Drama Zakaj sva se ločila Katarine Morano razpira tematiko sodobnega partnerskega odnosa, ki se lomi ob vsakdanjih frustracijah, komunikacijskih zastojih in eksistencialnih tesnobah. V ospredje postavlja Tino in Tineta, izžeta zakonca v štiridesetih, katerih pripadnost srednjemu razredu določajo dve plači, kredit za stanovanje, starševstvo in večen občutek neizpolnjenosti. Njune interakcije postopoma razgrinjajo razpoke v odnosu, ki ga zaznamujejo nesporazumi, rutinski konflikti in čustvena oddaljenost – vse to pa odseva težo ponavljajočega se obstoja v sodobnem neoliberalnem kapitalizmu, kjer se intimni odnosi vse bolj podrejajo logiki produktivnosti in emocionalne racionalizacije. Vprid kompleksni izraznosti besedila Žiga Divjak režijo osnuje na asketski, prečiščeni estetiki in subtilnem, a izrazito političnem komentarju, ki ga spretno vpisuje v prostorsko, igralsko in dramaturško zasnovo uprizoritve. Na drobna, na videz nepomembna opravila, izvzeta iz vsakdanjega življenja, pogleda s pozornostjo, jih izolira in razgali njihovo izpraznjenost. S tem odpira vprašanja o tem, kako nas oblikuje sistem, v katerem živimo, kako se v njem izgubljamo in kako določa dinamiko naših odnosov. Predstava nadaljuje raziskovanje tematik, ki so se na odru MGL že izrisale v Sedmih dneh in Usedlinah. S preprosto, a večplastno odrsko govorico, premišljeno kompozicijo in ekonomijo izraznih sredstev partnerstvo prikaže kot obliko dela, v kateri se zahtevajo nenehno usklajevanje, optimizacija in obvladovanje konfliktov, medtem ko strukture vsakdanjega življenja – od skrbi za dom do starševskih dolžnosti – prehajajo v avtomatizirane, brezdušne rutine. V tem kontekstu se čustvena odtujenost ne kaže le kot individualni problem, temveč kot simptom širšega družbenega stanja, kjer kapitalistična logika poglablja razkol med intimo in funkcionalnostjo odnosov, med pristno bližino in utilitarnimi zahtevami vsakdana.
Moški in ženska, opremljena z do vrha polnimi nakupovalnimi vrečkami, horizontalno prečita globino izpraznjenega odra. V zaodrju vrečke odložita in se po isti poti vrneta na izhodišče, tokrat s črnimi vrečami za smeti. Četudi se gibljeta v istem prostoru in križata poti, sta drug za drugega nevidna, izgubljena v monotonosti opravil in suhoparnosti dialoške koordinacije vsakdana. Njuno gibanje je mehanično, avtomatizirano, kot bi bila le del večjega mehanizma, ki se neprestano vrti brez možnosti za prekinitev. Režiser Žiga Divjak z ekonomično, vendar pomenljivo uprizoritveno gesto v uverturo vnese ton predstave in zariše koordinate mikrokozmosa družbene odtujenosti, ponavljajočih se rutin in neizrečenih napetosti, ki v sodobnem neokapitalističnem miljeju razjedajo človeške odnose. Vanje se nakupovalne vrečke umeščajo kot simbol potrošniške družbe, ki narekuje ritem življenja, obenem pa tudi kot metafora za cikličnost – vnos in iznos, kopičenje in odstranjevanje – vsega, kar sestavlja sodobno bivanje.
Kontekstualno bogato, fragmentirano in atmosferično besedilo ob nevpadljivi režiji ohranja središče uprizoritvenega dogajanja: uprizoritvena struktura sledi dramaturgiji besedila in prehaja med neposrednimi, dialoškimi prikazi konfliktov med partnerjema in njunimi izoliranimi, introspektivnimi samogovori, podanimi frontalno prek mikrofona. Dvojnost poglablja razkol med kaotičnostjo notranjega sveta protagonistov in suhoparnostjo, predvsem pa neizrečenostjo njunih s starševsko vlogo zaznamovanih interakcij. Monologi so gostobesedni, realistični, podani v sodobnem pogovornem jeziku, polnem ponavljanj, nezaključenih misli in vsakdanjih fraz (lektorica Maja Cerar). Odvodi spontanega toka misli poustvarjajo vtis mentalne navlake, v hkratni preprostosti in večplastnosti pa skozi preplet vsakodnevnih banalnosti in eksistencialnofilozofskih uvidov postopoma razkrivajo občutke izpraznjenosti in neizgovorjene bolečine.
Drama Zakaj sva se ločila je sodobna, intimna in iskrena upodobitev kompleksnosti medosebnih odnosov v kontekstu modernih družbenih pritiskov, vendar se, če nanjo pogledamo skozi kontinuiteto ustvarjalnega opusa Žige Divjaka in Katarine Morano, zdi, da se bolj kot na eksperiment in premike naslanja na niansiranost in poglabljanje že preverjenih uprizoritvenih pristopov.
Središče dogajanja zajema Tinin (Jana Zupančič) introspektivni samogovor, njeno stanje na robu živčnega zloma nenehno potencirajo vsiljive misli o obveznostih, ki jih še mora opraviti. Občutek izgube smisla, ki sega od banalnosti vsakdana (nakupi, kuhanje) do globalnih problemov (okoljska kriza, vojna, smrt), sanira z zahajanji v iluzije, uteho najde ob zavedanju lastne končnosti, ki postane edini zanesljivi izstop. Uporaba samokritične »moraš« dikcije se v odsevanju ponotranjene prisile diskurzivno približuje oblastniški strukturi nadzora in konformizma. Krutost sistema, v katerem se narava obravnava kot surovina za izkoriščanje, živali kot številke v statistiki in njihovo ubijanje kot nekaj samoumevnega, poudarja z mehaničnostjo, ki razkrije brezčuten birokratski ritem iztrebljanja. Postavlja ogledalo antropocentrizmu, ekološki neobčutljivosti in samouničevalni mentaliteti človeštva, ki pod krinko nadzora in napredka sistematično uničuje vse okoli sebe – in na koncu tudi samo sebe. Z ritmično izreko gradi vtis nelagodja in groteske, pri čemer se izogne pridigarski didaktičnosti, čeprav v podajanju svojih stališč deluje izrazito neposredno. Moč njene izkušnje zaživi v hiperboli in ironiji – predstavi nam logiko izkoriščanja narave na način, ki jo razgali kot absurdno in destruktivno. S tem ne podaja preprostega moralnega nauka, temveč odpira prostor za refleksijo, gledalca pa sooča z lastnim deležem v tem sistemu. Tine (Matej Puc) ostaja nekoliko bolj znotraj okvirjev stvarnosti otipljivega, ko izraža nezadovoljstvo in nemoč nad spremembami, ki so se zgodile skoraj neopazno, a so zdaj njegov novi normativ. Doživlja razrahljane družinske in prijateljske vezi ter postopno oddaljevanje od nekoč močno zasidranih vrednot. Igralca, odeta v preprosta, sprana, vsakodnevna oblačila (kostumografka Tina Pavlović), realistično, a kompleksno niansirano neznosnost bivanjske izkušnje spretno blažita s samoironično distanco, ki izrečeno osvetli z dodatno plastjo človečnosti.
Dramo, razdeljeno na epizode, ki delujejo kot utrinki iz življenja, režija umesti v domače okolje. Igralca sprva prazen odrski prostor z lesenim podom in montažnimi stenami, ki ustvarjajo impresijo krhkosti, postopoma sestavita v interjer stanovanja, postavljen na dva ločena, a povezana bivalna prostora – dnevno sobo in kuhinjo/jedilnico, kar nakazuje skupno bivanje dveh oseb, hkrati pa subtilno poudarja njuno ločenost (scenograf Igor Vasiljev). Zelena zofa, polica s knjigami in družabnimi igrami ter otroške risbe na steni izražajo domačnost, a tudi stagnacijo. Dialoškost plastijo odrske akcije, povezane z gospodinjskim delom in poskusi lajšanja vsakodnevnih obveznosti. V časovni kompresiji nenehne naglice jih predmetno poustvarja tudi kopičenje predmetne navlake. Najprezentnejši scenski element – nasedli avtomobil, ki v hkratni simbolizaciji preteklosti (spomini na potovanja, skupne trenutke) in ločitve deluje kot vizualna prepreka – zaokroži pripoved v celoto, vendar ostaja nekoliko reprezentativen. Ključno vlogo pri poudarjanju dinamike odnosa tvori tudi osvetlitev, ki v razkolu med toplo, usmerjeno svetlobo in temno praznino med prizorišči nakazuje razpoke v komunikaciji (oblikovalec svetlobe Borut Bučinel). Z njo sovpada tudi glasba Blaža Gracarja: prehode polni z napetim stakato ritmom, ki gradi akustično zaznavo stopnjevanja proti neizbežnemu koncu.
Drama Zakaj sva se ločila je sodobna, intimna in iskrena upodobitev kompleksnosti medosebnih odnosov v kontekstu modernih družbenih pritiskov, vendar se, če nanjo pogledamo skozi kontinuiteto ustvarjalnega opusa Žige Divjaka in Katarine Morano, zdi, da se bolj kot na eksperiment in premike naslanja na niansiranost in poglabljanje že preverjenih uprizoritvenih pristopov. A v luči diktata nujnosti po izboljšavi, nadgradnji in novostih, ki ne zaobhaja niti umetniške produkcije, je tudi reciklaža že obstoječega lahko pomenljiva uprizoritvena gesta.