Začnimo s krajšim pregledom produkcije monodram v Sloveniji. Monodrama ostaja znotraj sodobne gledališke krajine poseben žanr, mnogokrat zaznamovan s svojo lastno pregovorno »majhnostjo«. Tako lahko vidimo, da jo slovenski gledališki prostor goji predvsem v »posebnih« programih, sistematično ga negujejo zgolj manjša gledališča, priložnostno pa ga je moč uzreti v vseh. Ena izmed posledic pandemije je zagotovo tudi razcvet monološke forme in s tem monodram(e), četudi so te kasneje skolažirane v večje predstave (Monologi s kavča Prešernovega gledališča Kranj in nazadnje Junakinje Mestnega gledališča ljubljanskega). MGL je v preteklem letu monodrame revitaliziral skozi igralske projekte (avtorski uprizoritvi Vse to sem videla, ko sem letela mimo Matica Lukšiča, Človek v morju Lotosa Vincenca Šparovca in Smrtno resno Niklasa Råströma v izvedbi Borisa Ostana). V SNG Drama Ljubljana je pred kratkim zaživel MandićCirkus, naslednji v seriji monoprojektov igralca Marka Mandića in režiserja Bojana Jablanovca. V isti hiši je smiselno izpostaviti tudi kontinuirano monodramsko raziskovanje Tine Vrbnjak, ki bo v prihodnji sezoni nadaljevano s projektom Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa v režiji Luke Marcena. Že našteti projekti razkrivajo ključni usmeritvi, ki ju je mogoče zaznati v produkciji monodram. Pogosto bo izhodišče njihovega ustvarjanja koncipirano iz posameznega igralca_ke, katere_ga osebno izkustvo bo na nek način tudi (so)ustvarjalo material uprizoritve, ki bo s tem tudi spodjedala vzpostavljene vzorce gledališke produkcije. Lahko pa nastajajo tudi bolj klasično, na osnovi dramskih besedil, ki bodo načeloma za svoj material jemala literarne junake (Vesna Slapar v Večja od vseh, režija Alen Jelen, PGK; Jožica Avbelj v Le en smaragd, režija Jana Menger, MGL) ali zgodovinske osebe (Zvezdana Mlakar v Amelia E. režija Dorian Šilec Petek, SNG Drama Ljubljana; Nataša Matjašec Rošker v Brezmadežna, režija Livija Pandur, Drama SNG Maribor; Janja Majzelj v Kiki, režija Nataša Berce, društvo VLU in galerija ŠKUC). Zagotovo pa je smiselno izpostaviti, če že ne interpretirati, mehanizme v ozadju, da je iz kopice naštetih uprizoritev, ki so se zvrstile v zadnjih nekaj letih, razvidno, da je monodrama prvenstveno v domeni igralk.

Uprizoritev tako ni le zgodba o krivičnem propadu ženske v 20. stoletju, temveč implicitno postaja premislek o naravi igralskega poklica, o minljivosti gledališke uprizoritve.

Uprizoritev Sedem sekund večnosti avstrijskega dramatika Petra Turrinija nadaljuje to vzpostavljeno monodramsko tradicijo, pri čemer je Mini teater eden izmed slovenskih producentov, ki monodramo tudi kontinuirano goji. Vsebinska rdeča nit dramske predloge je življenje Heddy Lamar, rojene kot Hedwig Eva Maria Kiesler, ki jo je ključno zaznamoval sedem sekund trajajoči kader v filmu Extase (1933) Gustava Machatyja. Gre za precedens golega ženskega telesa v umetniškem filmu in za pogled na osebo, lik, igralko, ki bo dokončno zaznamoval življenje izrazito bistre, drzne in samosvoje ženske. Turrini, ki besedila ne izpiše strogo avtobiografsko, besedilo uokviri skozi ta usodni trenutek v spominsko igro zapite Heddy, ki tik pred smrtjo (ali že po njej) svoje spomine pregovarja in mestoma uprizarja irskemu policistu Jimmyju, da bi v zameno dobila kakšen viski ali dva. Francoski režiser Jean-Claude Berutti prav tako kot lajtmotiv uprizoritve vzpostavi ponavljajoče se predvajanje omenjenega kadra, njenega sogovornika pa spremeni v žaromet, ki Heddy razgalja kot srno tik pred prometno nesrečo. Uprizoritev tako ni le zgodba o krivičnem propadu ženske v 20. stoletju, temveč implicitno postaja premislek o naravi igralskega poklica, o minljivosti gledališke uprizoritve. Poleg te implicitne vsebinske usmeritve pa se zdi ključna režijska poteza, ki zelo dobro učinkuje tako na material kot na samo izvedbo, razpustitev enotnosti pripovedovanja v serijo spominskih pripetljajev. Ti se pred nami izrišejo skozi kabaretne točke, ki neobvezujoče vsakič znova s pozicijo igralkinega telesa v prostoru, s tkanjem vedno novih situacij, a s konstantnim vračanjem h ključnim (video in žaromet) razigrajo dogajanje in poskrbijo za tekoč ritem uprizoritve. Tej kabaretni logiki se pridružuje tudi scenografsko-kostumografski aspekt uprizoritve v avtorstvu Rudyja Sabounghija (soavtor kostumografija Michael Ross), ki navduši tako s kopico scenografskih elementov kakor predvsem s kopico kostumskih premenjav. Le-te, ne vedno vsebinsko utemeljene, ključno prispevajo k dinamiziranju pripovedi, predvsem pa predstavljajo dobrodošlo svežino gledalčevim pričakovanjem, ki so pri tovrstnih uprizoritvah, kar se tiče estetskih dimenzij, sorazmerno skromna. Podobno poživljajoča je tudi glasba, ki jo na odru v živo izvajata Janez Dovč (tudi skladatelj) in Goran Krmac. Uporaba harmonike in trobil, mestoma združena z nasnetim zvokom vetra, se izkaže kot izrazito učinkovita v ilustriranju atmosfer različnih mest, časovnih obdobij in preskokov ter emotivnih stanj. Na žalost pa je prihranjena predvsem za prehode med posameznimi prizori in bi večji učinek lahko požela ob večji integraciji v samo meso uprizoritve. Ravno prehodi med posameznimi spomini, ki v poltemi ob glasbi »skrivajo« igralkine kostumske transformacije, se zdijo najšibkejša točka v sicer detajlirani dramaturgiji Diane Koloini (asistentka Manca Majeršič Sevšek), ki skrbno ritmizira napetost med intimnejše baladnimi in veseljaško pijanskimi prizori.

Polona Vetrih kot Heddy Lamar v svoji prezenci ulovi tisto izgubljeno zvezdniško slavo prejšnjega stoletja. Vsebinsko utemeljena v začetni pijanosti, svojo igro razigra od izjemno prevzvišene »dive« do skorajda prostaško neposredne upornice. V nekem trenutku ironično izigrava pozicijo porcelanaste punčke, spet v naslednjem ostro obsoja ozkoglednost vseh, ki so v njej uzrli le prsi in rit, ne pa tudi vseh njenih izumov. Kot močnejša interpretka se izkaže v teh bolj osebno naravnanih delih, za razliko od družbenopolitičnih dimenzij Lamar, ki so stkane iz njenega odpora do pregona Judov in vojne kot take. Vetrih, ki je sugestivnost svoje solo prezence že dokazala v uprizoritvi Ne pozabite na rože (režija Ivana Djilas, SNG Drama Ljubljana), tokrat ponovno dokaže, da je njeno slovo od odrskih desk še daleč. Škoda je le, da ji formalni aspekt uprizoritve in konvencija razdelitve odra in avditorija (ter denimo sicer vsebinsko pomenljiv nagovor brezobraznega žarometa) ne omogočata pristnejšega in bližjega stika z občinstvom. Ravno ta spoj, ki bi gledalce jasneje situiral v isti prostor z Lamar in jih morda združil ob kozarcu viskija, bi to informativno in prijetno gledališko izkušnjo pretvoril v nepozaben dogodek.