. kdaj se začne in konča najina igra?« V performansu Vse najboljše! se ob praznovanju 49. rojstnega dneva pošali na svoj račun, saj nagovori občinstvo, skrita v notranjosti ogromne torte: »Čudno je slaviti še enega živega človeka, ko je na planetu že osem milijard ljudi in je vsega preveč! Ampak koga briga! Vsi imate radi Anito, kajne? No, jaz, spodobna vanilijeva jagodna torta, bom spregovorila v imenu vseh tukaj: Anita, veseli smo, da te imamo!« Po uvodnem podajanju statistike o tem, koliko ljudi se je rodilo leta 1974, preide v opisovanje svojega otroštva, ožje družine in prijateljev, s katerimi kot torta v živo nazdravlja in se med nagovorom sprašuje, kje neki se nahaja slavljenka, ko pa jo vsi tako željno pričakujejo. Če se v pričujočem performansu povsem zlije s torto, pa se v javni intervenciji z naslovom We, the perverts občestvu, zbranemu pod Muzejem moderne umetnosti, predstavi kot nekakšen pobudnik umetniško-politične stranke perverznežev. V nagovoru, ki poteka na strehi MSUM-a in spominja na politični govor kakšnega predsednika ali nastop skupine Laibach, Anita Wach po mikrofonu argumentirano povzame slabosti deprivilegiranega statusa perverznežev, saj se ti nahajajo na dnu družbene lestvice: »Da, mi, perverzneži – smo najbolj izključeni in najbolj zaničevani v družbi. Želimo si vzeti usodo v svoje roke. Ker imamo dovolj. Nihče nas ne spoštuje, nihče nas ne posluša, nihče nas ne mara. Nekateri odpadniki so ukradli in zlorabili naše ozemlje užitka, vzeli našo varnost in pridobili več pozornosti kot mi. Mi, pravi, deloholični perverzneži, smo zadnji člen v družbeni prehranjevalni verigi, smo na samem dnu ... vendar od spodaj vidimo veliko. Vidimo moralne, pravične, razumne in zmerne, vidimo njihove riti in vemo, da so umazane.« In nato preide k bistvu: »Ljubimo normalne ljudi, zato ker volijo. Kontinuirano prelagajo svoja življenja v roke ostalih možakarjev, zakaj jih ne morejo predati še v naše perverzne roke? Naše roke, če dobijo privolitev, se lahko stegujejo, stiskajo, potegnejo, penetrirajo in operirajo. Te roke vedo, kaj morajo narediti. To je redkost.« Tako kot morajo obstajati tisti Drugi, posebni oz. nenormalni, da se lahko vzpostavijo normalni ter se med seboj v svojih prepričanjih poenotijo, tako tudi perverzneži potrebujejo normalne, da se v odnosu do njih izpostavijo kot posebni. In se potencialnim volivcem lahko celo predstavijo kot redki pragmatiki, ki za razliko od političnih teoretikov dejansko nekaj konkretnega naredijo z rokami. Med evforičnim nagovorom, ki doni po Metelkovi ulici vse do bližnjega Ministrstva za kulturo, si Anita (da podpre svojo čustveno predanost) slači plašč za plaščem, dokler ne pride do zaključka, v katerem razkrije, da je čas za transparentnost in dokončno razkritje, takrat pa kot kakšen ekshibicionist pred občinstvom razgrne svoje golo telo, za katero si z lahkoto predstavljamo, da vstopa v helikopter in odleti daleč v neznano.

Anita Wach je med marcem 2022 in januarjem 2024 razvila sklop 30 performansov – interaktivnih hepeningov, javnih intervencij, participativnih performansov, performativnih instalacij in videov, osnova katerih so citati znanih mislecev, filozofov, sociologov, književnikov in politikov, s katerimi je prikazala določeno temo oz. družbeno problematiko.

V posebno serijo raziskovanja same sebe prek odnosa z drugimi in Drugim lahko umestimo performanse Tri življenja, Brez bolečine ni dobička in Fuck them all, v katerih pleše objeta s partnerjem oz. partnerko, medtem ko se med njima nahajajo šopki rož in posamezne rastline – med njimi tudi kaktusi – ki si jih skupaj s soplesalcem oz. soplesalko v krčevitem objemu podajata, režeta, trgata in jih jesta bodisi ob prisotnosti glasbe (Tri življenja) bodisi monologa na temo tradicionalnih obredov spodbujanja letine, ki se prelevi v pristne želje po opolnomočenju umetnic, da bi si omogočile dostojno preživetje (Brez bolečine ni dobička). Pri tem velja izpostaviti interaktivni performans Fuck them all, ki je potekal v Škucu in v katerem sta si performerki preoblačili številne majice s sestavljenimi napisi (»Back-ground«, »Combi-nation«, »In-dependent« itd.), dokler nista ob pomoči občinstva razrezali in ponovno zašili majic ter z gole kože sprali napis Fuck them all. Lahko bi rekli, da se šele z vključitvijo nekoga tretjega, ki vdre v intimni prostor dveh plešočih teles, odnos v pravi meri lahko vzpostavi in zavzame distanco tako do individuuma kot do kolektiva. Anito Wach pa poleg soodnosnosti, soodvisnosti in solidarnosti zanima tudi spontan odziv telesa na zunanje dejavnike, saj ima telo samo po sebi svojo intuicijo in spomin, ki je strogo ločen od premišljenih reakcij, zato lahko z njim začutimo stvari, še preden jih v resnici (z umom) razumemo. Ne preseneča nas, da imajo nastopajoči v Anitinih performansih glave dostikrat povsem pokrite z blazinami (performans Ostanite mirni, ki je nastal skupaj s performerko Kristino Aleksovo, ki je pogosta sodelavka pri projektu 30 stavkov) ali onemogočene oz. disfunkcionalne oči (Dve steklenici, Grozljiva statistika), saj smo se z odvzemom vizualne komponente prisiljeni opreti na preostala čutila, ki jih v vsakdanjem življenju zanemarjamo, so pa bistvenega pomena za vklop t. i. telesne inteligence, ki operira neodvisno od naše glave oz. razuma. Tako v performansu Ravnovesje kar tri ure stoji gola na visokem kupu knjig in se trudi ohraniti ravnotežje, medtem ko se v intervenciji z naslovom Levica sredica pravica pomika po prostoru Cirkulacije 2 in z velikimi črkami piše po steni z desno in levo roko obenem ter naknadno sestavlja nove besedne zveze (»Low risk – high pressure« itd.). Za inspiracijo ji služi stavek iz Biblije »Naj ne ve levica, kaj dela desnica«, ki ima poleg religioznih tudi politične konotacije.

Z uravnavanjem leve in desne možganske poloble, intuicije in razuma, dela in počitka, discipline in kaosa se Anita ubada tudi v videoperformansu Ujetniki svobode, v katerem še z dvema performerjema zavzame osnovni baletni položaj, med katerim se skozi video nizajo misli na temo pomembnosti ohranjanja discipline in forme, ki jo preseka le odmor s kavo in cigareto. Tudi v performansu Končna rešitev se Wach osredotoča na delovni vsakdan umetnice, ki vstopa v atelje, kot bi vstopala v tovarno – med ustvarjanjem napisa »Art macht frei«si na polovici vzame čas za malico in počitek. V performansu Pogovorimo se o Nini pa postavi v ospredje umetnico Nino Goropečnik, ki ji v galeriji Alkatraz (v kateri poteka njena razstava) zastavi tri vprašanja: »Ali Nina ve, kaj dela?«, »Ali ima Nina rada to, kar počne?«, »Ali Nina sploh karkoli počne?« Vprašanja, ki delujejo kot filozofski poligon za razpravo o knjigi Bulšihti sociologa in anarhista Davida Graeberja, so vezno tkivo, ki ga Nina na dolgo in široko razpleta, medtem ko Anita s šivanko in nitjo ustvarja svojevrstno mrežo med Nino ter okoliškimi predmeti in obiskovalci. Ko si Nina na koncu branja sleče delovni kombinezon, skupaj z njim v trenutku razpadejo tudi vse vezi, ki so se v času performansa tako ali drugače napletle. Tudi performans Rectum, ki predstavlja svojevrstno odprtje cikla 30 stavkov v galeriji Alkatraz, nam na simbolni ravni podaja vedenje, da bomo poželi le tisto, kar bomo posadili. Ali z drugimi besedami: kar bomo požrli, bomo tudi posrali. In to dobesedno, saj se Anita po uvodnem nagovoru spusti na kolena in enega za drugim med nogami izpušča kamne kot iztrebke civilizacijskih norm in vrednot, da obiskovalci dobijo vtis, kot da jih je pravkar izločila skozi anus. Telo služi kot nekakšen filter za predelavo civilizacijskih dosežkov, ki jih je treba pojesti, prežvečiti in izločiti, nato pa prekriti s prgiščem semen in tkanino v upanju, da nekoč vzklijejo v boljši jutri.

O tradicionalnih obredih, stereotipih in ženski mednarodni solidarnosti Wach spregovori tudi v performansih Tradicija, National Body Art, Boj z duhovi in Grozljiva statistika. V ospredju prvega je skupina žensk iz različnih držav, ki si med prepevanjem ljudskih pesmi krtačijo lase in tvorijo arhetip zaščitnic tradicionalnih vrednot, plodnosti, žalovanja in ljubezni, ki s stopnjevanjem petja doseže kolektivno psihozo, v drugem si Anita skupaj s tremi performerkami, ki prihajajo iz različnih držav, daje duška z glasnim razbijanjem krožnikov in preseganjem stereotipa pridne in molčeče gospodinje. V interaktivnem performansu Boj z duhovi si Anita barva nohte z rdečim lakom, ki ga nanaša tudi na prstne blazinice, s katerimi se oprijema svojega telesa, nato pa ob pomoči publike z acetonom odstranjuje barvne madeže na koži. Prstni odtisi, ki se pojavljajo in izginevajo, tako pričajo o prisotnosti nevidnih duhov in v gledalcih porajajo vprašanja o (spolni) zlorabi. V uvodu performansa Grozljiva statistika pa se performerka pred vsemi sprašuje, kako to, da ob vsej brutalni statistiki nasilnih dejanj nad ženskami ostaja sama ravnodušna, kar mazohistično podkrepi s kapljanjem voska iz prižgane sveče na svoje oči oz. sončna očala. Dejanje precej spominja na Ojdipa, ki si ob spoznanju očetomora in incesta iztakne oči, le da si tokrat z voskom zapirajo oči ženske, ki želijo priti v stik s svojo bolečino.

Anita Wach se trudi v svojih delih združiti kolektivne arhetipe, simbole in mite s sodobnimi fetiši, da bi pokazala na potrebo po katarzičnih ritualih, ki lahko ob sodelovanju prijateljic, plesalk in performerk, dosežejo veliko večji učinek kot v solo performansu. Izjema je prav gotovo telesna instalacija z naslovom Veto, ki se je 22. septembra 2022 odvila v Participativni ljubljanski avtonomni coni (PLAC) in v kateri Anita sedi s prižganim likalnikom med nogami, medtem ko v rokah drži vžigalnik, v ustih pa še neprižgano cigareto. Na tleh so razpotegnjeni številni električni kabli, razne baterije in polnilci, neme priče odklopljene subjektke, ki je na neki točki postala upornica z razlogom, saj se je odločila prekiniti vse povezave z družbo, ki od sodobnega človeka zahteva nenehno informiranost, priključenost, napolnjenost in globalno povezanost z namenom ideološkega posiljevanja možganov. Na stenah okrog nje so grafiti, ki zahtevajo pravico do družbene izolacije, nevidnosti, zavrnitve razsvetljenja in konstantne dosegljivosti. Kritika informacijske dobe, v kateri postajamo zaradi poplave informacij čedalje bolj razosebljeni in obenem zmanipulirani do obisti, se nadaljuje tudi v zadnjem, 30. performansu z naslovom Ne ne ne, ne ne ne, ki ga Anita osnuje na citatu iz manifesta ameriške plesalke in režiserke Yvonne Rainer: »Ne glamurju in transcendentnosti zvezdniške podobe. Ne junaštvu. Ne antijunaštvu.« Performans, ki je potekal v MSUM 4. januarja letos, je na nek način nadgradil prej omenjeno instalacijo pa tudi dodal piko na i dotedanjemu ciklu performansov. Začne se z entuziastičnim Anitinim mahanjem z glavo v levo in desno (z zaprtimi očmi), medtem ko se v ozadju vrti zvočni posnetek ponovoletnih obljub, ki govorijo o tem, da ne bo več izpostavljala svojega telesa in občinstva kontroverznostim, nasilju, izčrpanosti in nelagodju, da ne bo govorila o kolonializmu in podnebni problematiki, zlivala paradižnikove juhe v umetnine itd., saj si kvečjemu želi preživeti naslednje desetletje, preden se sama spremeni v (digitalni) arhiv. Pri tem ji gledalci izmenično podajajo kozarec vina, cigareto, smetano in druge rekvizite, s katerimi podkrepi besedilo, ki se vrti v ozadju. Na koncu vsa izčrpana omahne na tla ter razkrije goli hrbet, na katerem občinstvo lahko prebere besedilo, nekakšen manifest, s katerim zaokroži svoj ciklus 30 stavkov: »Nočem biti fotografija na spletni strani. Nočem se pretvoriti v pdf dokument, nočem postati številka datoteke. Nočem biti link na planetarnem pokopališču povezav iskalnika Google. Moja kaotična glava ni dokument za formatiranje, konvertiranje, editiranje, kategoriziranje in katalogiziranje. Mojih kosti še ni mogoče sprintati na A4. Nisem še preteklost. Nisem še citat. Nisem še spomin. Nisem eks plesalka. Nisem eks izvajalka. Nisem eks umetnica. Ne, ne, ne.«

Anita tako svojo serijo 30 stavkov oz. performansov zaključi z odločnim nasprotovanjem »predalčkanju« in digitalizaciji, čeprav se zaveda, da bo brez nje utonila v pozabo. Z ročno napisanim besedilom na hrbtu svojega telesa obiskovalcem muzeja metaforično sporoča, da jo lahko berejo kot odprto knjigo, ne pa kot nek digitalni prototip avatarja, ki brez fizičnega telesa kraljuje v virtualnem svetu. V ospredje vsakokrat postavlja svoje (golo) telo – ne zato, da bi z njim šokirala ali provocirala – temveč da bi opozorila na njegovo nepogrešljivo inteligenco, da bi raziskala številne nove izrazne možnosti, ki se nam odprejo, ko prevzame razumu krmilo.