Četudi na milje sodobnih uprizoritvenih umetnosti nihče ne gleda brez vsaj površinskega zavedanja dogajanja onkraj gledaliških dvoran, bi tudi takšnemu sicer neobstoječemu očesu bilo na tej točki že jasno, da generacijo sodobnoplesnih ustvarjalk_cev, rojeno v zadnji petini prejšnjega stoletja, preganja primež sodobnih informacijskih tehnologij (IKT), ki so kolonizirale naše misli in telesa. Med prvimi so obravnavo te tematike skozi prizmo sodobnih uprizoritvenih praks v slovenski prostor prinesle_i Jan Rozman (Memememe, 2019), Varja Hrvatin (Najraje bi se udrla v zemljo, 2021), Filip Štepec in Jernej Potočan (Medtem ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix, 2023) in drugi, ki so, četudi s podobnimi poantami, k problematiki pristopile_i vsak_a v svojem jeziku in s svojo avtorsko poetiko, zato takšna dela še ne veljajo za preživeta. Najnovejši krajcar je h korpusu tovrstnih uprizoritev pristavila Kaja Janjić. 

Pod psevdonimom Fraw Blanka delujočo glasbenico, sicer pa pod civilnim imenom delujočo plesno pedagoginjo in na Salzburgu diplomirano plesalko, smo iz preteklosti bolj vajene_i gledati v koreografijah izjemno raznolikih generacij in jezikov, vse od Barbare Novakovič (Arhitektura sanj III, 2021) pa do Jana Rozmana (Memememe, 2019). Četudi smo opažale_i določene idiosinkrazije njenega telesa, je vselej obstajalo zanimanje, kako bi bila videti njena »osamosvojitev«. Za slednjo je zaslužen produkcijski program »Prvenec« Plesnega teatra Ljubljana ob produkcijski pomoči Katje Somrak. 

K uprizoritvi Zakaj tako jezno? Zakaj ne!? Janjić pristopi z gibalno govorico, zreducirano na tri kvalitete. Prva, ki jo spoznamo ob vstopu v dvorano in medias res v konstantni repeticiji dvokoraka, nekako odsotno prestavlja scenografijo belih plošč (Janjić, Olja Grubić, izdelava scenografije Peter Kotnik), na katere so projicirane podobe igralnih kart (video in videomapping Stella Ivšek), ki nas docela povrne v čase pasjanse iz Windows XP oz. Spider Solitaire. Kot navidezna črna luknja prostega časa v zametkih proliferacije tehnologije osebnih računalnikov Janjić s preprosto premiso uspe zadržati pozornost občinstva, četudi njena mimika prepogosto zaplove v nepotrebne grimase. Druga kvaliteta je diametralno nasprotna. Po tleh plazeče, nekoliko infantilno, trmasto napeto plesalkino telo se mukotrpno premika in za seboj vlači otoman. V kontekstu predstave to stanje povzroči informacijsko preobremenitev, ko videoprojekcije pasjanse zamenjata kakofonična montaža pomikanja po Instagramu in vselej ponavljajoči se »Subscribe!« Tudi ta kvaliteta občinstvu povsem prepričljivo s kinestetično empatijo poda občutek nemoči, apatije, ki smo ga tudi same_i že doživele_i ob t. i. »doomscrollingu«, obsedenosti s spremljanjem vznemirjajočih novic na spletu.

Janjić je v uprizoritvi predstavila, kako so povratniški zdrsi nazaj v »doomscrolling« nenadni, zato se njen končni poteg iz apatičnosti in odlašanja zdi prenagljen, s čimer pa odseva tudi poenostavljene rešitve uvodno omenjenih uprizoritev, ki so se prav tako spopadle s to tematiko.

Janjić k uprizoritvi pristopa koreografsko in scenografsko, pri čemer pa se zdi, da med povezavo teh elementov ni našla ustreznega razmerja. Scenografija nam v kombinaciji z zvočno kuliso (Ruža Preis) in oblikovanjem svetlobe (Janko Oven) postopno sestavlja podobo, ki jo sproti razbiramo kot temo predstave. Gib se na mizanscenske spremembe odziva, kar podčrtuje tematiko apatije, bolje rečeno usihanja vršljivskosti posameznice, ki jo Janjić uprizarja. Razvoja videnega v scenografiji pa ne odseva razvoj giba. V njem sicer zaznamo nabiranje jeze, ki se na koncu kanalizira v tretji gibalni kvaliteti: »odtrganju«, ko »se vzameš v roke« oziroma ko Janjić začne podirati scenografske elemente ter prvič osvobojeno plesati po odprtem odru. To pa je tudi šibka točka predstave, saj osvoboditev predstavi kot viabilno. Sicer dramaturško utemeljen konec (gibalno in dramaturško svetovanje Vita Osojnik, Natalija Manojlović in Alja Lacković) je na ravni premisleka o tematiki, preveč poenostavljen in gre onkraj tega, kar predstavi tudi sama uprizoritev. Ko stvari postanejo zares nevzdržne in »se ti odfuka, telefon vržeš proč, in svet je nenadoma lepši«. Janjić je v uprizoritvi predstavila, kako so povratniški zdrsi nazaj v »doomscrolling« nenadni, zato se njen končni poteg iz apatičnosti in odlašanja zdi prenagljen, s čimer pa odseva tudi poenostavljene rešitve uvodno omenjenih uprizoritev, ki so se prav tako spopadle s to tematiko.

Želja po enostavnih, otipljivih rešitvah je razumljiva. Upam si trditi, da si vse_i želimo osvoboditve od primeža nenehne vabljivosti brezmiselnega buljenja v ekrane, a rešitev ni tako lahka. Jeza, ki jo Janjić predlaga kot rešitev, deluje nekoliko osvežujoče, predvsem v relaciji do družbenega spola, saj v navezavi na »histerijo« – kadar je izražena v ženskah – še vedno vzbuja nelagodje. Jeza kot motiv gibalnega raziskovanja je prav tako intrigantna, kar vidimo v predstavi. Velja pa poudariti, kar je razvidno že iz naslova uprizoritve, da se Janjić z družbenospolnim vidikom ne ukvarja poglobljeno. Želja po optimističnem zaključku predstave pa se še najbolj zdi posledica prešibkega razmisleka o samem mediju uprizoritve: sodobnem plesu. Tripartitna zgradba logosa in etosa, ki jima sledi katarza, se zdi preveč aristotelska in premalo sodobna, predvsem za ujetje docela sodobnih stisk.