Dlje pomni se delo, ki Večnemu streže, kot delo, ki se Minljivosti klanja …

Ko gre za nove postavitve oz. posnetke slavnih del literarno-dramskega kanona, že skoraj pričakujemo kakršnokoli radikalnost, ki naj bi upravičila ponovno interpretacijo dobro poznane zgodbe. Pričujoča nova radijska igra pa v besedno meso klasične drame Antigona ne posega z nikakršnimi skrajnostmi. Manjše črte, ki zgolj podpirajo tek besedila (dramaturginja Vilma Štritof) in berljive zvočne pokrajine (režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič), dajejo prednost misli, speljani skozi dialoge in zborovske pesmi te poltretje tisočletje stare Sofoklejeve umetniške zapuščine. Dramaturško-režijski (in uredniški) odločitvi botruje tudi dejstvo, da je Antigona letošnje maturitetno branje; večji del pozornosti tako pripada klasičnemu besedilu – in igralskim interpretacijam.

Enotnost kraja, časa in dogajanja kot običajno deluje v poslušalčevo prid, da se kmalu po uvodni negotovosti in lovljenju informacij in medias res lahko ujame v pregledno mrežo zgodbe. Vanjo nas potegne Antigonin glas (Doroteja Nadrah), katerega trepet razkriva tako razburjenost kot poskus zadrževanja le-te ter neizpodbitno čustveno vpletenost v dogodke, o katerih pripoveduje sestri. Ismena (Lara Wolf) odgovarja obvladano, z mirnim tonom. Kontrast med barvama njunih glasov je lepo ujemajoč: živo razgret temnejši Antigonin govor nasproti Ismenini svetlobi hladnega kristala. V nadaljevanju se dober izbor naslovne vloge le še potrdi – Doroteja Nadrah s svojim glasom Antigoni napravi čvrsto in prožno telo, prepojeno s čustvi, ki plovejo po njenih žilah, tlijo v njenem drobovju ter jadrajo v istem toku z njenimi razmisleki. V vsakem prizoru se poslušalcu razkriva z močjo celovite interpretacije; tudi ko odhaja v smrt, je prisotna v vsaki izrečeni besedi, prežeti z žalostjo in mirom – vsa je živa, čeprav že obljubljena smrti. Odličnosti njene vpletenosti se približa tudi Hajmon Staneta Tomazina, čigar angažma za zagovor neveste ter stališče do njenega zločina očetu Kreonu predoči s spretno doziranimi spremembami v govorni dinamiki in s premolki. Hajmonove besede z glasom Tomazina zazvenijo ter zarežejo globoko v poslušalčevo zavest: »Da nisi oče, bi ti rekel – blaznež!«; zato pa je precej manj razgiban Kreon Vladimirja Vlaškalića. Vse do konca, ko ga kup nesreče zgrudi pod seboj in ga žalost tudi slišno duši, je njegova igra precej brezbrižna, temperatura njegovega govora se ne menja kaj dosti kljub lediščem in vreliščem, o katerih karakter priča v besedah. Večji del Vlaškalićeve izvedbe bi še najbolje opisali kot bralno – gre za kvalitetno, razumljivo branje, polno smisla – a zvečine nam ne da vedeti prav dosti o Kreonovi naravi in značaju. Tovrstna enakomernost, ki se nagiba k ravnodušnosti, se bolj prilega Vodji zbora Matije Vastla, saj nastopa s pozicije osebno nevpletenega v tragične dogodke. Interpretacijo »z distance« podpira tudi odzven njegovih replik v prostoru, ki deluje nekoliko oddaljeno in malce kovinsko.

Doroteja Nadrah s svojim glasom Antigoni napravi čvrsto in prožno telo, prepojeno s čustvi, ki plovejo po njenih žilah, tlijo v njenem drobovju ter jadrajo v istem toku z njenimi razmisleki. V vsakem prizoru se poslušalcu razkriva z močjo celovite interpretacije; tudi ko odhaja v smrt, je prisotna v vsaki izrečeni besedi, prežeti z žalostjo in mirom – vsa je živa, čeprav že obljubljena smrti.

Igralski glasovi so dobro izbrani in dovolj raznoliki, da zlahka razločimo posamezne vloge, so si pa nekateri interpretativno preveč podobni (Kreon – Vladimir Vlaškalić, Stražar – Žiga Udir, Vodja zbora – Matija Vastl, Tejrezias – Sandi Pavlin, Glasnik – Nejc Cijan Garlatti). Razlog za to je verjetno v samem besedilu (prevod Kajetan Gantar), ki je pisano v verzih in tako zahtevnejše za spontano čustveno oživljanje v govorni interpretaciji – zato pa pesemsko valovanje zelo dobro zajašeta Blaž Šef in Irena Tomažin kot Zbor tebanskih starcev. Ob glasbeni spremljavi (avtor glasbe Goran Krmac), ki z naborom tolkal, predirnostjo aulosa in sintetičnimi zvoki ustvarja tesnobno atmosfero ter priklicuje senčne prikazni, takoj dojamemo specifičen položaj komentatorjev dogajanja. Vsaka zborovska pesem je odmik od dramatičnega dogajanja na drugačen način: od uspešne rabe odmevanja do privlačnosti mističnega prepevanja, od jasno izbrušene posredovane misli prve zborovske pesmi do skorajda fragmentirane četrte, ki z ustvarjenim vzdušjem povzema Antigonino usodo.

Pečat tragedije se vtisne v vse pore vladarske tebanske družine, radijska igra pa se konča nenavadno odsekano, s poslednjo Kreonovo repliko o usodi, ki nanj pritiska z neznosno težo – brez glasbene atmosfere ali kakršnegakoli odzvanjanja njegove bolečine. Prav v maturantski maniri: zakaj in s čim bi še zavlačevali? Igra je dovršena, naloga opravljena: zgodba je povedana za vse razumljivo in kljub težki snovi za poslušalstvo dovolj dopadljivo. Antigona je še enkrat uspešno dozorela za smrt, ergo je maturirala.

Radijska igra Antigona je bila premierno predvajana na Programu ARS. Posnetek je mogoče poslušati na https://ars.rtvslo.si/podkast/radijska-igra/95629624/174938280.