Jaka Smerkolj Simoneti, 13. 5. 2022

Veliko nakazanega, manj oprijemljivega

Charlie Chaplin: VELIKI DIKTATOR. SNG Drama Ljubljana, 11. 5. 2022.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Najnovejša uprizoritev na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je premiero doživela z visokimi pričakovanji. Gre za nadaljevanje raziskovanja burlesknega žanra režiserja Diega de Bree, ki je v gledališču pred mnogo leti v tem žanru postavil kultno uprizoritev Ko sem bil mrtev. Prav tako sta kultna film, na osnovi katerega je uprizoritev izgrajena, pa tudi tip komike, ki ga je v svojem življenju razvijal Charlie Chaplin. Ne nazadnje je glede na trenutno politično klimo (na odre naj bi sprva prišel še pred parlamentarnimi volitvami, a je bila premiera večkrat prestavljena zaradi bolezni) v Sloveniji Veliki diktator še posebej potenten naslov. Jasno je tudi, da je obdobje nacistične Nemčije družbeni trenutek, ki ponuja marsikaj za komedijo, saj smo denimo nedolgo nazaj v tem istem gledališču lahko gledali Novo raso avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča. Zato bi morda lahko rekli, da je Veliki diktator žrtev prevelikih gledalskih pričakovanj, ki na premieri niso bila izpolnjena niti v smislu gromkega smeha, ki bi preplavil celotno dvorano.

Gledališka uprizoritev, ki jo je smiselno vsaj v kritiški refleksiji poskusiti obravnavati kar se da samostojno, a obenem opozarjam, da je ponoven ogled filma vsekakor dobrodošla gledalska predpriprava, deluje kot nabor bolj in manj uspešnih komičnih prizorov, ki pa ne premorejo neke širše poante ali angažirane ostrine. Besedilo v prevodu Jureta Škerla in dramaturgiji Arka predstavlja nekakšen zemljevid, ki pomaga predvsem gledalcu pri spremljanju in razumevanju dogajanja. Velik del dogajanja se namreč odvija skozi situacijsko komiko ob glasbeni spremljavi Jožija Šaleja (tudi skladatelj pri uprizoritvi) na klavirju. Glasba, izvajana v živo, je glede na žanr logična odločitev in odlično deluje v smislu narekovanja ritma uprizoritve in komičnega poantiranja. Impozantna je tudi s čisto izvedbenega vidika, saj Šalej kot edini član ansambla med predstavo »ne odide z odra«, njegov klavir se sliši neprestano in v obratih, hitrih menjavah zvočnih motivov, uzvoči žanr burleske. Trenutek glasne glasbe iz zvočnikov je izjemno dobrodošlo presenečenje v dinamiki predstave in odkriva še dodatno polje razigranosti glasbe v tovrstnih predstavah, ki pa je uprizoritev ne razišče zadostno. Nekoliko je nejasnosti pri zvočnih učinkih, saj se določeni zvoki (tipkalni stroj) zdijo nasneti, druge pa izvajajo igralci (race v letu), s čimer se zvočna kulisa ne uspe povezati v koherentno premišljeno celoto. Na glasbeni podlagi se pred gledalcem razgrinjajo pantomimski prizori, ki se skoraj praviloma odvijajo brez rekvizitov. Priznati je treba, da gre za izjemno zahteven uprizoritveni kod, saj od igralcev zahteva veliko hitrost in natančnost, ki se mestoma izgubi, z njo pa tudi razumevanje odrske situacije. Pri tem se zdi zanimiva odločitev, da se v uprizoritev ne vstopa z večjim koreografskim poudarkom ali vsaj s svetovalcem za odrski gib. Prav tako deluje razmerje med dejanskimi in namišljenimi odrskimi elementi precej arbitrarno. Na praznem odru je pogrnjeno nekaj plastične trave in cvetja (ki v sklepnem delu svojo umestitev opravičita z močnim simbolnim nabojem), na odru ali ob njegovem robu je tudi neprestano prisotna miza, ki deluje kot gravitacijska točka predvsem za skupinske pogovore, še najbolj klasično dramske prizore v predstavi. Scenografijo, ki jo podpisujeta režiser in Iztok Vadnjal, zaokrožujeta še letalo in avto, izdelana s poudarkom na svoji gledališkosti. Ta prostor nato polnijo različne bombe, napihljivi labod in še kakšna druga malenkost, kot so skodelice in kovanci, ki pa ustvarjajo bizaren šum v razmerju do uprizoritvenega koda, v katerem se britje odvije brez kakršnega koli pripomočka, roka postane žaga in podobno. Še največ v prostorskem smislu k uprizoritvi doda video Sandija Skoka, ki s serijo kulis, odvijajočih se po filmskem traku (v stilu zdaj že pozabljenih diaprojekcij), ustvari marsikateri duhoviti trenutek, ko se denimo med preletom zgradba oddaljuje in posledično manjša v vizuri. Krovna težava se tako zdi ta, da se uprizoritev radikalneje ne odloči za sledenje filmskemu ali za popolno emancipacijo od predloge v svet gledališkega, kjer se kot rešitev, ki jo uprizoritev ponudi že na samem začetku, izkaže vloga pripovedovalca v izvrstni interpretaciji Zvoneta Hribarja, čigar glas (slovenskemu gledalcu skorajda tako asociativen kot sam Charlie Chaplin) zavzema pravo lego veličine, predvsem pa vodi z izjemno precizno artikulacijo in rigoroznim tempom, s čimer ponuja možnost, da bi skozi uprizoritev postal bolj prezenten voditelj in nadomestil marsikateri nejasni gledališki znak.

Veliki diktator je tako v sproščenem zabavljaškem smislu solidna uprizoritev, ki pa je mejo svoje kritične osti začrtala že pri samem filmu, iz katerega izhaja. Da ne bi bilo treba biti tako, pa se, če nič drugega, izkaže v sklepnem prizoru uprizoritve, ki, očiščen žanrskih konvencij, predstavlja edino vsebinsko poanto predstave.

V igralskem smislu seveda ne razočara Jurij Zrnec, ki (tako kot njegov filmski navdih) v uprizoritvi prevzame vlogi brezimnega brivca in naslovnega diktatorja. Zrnec de Breevo estetiko do potankosti naseli v svoj igralski habitus, pri čemer jo podpisuje s sebi lastnim komičnim izrazom, s katerim zapolnjuje marsikateri prazni tek v predstavi. Prav tako poskrbi za nekaj resnično izvrstnih detajlov, denimo ko si neprestano s prstom otira pot s čela in kaplje s sunkovitim zamahom pošlje proti tlom. Izrazito sugestiven je tudi v obrazni mimiki, ki pa morda ne pride toliko do izraza na Velikem odru in bi jo v popolnosti lahko spremljali zgolj, če bi jo videli od bližje. Zrnecu se kot nekakšen zbor, ki nase prevzema kopico različnih vlog, pridružujejo še Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar in lik Herringa, ki ga upodobi Valter Dragan. Vsi delujejo izjemno uigrani in ti igralski nastopi so zagotovo gonilni motor uprizoritve. Bravurozna je tudi miniaturka Bojana Emeršiča v vlogi Napalonija, ki navkljub kratkosti svojega nastopa navduši s preciznostjo izraza in sugestivnostjo prezence.

Nič manj kakovostna ali uprizoritvenemu jeziku zvesta nista nastopa Tine Vrbnjak in Eve Jesenovec. Slednja v prizoru s tipkalnim strojem poskrbi za enega morda najduhovitejših trenutkov uprizoritve. Vendar se skoznju odpira širša problematika uprizoritve. Film Veliki diktator, kakor lahko beremo tudi v gledališkem listu in vseh medijskih napovedih, ne bi bil, kakršen je, če bi bilo Charlieju Chaplinu poznano celotno ozadje dogajanja. Uprizoritev Veliki diktator pa se dogaja danes, ko nam je zgodovina veliko jasnejša in smo na mnogih področjih kot družba že opravili velike korake naprej. Zato se zdi skorajda neverjetno, kako zelo dekorativno vlogo sta v uprizoritvi primorani prevzeti obe igralki (morda naključno, a vseeno pomenljivo občutno mlajši od preostanka igralske zasedbe). Četudi izvorni material ne ponuja sodobnih reprezentacij žensk (čeprav bi bilo temu mogoče na primeru filmske Hannah oporekati), bi se uprizoritev morala zavzemati, da to spremeni. Konec koncev uprizoritev sama izkoristi odrsko uprizarjanje nasprotnega spola (Valter Dragan upodobi tajno agentko, ta princip pa je bil prav tako s pridom izigran tudi pri prej omenjeni predstavi Ko sem bil mrtev) za ustvarjanje komike. Če pustimo ob strani relevantnost in primernost tega postopka, smo še vedno soočeni z vprašanjem, zakaj lahko moški za izvabljanje smeha uprizarjajo ženske, ženskam pa ta isti postopek ni omogočen? Podobno zaprašeno in samoumevno uprizoritev jemlje reprezentacijo Judov, pri čemer si denimo na »diktatorjevi« strani jemlje veliko večjo ustvarjalno svobodo. Veliki diktator je tako v sproščenem zabavljaškem smislu solidna uprizoritev, ki pa je mejo svoje kritične osti začrtala že pri samem filmu, iz katerega izhaja. Da ne bi bilo treba biti tako, pa se, če nič drugega, izkaže v sklepnem prizoru uprizoritve, ki, očiščen žanrskih konvencij, predstavlja edino vsebinsko poanto predstave.

Valter Dragan, Jurij Zrnec, Matija Rozman, Tina Vrbnjak, Diego de Brea, Joži Šalej, Arko, Boris Mihalj, Jure Škerl, Vojko Zidar, Bojan Emeršič, Zvone Hribar, Eva Jesenovec, Iztok Vadnjal, Sandi Skok

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 21. 6. 2022
Ujetnica drugega pogleda
Jaka Smerkolj Simoneti, 30. 5. 2022
Tutti frutti