V dvodelni radijski igri V iskanju izgubljenega jezika, priredbi istoimenske drame Gorana Vojnovića, pod katero se podpisuje Ana Kržišnik Blažica, ni zanesljivih narativnih središč, stabilnega pripovedovalca ali gotovosti, da poslušamo resnično zgodbo. Drama, nastala v okviru produkcijskega cikla EPK 2025, razpira razkropljeno, medgeneracijsko razbito družino, v kateri nekdanji fašist Giuseppe Materazzi (Radoš Bolčina) po možganski kapi nepričakovano začne govoriti slovensko – jezik, ki ga je nekoč zavrgel, da bi postal Italijan. Njegov vračajoči se spomin sproži niz soočenj z njegovim bratom Stanetom (Aleš Valič), zdaj zapitim partijcem, ter med njunima družinama, ujetima med dve domovini, dva jezika, dve travmi.
Radijska igra v režiji Ane Krauthaker vstopa v prostor spominjanja z zvočno ekspresivnostjo, ki razpira razslojeno zgodovinsko zavest. Njena ključna strategija je prehajanje med perspektivami: naracija se premika, lomi in prevprašuje samo sebe, zvočni prelivi pa ustvarjajo vtis arhiva, ki se sproti prepisuje. Nastopajoči si nenehno prizadevajo drug drugega preglasiti, kot bi se šele poskušali uveljaviti v zgodovinskem zapisu; stalno prekinjajo linearno pripoved, korigirajo lastne trditve in odpirajo različne možnosti interpretacije. Vsak želi postati njen ključni protagonist in najzanesljivejši pričevalec, kar razkrije spomin kot dogodek – nestabilen in političen. Tako igra rekonstrukcijo preteklosti izkorišča za raziskovanje nezanesljivosti in ideološke obarvanosti spominjanja, ki intimen družinski konflikt ves čas prepleta s kolektivno travmo 20. stoletja in vzpostavi metadramaturgijo o nastajanju zgodovine.
Zgodba se razpleta med Trstom in Lokvijo, med sedanjostjo in spominom, saj Giuseppejeva nenadna vrnitev v rodni kraj sproži verigo ponovnih branj preteklosti. Ko se poskuša njegova družina dokopati do tega, kaj se je leta 1964 v resnici zgodilo, vsak lik ponudi svojo verzijo dogodkov: od spornih aretacij, izgona iz družine do skrivnostne smrti Franca, ki v igri vsakič zavzame drugo vlogo – od represivnega uradnika do skoraj fantomske projekcije. Preiskava zgodovine ne vodi k resnici, temveč k njenemu razpadu: stare rane med bratoma se poglobijo, družinski miti se rušijo, časovni okviri se prepisujejo in dokumenti nasprotujejo spominom. Tako se pripoved odvija kot niz ponovnih poskusov rekonstrukcije, pri čemer vsak poskus še bolj destabilizira razumevanje preteklosti. Ko se zazdi, da je različica zgodovine končno vzpostavljena, se prizor znova premakne ali razpade, kar v zvočni obliki razgali performativnost spomina.
Ta performativnost vstopa v radijsko igro na dveh ravneh: vsebinsko skozi Matejin (Lara Fortuna) umetniški performans in formalno skozi samo strukturo, ki se obnaša kot performativni dogodek. Matejin goli sprehod po Ljubljani je jasna gesta proti sistemu, ki želi nadzorovati telesa in narative. Oblast njen performans razglasi za »teroristično dejanje«, ker umetnost ogroža režim prav tam, kjer razkrije tisto, kar naj bi ostalo skrito: krhkost oblasti, fikcijo družbenega reda in nasilje nad resnico. Performativnost igre pa razkrivajo liki, ki nenehno prevzemajo nove vloge, izstopajo iz prizorov, drug drugega prekinjajo, v dialogu s poslušalcem komentirajo svojo verzijo resničnosti, jo negirajo in znova uprizorijo. Tako se celotna radijska igra vzpostavi kot metaperformans, v katerem je pripoved enakovredna telesni gesti – oboje je dejanje samouveljavljanja in upor proti vlogam, ki so bile likom zgodovinsko predpisane.
Ena izmed ključnih strategij destabilizacije, ki jih igra uporablja, je načrtno lomljenje emocionalnega loka pripovedi. Poslušalec je najprej povabljen v identifikacijo z izrečenim (glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja in interpretacija mestoma ustvarita izrazit afektivni moment), a igra to potopitev kmalu preseka z ostro spremembo tona ali perspektive. Ta rez deluje kot zavestno umeščen prestop, ki nenadoma zamenja zvočno logiko in deluje kot potujitveni mehanizem: prekine patos in poslušalca iz pasivnega sledenja vrže v kritično distanco. Radijska igra tako razkraja iluzijo objektivne preteklosti: obstajajo le različice in razpoke, zgodovina je stalno konstruirano polje, resnica pa prej rezultat pripovedovalčeve pozicije moči kot pa linearni niz dejstev.
Besedilo temelji na neprestanem drsenju med jeziki, narečji in sociolekti: prehodi med italijanščino in slovenščino postajajo psihološki premiki, ki poslušalca prisilijo, da aktivno rekonstruira ves čas izmikajočo se identiteto protagonistov.
Podobno razplastena in nestabilna sta v radijski igri tudi čas in prostor: sedanjost v Trstu, spominski čas leta 1964, še starejši čas Giuseppejevega otroštva ter metačas pripovedovanja se nenehno prepletajo in prepisujejo drug drugega. Dogajanje v Trstu je vzpostavljeno z zvočno krajino, ki je hkrati dokumentarna in simbolna: brnenje vesp, galebi in ladijske sirene v daljavi tvorijo identiteto mesta, ki stvarno obdaja Giuseppejevo sedanjost. S sestopi v raznolike plasti preteklosti pa se fizično zvočno okolje sesuje: spomin, prikazan kot fluiden, razpršen in političen proces, režija poskuša zvočno podpreti z različnimi stopnjami globine, zrnavosti in akustične perspektive zvoka. Časovno oddaljeni glasovi postanejo bolj ploščati, ošibi se prostorska umeščenost; učinek je skoraj studijski zvočni svet, ki se izogne občutku ustvarjanja realnega dogajanja (tonska mojstra Sonja Strenar in Matjaž Miklič). Prisotna je tudi metadramska nota – poslušalec mestoma dobi občutek, da ne posluša pogovora v realnem prostoru, temveč poskus uprizarjanja, vajo ali ustvarjalni proces. Igra ne razlikuje teh časovnih ravni z jasno zvočno kodificiranostjo, temveč jih pušča nedorečene. Razpršena časovnost sicer učinkovito odraža idejo nezanesljivega spomina, a obenem ustvarja občutek časovne izmuzljivosti, ki ni vedno dramaturško usmerjena, zato konceptualna orientacija postane bolj rezultat individualne interpretacije kot posledica jasnega režijskega vodila.
Ženski liki v radijski igri ostanejo predvsem funkcionalni nosilci informacij in ne razvite, kompleksne figure z lastno perspektivo. Metka (Vesna Pernarčič) je večino časa reducirana na vlogo komentatorke Stanetovega vedenja, tudi Anna, ki bi lahko bila nosilka močne politične in razredne pozicije, nekajkrat zdrsne v deklarativno funkcijo: podaja razlage, manj pa lastno izkušnjo, iz katere bi lahko bila dramaturško avtonomna. Mateji, na videz najradikalnejši figuri, je v drami bolj dodeljena vloga sprožilke konflikta kot vloga nosilke generacijske in umetniške pozicije. Posledično prizori, ki bi morali razkriti strukturo družinske ali politične moči, izzvenijo kot spor med moškimi glasovi, medtem ko ženske ostajajo predvsem vezivo namesto akterke zgodovine.
Besedilo temelji na neprestanem drsenju med jeziki, narečji in sociolekti: prehodi med italijanščino in slovenščino postajajo psihološki premiki, ki poslušalca prisilijo, da aktivno rekonstruira ves čas izmikajočo se identiteto protagonistov. A radijska dikcija je mestoma tako izčiščena in normirana, da zabriše tiste robove, ob katerih bi liki morali zveneti prepričljivo lokalno ali vsaj socialno specifično. Stane (Aleš Valič), ki bi lahko nosil kvaliteto proletarskega govora in alkoholizirane retorike, pogosto zveni preveč jasno in učeno; Anna/Ivana (Urška Taufer) primorsko ali istrsko melodičnost zamenjuje s skoraj popolno knjižno slovenščino. Če so glasovi preveč čisti, postane tudi dramska situacija psihološko manj verjetna in družbeno manj umeščena. Radio kot medij živi od vokalne teksture; in tam, kjer igra najbolj potrebuje takšno zvočno resničnost, jo dikcijska korektnost na žalost nekoliko nevtralizira.
Čeprav je V iskanju izgubljenega jezika ambiciozna in vsebinsko kompleksna, prinaša nekaj slabosti, ki izvirajo prav iz njene (pre)obložene konstrukcije. Najopaznejša je preobremenjenost narativnih nivojev, zaradi katere se igra mestoma zaplete sama vase. Zlasti srednji del, kjer se plastijo različne verzije istega spomina, deluje dramaturško pregosto, kot da se igra boji pustiti kakšno tišino neizpolnjeno. Tako ostane delo, ki je učinkovito v konceptu in interpretativni širini, a v izvedbenem smislu nekoliko zaostaja za lastnimi ambicijami.