V laboratoriju Vie Negative se pod mentorstvom gledališkega režiserja Bojana Jablanovca že več desetletij kalijo nadvse drzni, provokativni in družbeno angažirani avtorji, ki eksperimentirajo tako z najrazličnejšimi gibalnimi izrazi, fizikalnimi in psihološkimi izzivi kot tudi s pronicljivimi idejami, ki se porajajo v vsakdanjem življenju in ki terjajo odgovore na najrazličnejša aktualna vprašanja. Skozi serijo šestih tridnevnih delavnic, na katerih lahko udeleženci čez leto razvijajo svoj performans in pri ostalih udeležencih »preverijo« občutja ob spremljanju delovnega procesa ter prejmejo namige za njegovo izboljšavo, postopoma nastaja tudi ideja za skupinsko predstavo, ki ima vsakič drug delovni naslov in temo. V zadnjih letih so se menjavale teme, kot so dom, nasilje, avtonomija, zdravje itd. Letošnja tema, znotraj katere so skozi leto nastajali tako zametki individualnih performansov kot sama zaključna predstava, je bila nujnost oz. urgentnost, ki v ospredje prinaša razmislek o vrednotah in seznamu prioritet, s pomočjo katerih bi lahko omogočili dostojno življenje v nihilistično nastrojeni družbi in obudili nov pogled na sodobno umetnost, ki je že nekaj časa v krizi. Jablanovec je za namen letošnjega laboratorija celo priredil inavguracijski nagovor Donalda J. Trumpa, pri katerem je besedo Amerika nadomestil z besedo Umetnost: »V zadnjih letih naša Umetnost zelo trpi. Toda mi jo bomo obudili in ji povrnili veličino, večjo kot kdajkoli prej. Postali bomo Umetniki, kot jih še ni bilo, polni sočutja, poguma in izjemnosti. Naša Umetnost bo ustavila vse vojne in prinesla nov duh enotnosti v svet, ki je jezen, nasilen in popolnoma nepredvidljiv. Umetnost bo spet spoštovana in občudovana, tudi s strani vernikov in ljudi dobre volje. Uspešni bomo, ponosni bomo, močni bomo in zmagali bomo kot še nikoli. Nihče nas ne more premagati, ustrahovati ali zlomiti. Ne more nam spodleteti. Pogumno se bomo postavili zase, živeli bomo ponosno in sanjali bomo drzno. Umetnosti nič ne more ustaviti. Prihodnost je naša in naša zlata doba se je pravkar začela.«

Zaključna produkcija VN Lab 2025, ki je prvega septembra letos potekala v Španskih borcih, je že s precej nekonvencionalnim prihodom občinstva skozi zadnji vhod na oder velike dvorane gledališča nakazala, da bo šlo za drugačen uvod, kot smo ga bili doslej vajeni v Stari elektrarni. Na začetku si namreč pet nastopajočih performerjev (Kristina Aleksova, Anja Bezlova Završnik, Varja Hrvatin, Anita Wach, Luka Jovanov) med seboj »razdeli« obiskovalce, ki jih nato vodi po odru bodisi v krogih bodisi v nekakšnih nesimetričnih linijah, pri tem pa jim postavlja razna vprašanja na temo sodobne (gledališke) umetnosti, kot so: Naj bi bila sodobna umetnost radikalna, angažirana, provokativna ali klasična in celo oportunistična? Naj bi človeka zabavala, ga privzdigovala ali ga postavljala na realna tla? Naj bi zastopala resnico, lepoto, vzvišena občutja ali nič od tega? Naj bi nasmejala občinstvo, ga razjokala? Naj bi bila funkcionalna, naj bi stremela k določenemu smotru ali pustila odprte možnosti za interpretacijo? Naj sodobna umetnost bazira na čustvih ali razumu? Naj jemlje inspiracijo iz nenehne interakcije z občinstvom ali naj črpa zgolj iz lastnega materiala? Naj bo politična ali apolitična? Revolucionarna ali konservativna? Naj bo strastna, nora, iracionalna, čudaška ali nič od tega? Naj se razvija sama od sebe spontano ali sistematično? Zdi se, da performerji vedno hitreje in odločneje terjajo odgovore ter priganjajo obiskovalce k razmisleku med hojo, ki se na trenutke preveša v tek in občasne postanke, iz katerih se tu in tam izvije nenaden vzklik radosti, vzhičenja, trenutnega uvida ali celo obupa. »Zakaj bi morali izumljati vsakič nekaj novega, če pa je skozi zgodovino že vse preizkušeno?« ugotavlja starejši gospod. »Resnica ali nič, nič ali resnica?« se zasliši z drugega konca odra, medtem ko iz sosednjega okrožja vznikne vprašanje: »Kako biti provokativen in radikalen, ne da bi bil pri tem političen?« Po petih minutah premlevanja vprašanj in odgovorov, za katere se zdi, da bolj kot ne obvisijo v zraku, se obiskovalci posedejo v prvo vrsto gledališča, od koder spremljajo dogajanje na odru.

Naj bi bila sodobna umetnost radikalna, angažirana, provokativna ali klasična in celo oportunistična? 

Medtem se performerki Aniti Wach, dolgoletni udeleženki VN Lab, »posreči« obtičati pod naokoli obrnjeno pisalno mizo, izpod katere nemočno vije roke v upanju na rešitev. Vendar se zdi, da ostalih udeležencev to pretirano ne gane, saj vsakdo zasleduje le »pet minut svoje slave«. Dramaturginja Varja Hrvatin medtem poskakuje na velikanski gimnastični žogi in s svojo pristriženo pričesko deluje kot ena izmed stranskih junakinj iz filma Davida Lyncha, čez čas se ji na odru pridruži balerina Kristina Aleksova, ki s potovalko v roki natančno opisuje, kako je potekal njen dan od trenutka, ko ji je zazvonila budilka, pa do trenutka, ko se odpravlja v Piran, kjer vodi šolo za mlade baletnike in balerine. Pri tem včasih spodbudno potreplja Anito po rami in ji proti koncu celo podstavi vrečko pod glavo, da bi ji olajšala pritisk mize. Naknadno se jima pridruži še ulična in cirkuška performerka Anja Bezlova Završnik, članica pank skupine Kresničke, ki z mikrofonom in ojačevalcem poskakuje po odru in kriči »Moja glava je smetnjak« ter vstopi v glasbeni dialog s publiko, ki po svoje interpretira besedilo. Kot zadnji se na odru pojavi gledališki režiser Luka Jovanov, ki med občinstvom išče prostovoljce, ki bi prebrali tekst, v katerem osrednji motiv predstavlja linija – in to tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. V ospredje stopijo domiselne fraze, kot so »prestopiti črto«, »ohraniti linijo«, »priskrbeti linijo« (v smislu gledališkega teksta), »biti na prvi liniji« (v vojni ali na odru), »držati se linije« itd., ki se poigravajo s prestopanjem meje med vsakdanjim in simbolnim oz. metaforičnim. Prebrani ali izrečeni stavki tako postanejo performativne linije per se, s katerimi se prostovoljci iz občinstva na odru nemudoma poistovetijo, saj poleg glasnega branja med drugim tudi štejejo linije, rišejo črto, hodijo po njej, jo obzirno prestopajo in odgovarjajo na režiserjeva vprašanja, kot da bi bili pod nekakšno hipnozo. Na koncu se »režiser« obrne proti preostalemu občinstvu in ga pozove na oder, da skupaj prestopijo črto, ki je obenem črta, ki razmejuje simbolno od realnega, igralce od gledalcev, subjekte od objektov. 

Kljub temu da na koncu ostaja grenak priokus zavoljo nesolidarnosti do Anite, ki pravzaprav predstavlja glavni nevralgični vozel vsega, kar je narobe z današnjo družbo, ki na eni strani pospešeno tone v patološki narcisizem, na drugi pa v bipolarno stanje psihoze, se gledalec vpraša, na kakšen način bi bilo treba na novo zastaviti ločnico med simbolnim in realnim ter kako v vsakdanjem življenju postaviti prioritete, da se ne bi zataknili v vmesnem prostoru kot Anita, ki je sčasoma postala tako neizgovorljiva kot tudi nevidna. Pri tem nam pride na misel povezava z aktualnim dogajanjem v Gazi, kjer so si evropski politiki dolgo časa zatiskali oči, mediji blažili (genocidno) retoriko, humanitarni delavci pa z napol zavezanimi rokami polagali »vrečke« pod umirajoče glave, namesto da bi vsi skupaj z enim krepkim zamahom nudili opolnomočenje žrtvam, še preden je bilo za vselej poteptano njihovo dostojanstvo. Vprašanje, kako po razvrednotenju vseh vrednot sredi 21. stoletja vdihniti življenje sodobni umetnosti, je na mestu, a altruistično postavljanje performerja na noge pri tem ne bo dovolj – na novo bo treba vzgojiti tudi gledalca, da pride na prvo bojno linijo in jo drzno prestopi.