Izkušnja epidemije in posledična zaprtost ljudi za štirimi stenami sta na področju uprizoritvenih umetnosti za seboj pustili sled tehnologije in odprli prostor raziskovanju segmentov, ki zamajejo zagovor živosti v gledališču. Že v okviru festivala Ukrep smo lahko prisostvovali performansu z VR-očali, v okviru domače plesne scene pa nam to ponuja projekt Oder360, katerega vodja je Iztok Kovač, soustanovitelj plesne skupine EN-KNAP Group.
VR-plesna predstava z naslovom Tebi se z režijskega in dramaturškega vidika giblje na meji med filmom in gledališčem, a istočasno sega onkraj do sedaj znanih izkušenj. Če se pri filmski montaži pogled občinstva veliko lažje usmerja v središče dogajanja, in tako film kot medij deluje veliko bolj enosmerno, se v gledališču kot del pripovedi med nas zelo hitro pritihotapi tudi naracija skupne atmosfere. Občutimo lahko (ne)energičnost občinstva, neposredno smo lahko nagovorjeni ali celo poklicani k sodelovanju. Ta element gledališča kot skupnega javnega se že nekaj časa povezuje z razumevanjem gledališča kot ustvarjalca alternativne, morda celo politične skupnosti, ki pa zaradi ekonomske situacije (temelječe na nenehnem prilagajanju projektnim možnostim) in nemožnosti sprožanja političnih antagonizmov (formulacijo si izposojam pri Bojani Kunst) zelo pogosto ostaja brez konkretnih političnih posegov v družbeno sfero.
Pri uporabi očal, ki proizvajajo virtualno realnost, se moment skupnega redefinira. Na začetku predstave Tebi smo sicer kot občinstvo posedeni v krog in na vrtljivih stolih lahko deloma še zaznamo prisotnost drug drugega, a v trenutku, ko se zazremo v dogajanje pred očmi, se zapremo vsak v svojo molekulo, ki naša telesa pasivizira in pretvori v predmet. Z VR-očali smo v primerjavi z živo gledališko izkušnjo senzualno veliko bolj manipulirani, vsak zase potopljeni v sicer skupni paralelni svet. A v njem se znajdemo breztelesni, saj v okolico ne moremo več posegati. Veliko radikalneje pa poseže ona v naše, sicer odsotno telo.
Razlog, zakaj lahko nekaj tako nematerialnega poseže v našo telesno izkušnjo, se kaže v manipulaciji točke našega pogleda (point of view) in nenadne menjave okolice, v kateri se znajdemo. Telesa koreografinj in nastopajočih plesalk, Tjaše Bucik in Patricije Crnkovič, ter igralca Klemna Kovačiča, ki v koreografijo vnaša besede, se postavljajo okoli nas. Na trenutke se proti njim zdimo kot majhne stvari, postavljene na mizo, spet drugič smo z njimi na isti ravni, vendar odsotni. Metaforično rečeno, lahko vzporednice z izkušnjo virtualne realnosti najdemo v tretjeosebnem pripovedovalcu nekega romana, kjer protagonistke in protagonisti sprejemajo odločitve, pisatelj ali pisateljica (v gledališkem primeru režiser) pa preroško pozna razplet njihovih zgodb. VR-predstave ne beremo več, temveč se znajdemo znotraj nje popolnoma odtujeni.
Metaforično rečeno, lahko vzporednice z izkušnjo virtualne realnosti najdemo v tretjeosebnem pripovedovalcu nekega romana, kjer protagonistke in protagonisti sprejemajo odločitve, pisatelj ali pisateljica (v gledališkem primeru režiser) pa preroško pozna razplet njihovih zgodb. VR-predstave ne beremo več, temveč se znajdemo znotraj nje popolnoma odtujeni.
Predstava Tebi nas torej okupira na ravni lastne forme oziroma medija, s katerim koreografinji, režiser August Adrian Braatz in nastopajoči ustvarjajo skupni svet. Tehnično je namreč režija VR-predstave izjemno zahtevna (avtor kamere in montaže je Andrej Lamut), saj morajo biti prehodi med prostori subtilno zmontirani, pozornost ljudi pa se mora kljub svobodnemu premikanju po virtualnem svetu kolektivno usmeriti v točko, ki jo zahteva režija. Zvočna slika mora v tridimenzionalnem prostoru usmerjati našo pozornost in nas tako prisili, da se na stolih dvorane vsi obračamo v isto smer, čeprav nam je potencialno ponujena svoboda odločanja, kjer se vedno lahko ozremo stran od centralnega dogajanja.
Na vsebinski ravni je tudi predstava sama okupirana z lastno formo. Plesalki s sodobno plesno koreografijo, ki je pospremljena s pesmimi Maje Gal Štromar, Katje Perat in Barbare Korun, preizkušata menjavo prostorov, igrata se z gledalkino ali gledalčevo pozornostjo in zvočno sliko dogajanja. Najprej se nahajamo na odru, potem v baru Pritličje, nato na strehi visoke stavbe, na koncu v okrogli beli vežici, ki deluje kot svetišče in v kateri telesa postopoma izginejo. Prehajanje med prostori je veliko bolj filmska lastnost, medtem ko fizični prostor vseh nas ostaja enak.
Tjaša Bucik in Patricija Crnkovič plešeta nam, oziroma meni/tebi, telo v prostoru podrejata enemu samemu pogledu, to je pogledu 360-stopinjske kamere, za katero sedi neki jaz. Telesa vseh nastopajočih so sicer med seboj usklajena, vendar je odnos med njimi odtujen, tako kot je občinstvo skrajno tuje njim. Ker so plesni prizori posneti, se ples lahko prenese tudi na koreografiranje obrazne mimike, saj je s kamero tovrstno bližino lažje vzpostaviti in zato lahko natančno vidimo, kako Klemen Kovačič vleče kožo Patricije Crnkovič, ki se pači. Fascinirani smo nad samim doživljanjem prostora okoli sebe, nad sabo pa je fascinirana tudi predstava, saj se v njej samonanašalno znajdejo tudi VR-očala, skozi katera pogleda Klemen Kovačič. Zgodba se plete kakor sprehod med sanjskimi prostori, notranja logika dogajanja deluje po asociativnem, skorajda sanjskem principu, svet, v katerem se znajdemo, je neoprijemljiv in nadrealen. Rdeča nit vseh prizorov pa je rožnati balon, napolnjen s helijem, ki nas spremlja povsod in nas pričaka v sredini kroga, ko si VR-očala že snamemo. Logika prostora je obrnjena, plesalke plešejo veliko bolj na mestu, prostor pa se vrtoglavo premika namesto nas.
Tebi je narcistično obrnjen svet, prilagojen našemu pogledu, usmerjen zgolj v nas. Težko ga tudi definiramo kot predstavo, raje ga označimo kot polurni eksperiment v okviru projekta Oder360, ki je nastal kot del Partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. S tega vidika je plesna virtualna miniaturka pravzaprav igra s tehnološkimi možnostmi postepidemične sodobnosti, odreče se gledališču kot alternativni možnosti za soustvarjanje postopoma izgubljajoče se javne skupnosti, in istočasno rezultat projektnih možnosti, ki so bile kot alternativa ponujene ustvarjalkam in ustvarjalcem kot odgovor na epidemijo.