Bilo je v začetku letošnjega sušca. Po deželi so še kolovratile pustne maske in se razlegali razgreti karnevalski glasovi, ko nas je Pripovedovalski festival pričel zbirati v zbor prisluškujočih spominom. Pust je dosegel višek, norčava norija je legla k počitku – napočil je post, čas zbiranja in zbranosti. Na Pripovedovalskem festivalu pa so izbranci, iz katerih živi spomin na zgodbe sili na plano kot pripoved in/ali pesem in/ali glasba, večer za večerom odstirali plasti pozabe ter poslušalstvo vabili k spominjanju.

*

Sobota, 1. marec: Maarja Nuut

Na malem odru Kluba CD stoji miza, na njej pa prenosnik ter več vmesnikov in mešalk, v katerih se na videz kaotično prepleta na desetine raznobarvnih kablov. Poleg mize sta tu še mikrofon in držalo, na katerem vdano visi violina. Široko napihnjeni prosojni rokavi, ki lebdijo okrog drobnih rok estonske glasbenice in pripovedovalke Maarje Nuut, spominjajo na oblake. Namesto pričakovanega dežja besed in zvokov violine prostor preplavi gost tok elektronske glasbe. Maarja pove, da sta se z možem preselila na nekdanjo babičino kmetijo. In da ni človek, ki bi sentimentalno spravljala vse podedovano. Rada ima čistine in nove začetke. Miza z vso elektroniko postane trdnjava, Maarja pa njena varuhinja in strateginja načrtovanih bitk. Občinstvu ponuja izbojevane skladbe elektronske eksperimentalne glasbe, vendar je dostop težaven za v to zvrst glasbe neposvečene. Očividno je, da svoje delo povsem obvlada in v svojih elektronskih glasbenih kompozicijah uživa – vešče pretika kable, uravnava gumbe in sproščeno pleše poleg. Opazujem jo in iščem vhod v elektronsko tkanje zvokov, a se mi izmika, vse njeno delovanje se mi zdi skrivnostno in nedosegljivo. Zaželim si, da v dvorani ne bi bilo stolov in bi ob poslušanju lahko stala – ter plesala – pustila, da glasba naseli naprej moje telo, saj je v mislih nehote naletela na odpor. Razmišljam, čemu z lahkoto celo uro sede motrim instrumentalista ali pevca, opazovanje pretikanje kablov in malo plesa pa mi ne prinese enakega zadoščenja – in ugotavljam, da se pravi razlog skriva v slišanem in ne v videnem. Tujost tovrstne glasbe me pušča hladno in toliko bolj se razveselim vsake Maarjine pripovedi, ki so vse le drobci iz zasebnosti, slike njene vsakdanjosti, s katerimi daje slutiti globino in širino izročila polnočnega sonca.

*

Nedelja, 2. marec: V nosnice sili modrost pajka

Nenavaden naslov je svojo mrežo razpel nad izbrane pripovedi iz zakladnice antične mitologije. Tri pripovedovalke poslušalstvu podarijo tri zgodbe ob odzvanjanju pesmi pevke, ki s podporo številnih strun harfe zgodbe povezuje z glasbeno nitjo. Problemsko jedro zgodbe je skupno tako zgodbi o Orfeju in Evridiki (pripoved Ane Duša) kot o tkalki Arahne (pripoved Maje Kunšič) in kraljici Niobi (pripoved Mie Skrbinac). Človek se, opit od občutka moči, postavi nad besedo/zapoved/svarilo boga, ta pa ga za njegov napuh prej ko slej temeljito kaznuje. Hubris (nadutost) vselej in neizbežno izzove nemes (maščevanje). Pri tem pa ne gre za neizprosnost bogov, saj prevzetnežu dodelijo še eno priložnost (Evridika lahko sledi Orfeju na poti iz Hada, Atena posvari Arahne, Leto najprej pusti pri življenju Niobine hčere) – a človek velikokrat raje izbere lastno slepilo kot strogo opozorilo.

Rapsodi klasične grške dobe so svoje epske pripovedi pred poslušalstvo prinašali ob spremljavi lire in glasbo neodtujljivo povezovali z besedno linijo; tudi Muze so bile spočetka ustvarjene kot prepevajoča božanstva, ki so umetnike navdihovale pri njihovem ustvarjanju. Tako se tudi nastopajoče na samem začetku večera združijo v petju ob spremljavi harfe (Zvezdana Novaković ZveN) ter v krožno Štihovo dvorano pripojejo skrivnostno vzdušje davnih dni. Pesmi harfe najprej spremijo na pot mitskega pevca Orfeja, ki se v prebivališče mrtvih odpravi iskat svojo mrtvo lepo ženo. Ana Duša zgodbo razgrne z veliko jasnosti in v umirjenem tonu vedoče pripovedovalke, katere naloga ni podoživeti Orfejevega trpljenja, temveč poslušalstvo poučiti o nesrečah, ki se ne ognejo niti največjih ljubljencev bogov. Ob sklepu njene pripovedi napev harfe odpre pot glasu ZveN, ki v srcu odjekne z bolečino Divje ptice.

V melanholijo pesmi vstopi Maja Kunšič s pripovedjo o ponosni tkalki Arahne. O njej priča z zavzetostjo človeka, ki je bil na samem kraju spopada med boginjo Ateno in izredno rokodelko, ter še vedno trepeče od veličastne mogočnosti in bridkega razpleta tkalske bitke, ki ji je bila priča. Ko se Atena in Arahne spopadeta v tkanju, Maja Kunšič sede nasproti ZveN ter si v naročje namesti harfo. Pripovedovalka in glasbenica si s harfama sprva podajata posamične tone in akorde, kmalu pa se njun glasbeni boj prelije v gosto melodično tkanje, ki nam ob pripovedi Maje Kunšič pomaga zagledati nezaslišani umetnini vélikih tkalk. Tudi ta zgodba se konča bridko za smrtnico, ki bo, spremenjena v pajka, na veke vekov tkala – poslušalstvo pa od nje ponovno pospremi pesem ZveN.

Naravnost naduto se je bogovom posmehovala tudi Nioba. Prekinila je čaščenje tebanskih žena, ki so se želele pokloniti Leto, materi božanskih dvojčkov Apolona in Atene, ter jim v čaščenje predlagala sebe, mater sedmerih sinov in sedmerih hčera. Mia Skrbinac to mitsko pripoved, polno temačnih tesnob in smrtnih senc, izpove s silovitostjo nevihtne boginje. Napetost njene pripovedi narašča ob puščicah Apolona in Atene, ki se ena za drugo izstrelijo iz spremljave harf, ter ob zvoku sunkovitega dihanja Ane Duša v mikrofon. Padejo Niobini sinovi, padejo hčere, obup in groza matere sta popolna – Nioba okamni, napoči tišina, bogovi se umaknejo.

Zgodilo se je davno in danes je bilo ponovno povedano. Svarilo iz starih dni za ljudi našega časa se sklene v skupnem napevu. Krog pripovedi je sklenjen.

*

Torek, 4. 3. 2025: Oma in jelka, tisoče let

Včasih drevo obleži kot kos lesa. Obleži in leži, mineva, ne čaka. Zasujejo ga nanosi, ki njegovo minevanje upočasnijo. In ko ga nekoč kdo najde, se zdi, kot bi vsa dolga leta čakal nanj.

Včasih človek obleži kot hlod. Obleži in leži, čas mineva, on pa čaka. Zasujejo ga spomini, ki minevanje časa delajo znosnejše. V njih najde moč, da nadaljuje s čakanjem na pomoč.

Festival se sklene, luna se napolni, dan in noč se izravnata, luna se sprazni, sušec mineva v dežju. 

Tako kot na lanski ediciji festivala tudi letos Nataša Kramberger spregovori o svoji omi Antoniji. Na prvi vtis se zdi, da se pripoved zgolj nadaljuje – lani smo omo spoznali v naboru osebnih zgodb, ki so široko orisale kontekst njenih življenjskih izkušenj, tokrat pa jo srečamo v točno določenem trenutku, namreč ko se prebudi in ugotovi, da ne more vstati. Podrobno opisane okoliščine dogodka kmalu odprejo duri spominom na vse strašne padce, po katerih je še vedno vstala in nadaljevala – z delom. Omino življenje namreč ni praznik, je delovni dan, to Nataša ne izpričuje le z zgodbami, temveč tudi s samim načinom podajanja. Tok njene pripovedi je hudourniški, njen govor visoke jakosti vznesen in začinjen z dobro mero dramatičnosti. Izrazito pesniški jezik in bogato besedišče se spletata v enotno kito z lokalnim štajerskim narečjem.

Poplavo pripovedi z le malo prekinitvami spremlja Samo Kutin. Brenka na liro in koro, tolče na boben in skrinjo in pojoče sklede, meče koščke lesa, igra na električno klaviaturo ter na inštrumente domače izdelave. Glasbena linija sem ter tja k pripovedi doda ilustrativni poudarek, sicer pa dere strugo po svoje. Kljub privlačnosti zvočnega toka ta ne deluje povsem v prid pripovedi, saj je zvečine preglasen ali nasploh pregost za spremljavo že tako izredno zgoščenega govora. Po dobro uro trajajočem dogodku prevlada vtis, da nastopajoča nista medsebojno uravnovešena ter da glas pripovedi in glas glasbe kričita drug čez drugega, vsak po svoje dirjata proti cilju.

Precej agresivna tempo in jakost pripovedi sta skupaj s sinkopiranostjo štajerskega govora naporna za poslušanje. Občinstvo si oddahne, ko napoči pavza, v kateri pripovedovalka izstopi iz visoko napetega načina govora ter naravno(st) spregovori o trenutno bolni omi, pojasni, kaj pričakovati v preostanku večera, se zahvali za sodelovanja ter predstavi boben, ki ga je Samo napravil iz šest in pol tisoč let stare jelke. V teh minutah preprostosti (ki jim sledi še zanosen pesemski blok) pa se morda skriva ključ za oblikovanje prihodnje pripovedi. Človeka namreč včasih zasuje plaz besed in emocij, a izpod teh nanosov se lahko izkoplješ, sam ali s pomočjo, vedno pa z milostjo – in se postaviš na novo, na novo zazveniš.

*

Petek, 7. 3. 2025: Riba neznano bitje

So besede, sveže zdrsele z jezika, in je ptičje petje s Cerkniškega, je vibracija pesmi pojoče sklede in iz daljave minulosti smejoči glas pripovedujoče starke. In je pripovedovalka, pevka, zbiralka in čuvarka izročila, ki z nami deli dragocenosti iz svoje zbirke ljudske umetelnosti in modrosti – ter lastne umetniške uvide.

Večer z Ljobo Jenče je plastovit preplet melodij in pripovedi, upočasnitev s premolki in vrveče živosti. Po stopnicah Kosovelove dvorane se s pesmijo Jožeta Udoviča na ustnicah spusti do odra, kjer jo pričaka posnetek ljudske informatorke. Njen obraz je poln nežnega spominjanja in z nasmehom pristopi k dolgi mizi, kjer jo čakajo glasbila – velika pojoča skleda, glasbene vilice in lira … Zvok glasbil se prelije v glas in riba faronika zaplava v globine na valovih glasovne improvizacije, raziskujoče skrivnosti zvokov vode, ki pa je zvočno oblikovana (zvočni mojster Borut Čelik) ter se prepleta tudi z vnaprej posnetimi zvoki. Ob videu s Cerkniškega jezera pripovedovalka bralno interpretira lastno pesnitev o nastanku tega čudeža narave. Njene pripovedi so od blizu in daleč: pripoved o Cerkniškem jezeru se zdi v umetelnih pesniških zavojih malce privzdignjena – po drugi strani pa se nam z mojstrstvom preprostosti zdi hindujska pripoved o potopu sveta prav domače blizu. Čaroben trk daljav in bližine pa se dogodi v beneški pravljici o dekletu, ki se poroči z ribo (ki se, kajpada, izkaže za zakletega kraljeviča). Ljoba Jenče pripoved suvereno začne v beneškem dialektu in, kolikor je za razumevanje nujno, doda prevod v slovenščino – nato počasi obrne razmerje in govori slovensko, za živost nastopajočih v zgodbi pa uporabi beneški govor.

S svojo pristnostjo Ljoba pri občinstvu vzbuja občutek bližine. Neprisiljeno in mimogrede ga nagovori, povabi ga k ponavljanju fraze v beneškem narečju in k skupnemu petju, očarljivo poda zgodbe, stvarno pripoveduje o izdelavi drevaka iz tisočletnih kosov lesa in z blago samoironijo deli anekdoto iz svojih pripovedovalskih poti po Sloveniji. Največja odlika njenega pripovedovanja – in njenega nastopa nasploh – je čistost njene neposrednosti.

*

Sobota, 8. 3. 2025: Z glasom ranjenih rodov

V začetku je bila tema. In v to temo je vstopila beseda, ki jo je nosil glas, ki ga je nosilo telo, ki je nosilo lučico. Laterna je razsvetljevala le majhen krog, a telo je žarelo od svetilnosti besed, ki so udejanjale po svetlobi glasu.

Prolog v belo odetega dekleta – o zbližanju s smrtjo, o sli po življenju – je nevsiljivo vabilo občinstvu, da koncertu ne prisluhne le z ušesi, temveč s celim telesom, s srcem, ki še sanja, in z umom, ki še upa, z dremavim drobovjem in pritajenimi pljuči. Po uvodu se Nika Prusnik Kardum potopi v zaodrje Štihove dvorane, od tam pa en za drugim (dobesedno) prilezejo bratje Poljanec. Kot brodolomci, ki jih je razburkano morje prineslo do neznane obale, hlastaje segajo po stopnicah, držalih, stolih, tleh in iščejo oporo v njihovi izmuzljivi trdnosti, dokler ne najdejo resnične ozemljitve: svojih instrumentov. Ko se jim pridruži še dekle, posadka na skupni barki znova odrine na odprto. Pesmi, ki jih prepevajo, vznikajo iz globin. Tiste bolj pripovedne oživljajo arhetipske podobe ter prebujajo univerzalne pravzorce življenja in smrti, tiste bolj intimnoizpovedne (ljubezenske, bivanjske) pa z iskreno ranljivostjo puščajo poslušalcu prostor, da se s prebujenim sočutjem ozre na lastne rane.

Posadka je polna zdravih zdravilnih sil. Pesnica Nika Prusnik Kardum je pevka mehkega, a čvrsto jedrnatega glasu, ki ne išče všečnosti in ne stopiclja za trendi. Brez dvoma: njen glas ima telo. Trdno z nogami na tleh leti visoko in pričuje za lepoto. Bratje Poljanec, eden s harmoniko, drugi s kontrabasom, tretji s tolkali, jo spremljajo s čudesnimi aranžmaji, tako instrumentalno kot vokalno. Neobičajne, bogate harmonije v molovskem modusu poslušalstvo ponesejo med skrivnosti. Zasedba se v glasbi staplja v zaupljivo bratsko-sestrsko enost, ki se tudi z vmesnimi poetično-pripovednimi deli ne razprši. V svojem nastopu niso nastopaški, temveč nase vzamejo odgovornost umetnika – posrednika Življenja. Ponižno krotki in drzno brezkompromisni so: na odru ustvarjajo prostor za sveto, o svoji veri v moč Živega, ki vse oživlja in naseljuje, pričujejo s svojimi pesmimi, ki so spočete iz ljubezni do divjine.

Imajo ušesa, ki slišijo, in oči, ki vidijo, srce, ki čuti, in jezik, ki ne laže. Zato smejo, zmorejo in morajo: celiti ranjene.

*

Festival se sklene, luna se napolni, dan in noč se izravnata, luna se sprazni, sušec mineva v dežju. Tok časa dni odnaša, a dragocene okruške slišanih pripovedi in pesmi mi uspe ujeti. V žep spomina jih položim. Sem ter tja jih pomanem med prsti, da spet zazvenijo in v meni vzbudijo slutnjo starodavnih resnic.