Iskanje absolutnega je bilo od nekdaj sen minljivega človeka, pa naj ima to absolutno obliko resnice, božanstva, neskončnega bivanja ali – neskončnega gibanja. Upodobitev človekovega nenehnega stremenja po preseganju objektivnih možnosti ter fizikalnih zakonitosti predstavlja perpetuum mobile — naprava, ki naj bi proizvedla absolutno gibanje, ki za delovanje ne potrebuje dotoka energije. Hipnotična utopija je skozi zgodovino burila domišljijo raziskovalcev, znanstvenikov in ne nazadnje – umetnikov. Tudi plesna skupina MN Dance Company v koprodukciji s SNG Nova Gorica in Cankarjevim domom Ljubljana izhaja iz koncepta perpetuuma mobile, ko v istoimenski plesni uprizoritvi obravnava arhetipska antropološka vprašanja, ki ne zanimajo le raziskovalcev, temveč nasploh posameznika: ali se je in kako se je mogoče približati neskončnosti, absolutnosti, popolnosti?
Posvečena 570-letnici rojstva vizionarja in umetnika Leonarda da Vincija, uprizoritev tako kot renesančni izumitelj ugotavlja enako: kot vsaka ideja o absolutnem je tudi ideja o absolutnem gibanju le utopija. Pa vendar sanje porajajo resničnost: čeprav lahko celotno človeško izkustvo kot tudi premikanje zemlje in nebeških teles pojasnimo z objektivnimi in potrjenimi fizikalnimi zakoni, ustvarjalci vidijo materializacijo ideje perpetuuma mobile prav v Človeštvu. V strukturi, kjer neprestano gibanje ustvarjajo njegovi delci, ki se množijo in izginjajo v istem trenutku. V gibanju, ki je kljub našemu linearnemu razumevanju v celoti ciklično. V gibanju, ki nima ne pozitivnega ne negativnega predznaka, temveč samo je. V človeštvu kot izkustvu sveta, ki se vendar vrti.
Uprizoritev tako ne uprizarja gibajočih se teles, temveč gibanje kot tako. Osrednji motiv koreografije Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia so krožne linije, spirale in harmonične skupinske sekvence. V ozadju odra se nahaja gibljiva struktura v obliki kroga, ki poleg scenografske funkcije izpolnjuje tudi koreografsko, saj se skozi uprizoritev zmerno in subtilno pojavlja kot vodilni motiv, ki dodatno kontekstualizira ali povezuje gibalne sekvence, ki so odvijajo pred njo. Vanjo se v sklenjen krog povezuje mednarodna zasedba, ki jo sestavlja 12 plesalcev (Marco Arzenton, Nastja Bremec Rynia, Noemi Capuano, Dalma Kitley, Francesco Misceo, Rebecca Moriondo, Eri Nishibara, Robbie Pitt, Michal Rynia, Helén Tamaskó, Luka Vodopivec, Karelis Zambrano) – 12 apostolov, ki sedijo na da Vincijevi upodobitvi zadnje večerje, 12 mesecev ali 12 horoskopskih znakov. V dramaturgiji Ane Kržišnik Blažica se uprizoritev konceptualno in koreografsko izliva v zasledovanje totalitete – ne le snovne ali idejne, temveč predvsem izkustvene. Na postindustrijsko razklanost subjekta in fragmentiranost njegovega občutja ustvarjalci odgovarjajo v duhu romantikov: uprizoritev sestavljajo intenzivne atmosfere, v katerih se sicer samostojni uprizoritveni elementi (scenografija, kostumografija, glasba, lučno oblikovanje, gib in beseda) povežejo v imerzivno gledalsko izkušnjo, ki vsaj za trenutek povrne razbitine človeškega izkustva v povezano celoto. Permetuum mobile, ki je kot stroj, ki ne potrebuje dotoka energije, da bi opravljal delo, tudi idealna utopija kapitalizma (prav tega sistema, katerega produkt je razklani subjekt), v uprizoritvi nasprotno zaživi kot altruistični simbol obuditve čutnega.
K totaliteti uprizoritve prispeva izbor glasbe, ki sta ga opravila koreografa uprizoritve. Elektroakustična kompozicija namreč s spreminjanjem jakosti in intenzitete pospremi gibalne sekvence od harmonične nebeškosti do harmoničnosti, ki v svoji nezmotljivosti ob intenziviranju glasbe postane utesnjujoča, grotesknejša (Matej Čelik, oblikovanje zvoka). Uprizoritev na številnih točkah učinkovito lovi ravnotežje med tema skrajnostma, pri čemer kot semiotsko bogastvo zaživita tudi kostumografija in vizualna podoba uprizoritve (tudi slednjo sta sooblikovala koreografa). Oblikovanje luči, ki kontrastno poudarja razgaljene okončine plesalcev v nasprotju z zatemnjenim prostorom, ustvarja občutek ujetosti v tipično baročno sliko, ki že s samo kompozicijo, igro barv, senc in kontrastov (ne da bi se gibala) ustvarja občutek gibanja in dramatičnosti.
Uprizoritev tako ne uprizarja gibajočih se teles, temveč gibanje kot tako. Osrednji motiv koreografije Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia so krožne linije, spirale in harmonične skupinske sekvence.
Ker se večina gibalnih sekvenc odvija v globini odra, v uprizoritvi izstopa prizor, ki se v tišini odvija povsem v ospredju, skoraj na rampi odra. Glasba, ki je prej diktirala čutni naboj uprizoritve, je sedaj zminimalizirana na občasne zvočne efekte in odmeve. Glas za telo sprva deluje emancipatorično, nato pa prevzame tudi estetsko funkcijo, ko se neartikulirani zvoki telesa razvijejo v variacije zlogov z a, e, i, o in u, ki se postopoma stopnjujejo v ritmizirano govorno ploskev, ki spremlja prav enako intenzivno ritmiziran gib. Enako intenzivno na gledalca učinkuje prizor, kjer plesalci s posameznimi, razstavljenimi deli telesa sestavijo človeško figuro (Gorazd Prinčič, oblikovanje rekvizitov) v srečanju s svojim dvojnikom, prizor s prekinitvijo četrte stene in sestopom plesalcev v dvorano ter zaključni tableau vivant z obdelavo motiva zadnje večerje, ki skupaj z zaključnim prizorom uprizoritve učinkuje še posebej hipnotično.
Čeprav uprizoritev uspešno postreže s številom prizorov, ki so koreografsko kompleksni, izvedbeno natančni in uprizoritveno inovativni, se občasno zazdi, da ji kot celoti umanjka notranje povezanosti. Epizodna dramaturgija sicer deluje v svoji asociativnosti, a na račun istorodne narave nekaterih epizod se fokus uprizoritve mestoma razgubi. Za epizode, ki ponovijo izbrane elemente, se zdi, da je njihova umeščenost v celoto poljubna. Najbolje funkcionirajo prav tiste epizode (oziroma nizi epizod), ki sicer delujejo na sugestivni ravni, a obenem abstraktno naravo izhodiščnega motiva konkretizirajo.