Enega izmed razlogov za umestitev Albeejeve absurdne družinske igre v en prizor gre iskati v nostalgičnem pogledu letošnjega repertoarja, ki se odvija v letu pred prenovo dotrajane stavbe SNG Drama Ljubljana in njeno selitvijo na začasno lokacijo. Ameriški sen je bil namreč, tako beremo v gledališkem listu, leta 1963 prva uprizoritev predhodnika Male Drame – Komornega odra (do zdajšnje je bila to tudi edina slovenska uprizoritev igre). Uprizoritev tako zaokrožuje neko obdobje, ki ga je igra pred dolgimi leti sama pričela kot uvod v bolj eksperimentalen program, vzporeden Velikem odru. Nekaj več kot šestdeset let kasneje je Ameriški sen vsekakor izrazito aktualno besedilo, ki se danes bere kot eden izmed množice umetniških komentarjev o izpraznjenosti in izčrpanosti družbe, do skrajnosti pregnane od kapitalističnega ustroja. Verjetno ni napak trditi, da je kapitalistična ideologija v našem prostoru dandanašnji veliko nazorneje prisotna, kot je bila pred leti ob prvi izvedbi, s čimer je potentnost dramske predloge morda še prepričljivejša. Nasprotno se zdi, da so njen žanr in dramski postopki skozi čas izgubili eksperimentalni naboj, igra pa danes brez večjih posegov deluje precej konvencionalna. V tem se odpira vprašanje, kaj gledalcem in gledalkam pravzaprav prinaša satisfakcijo?

Uprizoritev v režiji Igorja Pisona, ki je predstavo tudi glasbeno opremil, prinaša na oder izčiščeno podobo družinske idile, ki v estetiki močno podčrtava iluzornost tovrstne idile. Scenografija in kostumografija Anneliese Neudecker in asistentke Ane Janc predstavljata koherentno sliko družinskega stanovanja. Utesnjenost na odru pomanjšane hišice, ki je v resnici stanovanje, na kar se predstava tudi šaljivo nanaša, deluje kot sporočilna poanta nevzdržnosti bivanja družinske celice. Izvrstno v tem malem prostoru deluje pregradna stena, ki omogoča odpiranje imaginarnega preostanka stanovanja, hkrati pa jo režija s pridom uporablja za komične miniaturke v prihajanjih, odhajanjih in mimohodih. Podobno se efektivno za komične trenutke izkorišča dviganje in spuščanje luči kot eden redkih elementov v prostoru. Potopljenost v bež in rjave odtenke je tista, ki vsemu skupaj dodaja navdih zdolgočasenosti in nezadovoljstva, uokvirjena v navidezno srečno izložbo z ilustrativnim natisom modrega neba in belih oblačkov v ozadju, cenenost vsega skupaj pa dopolnjuje izrazita majavost konstrukcije. V podobne kartonaste odtenke so odeti tudi člani družine, ki so kostumografsko jasno ločeni od obeh prišlekov v igri (Gospa Barker in Mladenič). Njuna barvitost, prva odeta v modro, drugi v rdečo in belo, tako vizualno naznanja poživitev, ki se v izboru kolorita asociativno veže na barve ameriške zastave. Ta duh dopolnjujejo tudi skrbno izbrani rekviziti, kakršna sta kokakola in pica, ter vnovično vračanje za televizijo, poleg z zvokom oživljeno tudi z jasnimi svetlobnimi atmosferami Danija Žorža. S tako skopo odmerjenimi elementi se fokus uprizoritve v veliki meri usmerja na besedilo v izjemnem svežem prevodu Zdravka Duše. Ob detajlnem lektorskem delu Tatjane Stanič besedilo zveni izrazito prizemljeno in primerno pogovorno znižano, pri čemer je v nekaterih jezikovnih okrajšavah prav tako mogoče iskati humorne nastavke. V morda malenkost prepočasnem ritmu se elegantno in presenetljivo jasno pred gledalci razgrne igra v dramaturgiji Diane Koloini.

Ob koncu se gledalec ne more otresti občutka, da uprizoritev vendarle ostaja nekoliko lebdeča, morda začasna za vsebine, ki jih razpira. Tematizacija kapitalističnega ustroja in nezmožnosti 'ameriškega sna' se zdi prežvečena in prepovršna, premalo vpeta v današnji kontekst.

Uprizoritev gre tako bolj kot v velikih potezah razbirati v drobnih detajlih, čemur sledijo tudi igralske kreacije. Zasedba pričakovano ustvari prepričljiv in verjeten nabor odrskih oseb, pri čemer se zdi, da so naslombe na realna izhodišča nekoliko prešibke, da bi ustvarile močnejše vsebinske poudarke. Žanrsko najbolj nestilizirana je Babica Maje Sever, ki subtilno gradira drobljenje četrte stene, vendar zaradi nejasno pozicionirane vloge, navkljub vsebinsko (najbolj) močnim pasusom o odnosu družbe do starostnikov, ostaja brez crescenda. V detajlih blestita Oči Marka Mandića in Mami Polone Juh. Slednja svojo komediografsko ostrino obogati z izrazito nizkim glasovnim registrom in s pretirano obrazno mimiko, s čimer ustvari izrazito razplasteno odrsko osebo, ki jo velja omeniti kot eno izstopajočih pojav. Podobno se v menjavanju registrov rojeva Oči Marka Mandića, ki uspešno slalomira med otroško prestrašenostjo in patriarhalnim agresorstvom. Oba predvsem blestita v tkanju podtalne spolne neizpolnjenosti, ki zelo očitno teži njuno skupno življenje. Podobno stilizirani sta podobi Gospe Barker v upodobitvi Petre Govc, ki svoj izzivalni in razdiralni učinek na družinsko celico oblikuje z dobrodošlo mero zadržanosti, in Mladenič gostujočega igralca Maksa Dakskoblerja, ki izpraznjenost svojega lika obarva s polnokrvno lahkotnostjo in z naslovu primernim brezkrajnim optimizmom. 

A kje se v tej korektno izvedeni uprizoritvi z jasno razdelanimi znaki in pomeni zatakne na poti do satisfakcije? Ob koncu se gledalec ne more otresti občutka, da uprizoritev vendarle ostaja nekoliko lebdeča, morda začasna za vsebine, ki jih razpira. Tematizacija kapitalističnega ustroja in nezmožnosti »ameriškega sna« se zdi prežvečena in prepovršna, premalo vpeta v današnji kontekst. Odprtost nagovora občinstva preveč varna. Dinamike med spoloma vzpostavljajo izrazito zanimiv teren, ki pa ostaja v uprizoritvi brez drznejšega stališča. Podobno velja za že omenjeno in izrazito aktualno temo starizma. Še spolna narava uslug, ki jih ponuja Mladenič (težko ga namreč razumemo kot karkoli drugega kot spolnega delavca, še toliko bolj tragičnega zaradi liku vpisane apatičnosti), se zdi obravnavana nekoliko predecentno. Tako se ob žanru primernem srečnem koncu gledalec ne more otresti občutka, da obstaja še en »ampak« v tem, da je Sen, ki ga je Albee pisal 1961, danes postal polnokrvna nočna mora.