V sezoni, ko Lutkovno gledališče Maribor zaznamuje 50-letnico profesionalizacije, je odločitev za Zvezdico Zaspanko povezana tudi z izbiro naslova, ob katerem so odraščale številne generacije. Režiser Jaka Ivanc uprizoritveno izraznost prilagaja novim otroškim gledalcem (od 3. leta), a ne da bi posegal v obstoječi spomin same zgodbe, se v izvedbo vendarle vrinejo pomenski odmiki od klasičnega in nekaj nejasnosti. Besedilno črpa tako iz radijske igre kot iz pravljice, nekaj replik dodaja tudi sam; v besedilu je morda bliže radijski igri, a uporabi tudi pesmi iz knjige, ki jih je za oder uglasbil Davor Herceg. Razdaljo med nebom in Zemljo začrta v kontrastu med mimičnimi lutkami in igranimi vlogami človeških figur, pri čemer Barbara Jamšek, Urša Kavčič, Barbara Kukovec, Miha Bezeljak in Gregor Prah gibko prehajajo med različnimi vlogami in funkcijami. Prilagoditve lahko prepoznamo zlasti v duhu in razpoloženju, s katerima naseli oba svetova.  

Očiten odmik od pravljične resnobnosti, ki preveva Zaspanko, in od realnih aspektov njene usode je prisoten že v likovni podobi Katarine Toman Kracina in Damijana Kracine. Medtem ko scenska zasnova predvsem funkcionalno, z lučkami, barvami in risbo kot sporočilnimi detajli na premičnem zaobljenem paravanu označuje posamezne lokacije (nebo z zvezdicami, pisano sejmišče in neurejeno temačno razbojnikovo domovanje) ter izčiščeno odmerja prostor dogajanju, lutke pretežno podčrtujejo veselost in razposajenost. Zvezde velikih oči, kakršne karakterizirajo prikupne otroške igrače, in polnih živo rdečih ustnic po eni strani odražajo blagohotnost in prijeten, ljubezniv značaj, pa vendar njihov fiksirani nasmeh ne sodi v vse situacije, kar je še posebej očitno pri Zaspanki.   

Kljub temu pa Ivanc v animaciji še posebej podčrtava prešerno vedrost likov. Zvezde opletajo s poudarjeno lesketajočimi se srebrnimi lasmi (Zaspanka z zlatimi) kot kakšne frfraste mladenke in se sukajo okoli kometa Repatca s hlepenjem po novicah, kar skrbnost radovednosti opremi z drugačnimi pomeni in jo spremeni v lahkomiselno razigranost. Prav tako dinamika odnosa med Zvezdami in navihanim pismonošo, ki hiti naokoli, vmes pa, mimogrede, Zvezde nenehno ščiplje v lička, jim kuštra lase in se poigrava z njihovo pozornostjo, poraja nepremišljeno naivnost otrokom serviranih stereotipov, čemur se v kontekstu današnjega časa priključijo še problematični (in ne problematizirani) podtoni hierarhičnih in spolnih razmerij.

Zvezdico Zaspanko Ivanc vzpostavlja predvsem z mislijo na živahnost odrskega dogajanja, pri čemer so mnogi vsebinski elementi, stranski ali naključni pomenski vzniki in, nenazadnje, občutja in čustva likov puščeni vnemar.

Zvezdico Zaspanko Ivanc vzpostavlja predvsem z mislijo na živahnost odrskega dogajanja, pri čemer so mnogi vsebinski elementi, stranski ali naključni pomenski vzniki in, nenazadnje, občutja in čustva likov puščeni vnemar. Tako tudi manko realnih občutij Zaspanko pospremi na Zemljo. Slovo od prijateljic Zvezd in botra Mesca je ob vrteči se sceni in spremljajoči energični glasbi manj žalostno; prej se kaže kot vznemirljiva pot na vrtiljaku v neznano. In Zaspanka na Zemlji ne daje jasnega vtisa svoje žalosti in osamljenosti. Sloneča na oknu cirkuškega šotora, odprtih oči zre na pestrost figur, ki se na semnju razkazujejo kot na spektaklu kuriozitet, kjer voditelj predstavlja grofico z brado in morsko deklico, kjer se pokaže lutka teleta z dvema glavama in se po pisti sprehodi velik krokodil. Z izjemo prizora z zvezdogledom, kjer na dan prideta Zaspankina otožnost in pogrešanje nebesne družine, njeno izgubljeno tavanje v novem svetu nadomesti zvedavost, želja po vstopu na semenj, ki ga ne more plačati, in vpraševanje vseh, ki jih sreča, kje naj prenoči. To večkratno ponavljanje vprašanja in vsakič istega odgovora deluje redundantno in niti ne priča nujno zgolj o njenem položaju v veliki neznanki tujega okolja. Deloma se zdi, kot da v ospredje postavlja njen lastni interes, kar pomembno sooblikuje celostno karakterizacijo protagonistke.

Kdo in kakšna sploh je zvezdica Zaspanka, je vprašanje, ki ob uprizoritvi prejema nejasno obeležje. Naivno frfotavo dekle, ki se ravna po trenutnih občutkih in tudi razbojnika Ceferina ošteva iz lastnih prepričanj in navad o potrebni urejenosti in pravilnem, ali figura, ki s svojo dobroto, neobremenjenostjo s predsodki do strašnega razbojnika ter z empatijo spreminja svet okoli sebe? Razbojnikov kamen se pretvori v utripajoče srce, a Zaspankina srčnost je v uprizoritvi kljub nespremenjeni liniji dogodkov manj izrazita. Uprizoritev, nastala brez dramaturške podpore, v sledenju odrski razigranosti in lahkotnejšemu razpoloženjskem horizontu izgublja notranjo logiko in bistvo zgodbe. V kombinaciji starinskega (»kazen mora biti vzgojna«, sam kod pravljičnega sporočila, ruta na glavi, s katero Zaspanka skrije svoje zlate lase) in današnjega pop temperamenta ter individualistične perspektive (navdušeno sukanje okoli zvezdniškega Repatca, potrošniško hlastanje po novostih in bleščavah sejma pa denimo replika »to ni vzgojno, to je od telefonov«) se lovita arbitrarnosti izvedbenih rešitev ter spregledovanje realnih čustev in okoliščin. Sporočilo, ki ga Zvezdica Zaspanka uteleša, ter toplina in upanje, ki ju njena zgodba prenaša, tako zasvetijo le na pol.