Naslov romana Pena dni francoskega pisatelja in glasbenika Borisa Viana nas morda spominja na tisto, kar od dneva preostane kot neoprijemljivo občutje, kar polzi med prsti, izgine in se pretvori v zrak. To neoprijemljivost so na oder Anton Podbevšek Teatra skušali preliti Eva Mahkovic z dramatizacijo romana ter režiserka Jana Menger in dramaturg Sandi Jesenik, ki ju je zanimala predvsem abstrakcija Vianovih besed, pretvorjenih v igralčevo performativno telo.
Romaneskna zgodba je precej nenavadna, saj opisuje ljubezenski odnos med Colinom in Chloé, v katerem Chloéjina nenavadna bolezen povzroči, da njen prej bogati mož Colin obuboža. Ženi namreč v prsih začne rasti lokvanj, ki ga lahko zdravi le tako, da se ekscesivno obdaja z rožami. Vzporedno z njuno nesrečno zgodbo pa lahko spremljamo še mlad par, Chicka in Alise, ki se prav tako zamaje zaradi finančne nestabilnosti. Chick namreč zaradi obsedenosti s filozofom Jean-Solom Partrom, kar je tudi eksplicitna asociacija na resničnega filozofa in Vianovega sodobnika Jean-Paula Sartra, pokupi skorajda vse njegove knjige, zbiranje njegovih del pa ga spravi na rob bankrota.
Roman je poln simbolističnih prvin, kjer se rast lokvanja neposredno dotika bolezni raka, njegovo neustavljivo agresijo pa je zaradi pomanjkljivega javnega zdravstvenega sistema mogoče zdraviti zgolj, če si človek to lahko privošči. Istočasno je kopičenje rož, ki postopoma gnijejo in jih nikoli ni dovolj, metafora za gnitje Colinove in Chloéjine ljubezni, saj ta težko premaga razraščajočo se socialno zdravstveno stisko, v kateri sta se znašla. Po drugi strani se avtorjeva še vedno aktualna simbolistična kritika zdravstvenega sistema dotakne tudi komodifikacije znanja, ki se kaže v Chickovem obsedenem kupovanju dragih filozofskih knjig.
Igralski ansambel odtujeno in deloma srhljivo občutje zgodbe prenaša z načinom igre. Njihov govor je distanciran, gibanje ritmizirano, hladno odmerjeno, njihove ljubezenske izjave brezstrastne, s čimer občinstvu prenesejo občutje sanjskosti, zamaknjenosti in nadrealnosti.
Uprizoritev na odru je izjemno minimalistična, sestavljena iz lesene konstrukcije v obliki hiše. V njej nas pričaka hedonistični in razsipni Colin, ki ga igra Primož Pirnat. Ohišje postaja središčno prizorišče dogodkov, vanj postopoma stopajo še Chloé (Nika Rozman), Chick (Timotej Novaković), Alise (Miranda Trnjanin) in kuhar Nicolas (Mario Dragojević). Med predstavo na vsebinskih prelomih zgodbe s stropa padajo mrtve rože, najprej ena, nato vedno več. Poleg belih oblek vseh nastopajočih so kotalke, s katerimi se premika Alise, še zadnji scenografsko-kostumografski element na sicer izčiščenem odru.
Igralski ansambel odtujeno in deloma srhljivo občutje zgodbe prenaša z načinom igre. Njihov govor je distanciran, gibanje ritmizirano, hladno odmerjeno, njihove ljubezenske izjave brezstrastne, s čimer občinstvu prenesejo občutje sanjskosti, zamaknjenosti in nadrealnosti. Vendar pa ta tal pod nogami ne najde v realno aktualni interpretaciji, dramatizacija, režija in dramaturgija se namreč ne aktualizirata v sodobno problematiko zdravstvenega sistema in komodifikacijo znanja. Prenos na oder ostaja zvest času, prostoru in družbi avtorjeve sodobnosti.
Dokaj monotona dramaturgija in statična scenografija ne omogočata izvirnega branja romana, odnos ustvarjalcev do pripovedovanega je neizrazit, neopredeljen, nekateri dramski znaki pa nejasni (na primer kotalke). Roman prav zaradi bogate simbolistične metaforike ponuja polje za poglobljeno psihološko obravnavo predvsem z vidika ženske vloge Alise, ki ubije Jean-Sola Partra in zažge prodajalno knjig, da bi Chicku preprečila bankrot. Vendar ustvarjalci od začetka do konca ostanejo kakor pena na površini zasanjanega dneva in tako občinstvu ne ponudijo dodatnih dimenzij ali vsaj odprtosti tega sicer izjemno nenavadnega besedila.