»Umetnik se posmehuje vsemu. Sebi, svetu, stvarjenju, in če je, potem tudi stvarniku,« svoj pogled na življenje ubesedi umirajoči dvaindevetdesetletni umetnik. Slavnega arhitekta in maestra pri smehu ovira le bolečina – in vendar z nasmehom vztraja vse do bridkega konca – saj je zanj vendar vse »komedija, komedija, komedija«.

Osrednja oseba Pressburgerjeve drame V gradu, podnaslovljene Smrt nekega umetnika, je umetnik v sklepnih akordih življenja. Z uresničevanjem vizij, porojenih iz njegovih talentov, je dosegel slavo in bogastvo, ki pa mu nista prinesla miru in izpolnjenosti. Drama o vprašljivem smislu človeške eksistence je na odrsko oživitev čakala petnajst let – avtor sam je že tedaj režijo zaupal Alessandru Marinuzziju, ki je obljubo izpolnil v produkciji SSG Trst in prevodu Janka Petrovca. V našem prostoru manj znani intelektualec, književnik in režiser madžarsko-judovskega rodu Giorgio Pressburger je vrsto let bival v Trstu, kjer je pustil pomemben pečat. Ob premieri njegove drame so v gledališču odprli tudi pregledno razstavo, ki osvetljuje Pressburgerjevo življenjsko in ustvarjalno pot, kar se izkaže za dobrodošlo dopolnitev zagonetnega besedila.

Že samo besedilo je bližje simbolizmu kot realizmu, režiser pa je z uprizoritvenimi postopki napravil še korak stran od dobesednosti. Nabor posamičnih kosov opreme (izbor scenskih elementov Andrea Stanisci) – divan, prestol na improviziranem odru, razpolovljeni izložbeni lutki, stebra, ki ničesar ne podpirata – nakazuje mešanje različnih svetov v enega. Spajanje doživljajev v čudno novo doživetje podpira skrivnostno hladna mrakobnost (oblikovalka svetlobe Eva Bruno). Slika pred nami je nadrealistična, uprizarjanje pa polno odrskih metafor in zdi se, da smo vstopili v moraste sanje. A čigave?

Spočetka spoznamo ostarelega umetnika in njegovega ljubimca, ki si želi prisvojiti starčevo posest, prerekanju in trpinčenju pa se kmalu pridruži še ljubimčeva žena. Alojz Svete kot umetnik (v besedilu sicer pomenljivo imenovan Žebelj) je neutruden v nihanju med neskončno izčrpanostjo in zaganjajočim hlastanjem po življenjski sili, ki si je vajena podrejati ljudi in prirejati stvari po lastni volji. Agonijo usihajočega posameznika, ki kljub očitni egocentričnosti koprneče hrepeni po vsaj enem pristnem odnosu, Svete odigra z nepopustljivo notranjo napetostjo, ki se širi navzven. Na valovanje te napetosti se neposredno odziva Primož Forte kot starčev ljubimec (v besedilu imenovan kot nič manj pomenljivo Kladivo), ki se z dobršno mero agresivnosti in nastopaštva izživlja nad »očkom«. Fortejevo temačno nestrpnost z narejeno svetlim, prekipevajočim smehom dopolni Eva Mauri v vlogi Elise, ljubimčeve žene, ki s svojim afektirano živahnim nastopom mračno vzdušje še dodatno disonančno obarva. Maurijeva je dobrodošla nova barva na paleti temačnosti, pri kateri pa pogrešimo nekoliko več niansiranja. Najbolj nejasno je vzpostavljen Franko Korošec, ki mu pripada trojica vlog – Notarja, Vojvode Noriškega in Gospodarja. Notar in Vojvoda Noriški sta zgolj pojavi, ob kateri se osrednja trojica spotika oz. ju izrablja za pogon dogajanja; obe sta vzpostavljeni komično, njuna prisotnost je bizarna in še povečuje odmik od običajnega. Vprašljivo je vzpostavljen lik Gospodarja, ki je odrsko utelešenje starozaveznega Jahveja v svoji najbolj besni, brezčutni in maščevalni postavi. Že tako majavo osmišljenega Korošec upodobi preveč ploskovito, da ne njegove besede ne prezenca nimajo prave teže za tkanje konflikta, ki bi dogajanje strnil v krizo. Vsi liki, ki jih predstavlja Korošec, so poudarjeno gledališki – Notarjevi brki in Gospodarjeva brada se obraza držijo s pomočjo dobro vidne elastike, baročni kostum Vojvode Noriškega pa je v vpadljivem odnosu s siceršnjo kostumografijo (kostumograf Andrea Stanisci). S tovrstnimi pojavami se iluzija nenavadne resničnosti dodatno krha, kruši in ruši – ne poda pa nam ključa do poante.

Slika pred nami je nadrealistična, uprizarjanje pa polno odrskih metafor in zdi se, da smo vstopili v moraste sanje. A čigave?

Poleg igralcev, ki vsa tri dejanja preigravajo umetnikovo upiranje smrti, obupano prosjačenje za ljubezen, ki je ne zmore ločiti od poželenja in prisvajanja, skrajno stremuštvo njegovega ljubimca in nervozno mržnjo ljubimčeve žene, sta na odru od začetka do konca prisotni dve priči. Brezimni figuri, opravljeni v formalna oblačila, spremljata enigmatično dramo vsaka na svoj način – Marko Škabar dogajanje motri s kamnito resnostjo, njegov pogled pa prodira tudi čez četrto steno in se sprehaja po občinstvu, medtem ko Elena Husu za šepetalskim pultom, umeščenim na mejo odra z občinstvom, očitno spremlja besedilo ter se smejoča naslaja nad razvojem dogodkov, enkrat pa celo vskoči na oder in določi potek dogodkov kot režiserka. Do konca ostane nejasno, kdo pravzaprav sta, kaj motivira njuno prisotnost in čemu je sploh potrebna.

Predstava skratka sproža več vprašanj, kot daje odgovorov, kar se tiče uprizoritvene prakse; vsebinsko pa se med dobro uro in pol trajajočo dramo v nas nalaga občutek ponavljanja, ki vzbuja nelagodje in nestrpnost. Napetost namreč vseskozi ostaja nespremenjena, nobena razkrita skrivnost ne prinese sprostitve ali zaostritve, saj v skladu s tesnobno atmosfero pričakujemo »nepričakovano«. Razkrivanje umetnikovega samoljubja, ki se opira na minljivi lesk svojih del, v sebi pa se sooča s črvivostjo lastnega zanemarjenega neminljivega bistva, se ob odsotnosti kakršnekoli rasti ali preobrazbe (njegove ali koga drugega) že po prvi tretjini začne vleči. Spremljamo torej povečavo razpada poslednjih iluzij nekega umetnika, ki bi prav lahko pariral Dorianu Grayu, in vendar ostanemo od njega oddaljeni: tudi poslednji klic po sočutju in pripadnosti ostane neuslišan. »Ciao. Ena, dve, tri. Pa je.«