»Z rumeno barvico je najtežje risat',« reče fantek v pesniški zbirki Fantek in punčka (Mladinska knjiga, zbirka Deteljica), leta 2021 nagrajeni z Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo. S tem in z drugimi verzi, ki kipijo od otroške domišljije in preprostosti, teatrolog, dramaturg, kritik in pesnik Blaž Lukan ustvari družinski album vinjet odraščanja fantka in punčke iz naslova. Občutek, da je album ovekovečil njun oče, poleg vsebine in sloga podkrepljujejo tudi naslovi pesmi, kot je »Naša družina«, in posvetilo »njima, malo pa tudi nama«. Zaradi vseprisotnega občutka resničnega referenta in izredno prepričljivega poustvarjanja otroškega jezika in domišljije bralka_ec avtorju lahko pogleda skozi prste tudi pri spolno stereotipnih verzih, kot so: »Fantek je junak / in punčka je vila, / on rad zajahal bi oblak / in ona bi se s pliškom poročila.« Pesniška zbirka ima po zaslugah avtorja tudi izredno učinkovito dramaturgijo z razdeljenostjo na štiri letne čase, v vsakem od sklopov pa je pravljičnih sedem pesmi. Ponavljanje je osrednji gradnik tudi verzne strukture, ki branju daje prijeten ritem, ki se v večini pesmi udejanji kot pridatek o osebku: fantku in punčki. Ne nazadnje pa pesniško zbirko bogatijo tudi ilustracije Ane Zavadlav, ki vsako pesem ilustrira s toplimi barvami, pordečenimi lici in nasmejanimi obrazi. Njen slog nemalokrat poustvari tudi otroške risbe z voščenko, sicer pa vselej z domiselnimi načini ilustrira pisano besedo v jasne, a ne pretirano dobesedne risbe.

Na letošnji nacionalni praznik kulture je premiero doživela tudi istoimenska plesno-gledališka predstava v produkciji Pionirskega doma, režiji Tadeja Piška in koreografiji Mojce Špik ter Inana Du Swamija, ki odigrata tudi naslovni vlogi. Tekst predstave je zgolj besedilo Lukanovih pesmi, ki jih na odru deklamirata Špik in Du Swami, iz zvočnikov pa glasova Gaje Filač in Piška kot mame in ata. Toda njihovo zaporedje ne sledi osmišljeni razdeljenosti na letne čase z vselej ponavljajočim »Kakšna je razlika«, ki s svojo sintezo v zaključku »Kaj imajo skupnega« podkrepljuje podobnosti, temveč je prirejeno odrskemu dogajanju, tako da je denimo pesem o poljubčku, ki ga fantek skriva v roki, umeščena na konec predstave kot znak slovesa. Predstava prav tako ohrani, celo poudari albumsko strukturo pesniške zbirke, ko vsakih nekaj minut iz zvočnikov zaslišimo škloc, fantek in punčka pa za nekaj trenutkov zamrzneta v pozah, spominjajočih na fotografije otrok med razposajenim prepirom.

S kričeče pisanim blagom, ki ponazarja skrpane otroške rjuhe, je s stropne gredi napeta ploščad, ki v prvi polovici predstave počiva na štirih živobarvnih zabojih, okoli nje pa so predimenzionirane blazine. Prizorišče dogajanja, ki se v pesniški zbirki razteza od morske obale do domačega stanovanja ter ga ilustracije umeščajo tudi na pomladanske travnike, zasnežene ravnine in v jesenski park, je v uprizoritvi strnjeno v trdnjavo blazin, odej in igrač, kjer nastopajoča skozi otroško igro skicirata miselne svetove, ki poleg omenjenega segajo tudi v nebo. Scenografija Anžeta Bizjaka tako uspešno – četudi s ceneno kričečimi barvami in v neutemeljeno grandioznem merilu – ustvari poligon, ki ga nastopajoča med predstavo lahko preoblikujeta, kar doživi vizualni vrhunec v prizoru, ko se na ploščadi, napeti s stropa, zibata kot na gugalnici, pisane rjuhe pa začno predstavljati jadra, s katerimi fantek in punčka letita po nebu.

Fantek in punčka je srčna pesniška zbirka, vendar ne brez napak,
Fantek in punčka je plesno-gledališka predstava, polna napak.
Fantek in punčka izraža igrivo mero otroške topline,
gledalec in kritik pa ob vsem tem ostaja hladen.

Manj uspešna je kostumografija Andreja Vrhovnika, ki fantka in punčko obleče v anahrono nošo otrok iz devetnajstega stoletja, ki spominja na mornarčka, vendar v bolj sivkastih odtenkih in udobnejših, pižamastih materialih. S tem se (ne)hote še okrepi asociacija na cirkuška klovna, ki v pretiranih gestah in mimiki zgolj zabavata svoje občinstvo, sestavljeno iz staršev z majhnimi otroki. A glavno vlogo pri tem odigrata Du Swami in Špik, ki otroško igrivost Lukanove poezije pretvorita v karikaturo, ki se ji nemalokrat tudi sama nasmejita. Atletsko izredno dovršena performerja sicer prepričljivo razvijata otroško ravsanje v plesne gibe, ko se izmikata dotiku drug drugega, skrivata pogledu drug drugega in kobacata eden čez drugega. Pri tem je nedvomno spretnejša Špik, ki prepričljivejše izvede premete, ko jo fantek odrine stran, njena neprekinjena predanost igrivi otroški mimiki pa za razliko od Du Swamija nikoli ne podvomi vase.

Plesno-gledališka predstava Fantek in punčka nas, zahvaljujoč koreografiji, scenografiji in radoživi ksilofonsko-klavirski glasbi Marjana Peternela, v hipu popelje v otroški svet sorojencev, ki v rimajočih enostavčnicah in impresivnih prevalih evidentno rezonira tudi z mladim občinstvom (priporočena starost 3+), vendar se že precej pred svojim koncem izteče. Četudi se mizanscena med predstavo razvija, pa igra, tekst in gib stagnirajo. Priredba zaporedja pesmi prav tako ne ohranja pozornosti odraslega občinstva, prej jo odvrača, saj uvodno navedene spolnostereotipne verze celo poudari v pesmi, kar učinkuje popolnoma drugače od literarne predloge.

Fantek in punčka je srčna pesniška zbirka, vendar ne brez napak,
Fantek in punčka je plesno-gledališka predstava, polna napak.
Fantek in punčka izraža igrivo mero otroške topline,
gledalec in kritik pa ob vsem tem ostaja hladen.