Galerijski sprehod po zavesti umetnika, ki ga je avtorska ekipa (Sandi Jesenik, Jana Menger, Tina Ščavničar, Niko Novak in Daniel Petković) v Galeriji Škuc udejanjila v predhodnem projektu Medtem ko, je vključeval nastajanje besedila v živo v trenutku izvajanja. Če je za takratno naravnanost spontano porajajoče vsebine, ki je sledila Jesenikovemu toku zavesti in logiki spominskega popotovanja, veljalo, da s tematizacijo performerjeve kvirovske identitete uvaja določena motivna stebrišča, ki usmerjajo izpovedno vsebino v poskus javne afirmacije njegove individualnosti, se Predtem ponuja kot drugačna, še svobodnejša eksploracija principov improvizacije in participacije. Uprizoritveni dogodek, konceptualno zasnovan kot vpogled v dogajanje, ki predhaja prvotni performans, vnaprej določa predvsem eno ključno določilo: je večerja, ki v performativno jedro vplete tudi gledalca. Participatorna uprizoritev z uprizoritvenimi sredstvi, izhajajočimi iz obredne soprisotnosti in improvizacijskega gledališča, ustvarja tesno vez z občinstvom; ko ga posrka v svoje jedro, gledališki dogodek izlušči iz okvirjev umetniške samozadostnosti in ga transformira v družbeno intervencijo, ki nagnjenost k nenehni storilnosti prekine s kolektivno prisotnostjo v zdajšnjosti. Gre za gledališki dogodek skoraj brez vnaprejšnjega scenarija, ki se ob vsakokratni realizaciji udejanja v skladu z zanimanji in usmeritvami sodelujočih.

Popotovanje v Predtem je pogostitev, skupnostno posvetilo vzajemni soprisotnosti, hedonizmu in užitku. V prostoru Galerije ŠKUC nas pričaka pogrnjena miza s svečkami; gostitelji nas v sproščenem vzdušju sprejmejo, z vsakim prisotnim navežejo stik, nas pozdravijo ali objamejo. Takšen pristop, ki si ne glede na stopnjo medosebnih poznanstev prizadeva za občutek domačnosti in sprejemanja, je ključni element fikcije, ki zaznamuje kolektivno dinamiko. Ta omogoči, da se občinstvo sooči z lastnimi maskami, ko se ob kozarcu penine postopoma sprošča in ob lahkotnem kramljanju uvaja v obredje gostije. Uprizoritvena struktura participacije hkrati potencira gledalčevo prepoznavo mehanizmov, ki definirajo njegovo vlogo gledalca: v nagnjenosti k želji po osebni animaciji (tu sem, gledam) in varnem odmiku v zavetje neogrožajočega spremljanja leži določena mera pasivizacije, ki zaradi vključenosti v dogajanje postane predmet nenehnega preseganja. Vsakdanje razsežnosti skupinskega obedovanja znotraj okvirjev fiktivnega dogodka istočasno ustvarijo potencirano zaznavo tistih formalnih in neformalnih kodov, navad in obrazcev, ki ustvarjajo prepoznavno obredje večerje. Ti razkrijejo obedovanje kot skriptiran prostor znakov, ki vključuje materialnosti (dizajn), diskurze in (ne)formalne kulturne scenarije. Predtem ponudi potopitveno, atmosfersko in telesno izkušnjo soprisotnosti, ki razkriva performativne razsežnosti vsakdanjega in načenja jasno ločnico med teatralnostjo in družbenim življenjem.

Predtem ponudi potopitveno, atmosfersko in telesno izkušnjo soprisotnosti, ki razkriva performativne razsežnosti vsakdanjega in načenja jasno ločnico med teatralnostjo in družbenim življenjem.

Ko nas med pomenkovanjem in spoznavanjem gostitelji seznanijo, da je namen večerje pravzaprav praznovanje rojstnega dne, se ponotranjeni principi fikcije, ki nezavedno določajo vedenje sodelujočih, preobrazijo v jasen kolektivni konsenz. Izrečena uprizoritvena premisa obnašanje prisotnih uskladi z vlogami udeležencev ali slavljenca. S priložnostjo za artikulacijo »rojstnodnevne želje« slavljenec postane ključni sprožilec aktivnosti, ki se je v naši ediciji realizirala kot povabilo k lip sinkanju in h karaokam na ozadju izbrane glasbe. Udeležencem je tako omogočena svobodna performativna izvedba, v kateri se kot režiserji, avtorji in izvajalci lastne uprizoritvene zamisli predstavijo pred publiko.

Elementi, kot so potiskan prt in prigrizki, ki jim sledita v galerijskem prostoru skuhana glavna jed in sladica, ustvarjajo močno prisoten italijanski pridih, ki neposredno karakterizira gostitelje in njihova zanimanja. Dogodek je poklon riposu ali siesti, je predaja umetnosti premora kot poskus upora proti nenehni naglici. Interes ustvarjalcev za tvorbo takšnega dogodka izhaja iz želje po preseganju marginalizacije, izolacije in pomanjkanja socialne kohezije, ki določa kapitalistično in potrošniško izkušnjo eksistence. S tvorjenjem sproščenega vzdušja olajša družbene interakcije, s kolektivnim obedovanjem krepi pripadnost skupnosti, z demokratično tvorbo fikcije pa razkrije imaginarnost družbenih dogovorov, vrednot in življenjskih stilov. S tem ko jih podvrže možnosti preobrazbe, razkrije potencial njihove spremenljivosti. Tovrstno opolnomočenje posameznikov je performativni odgovor ustvarjalcev na naraščajoče občutke frustracije in nemoči, ki jih povzročajo vse večja neenakost, izključenost in nepregledne hierarhije moči.