Zgodba o matematiku Alanu Turingu je širši javnosti morda najbolj znana iz z mnogimi oskarji nagrajenega filma Igra imitacije (2014), dramatik Benoit Solès pa svojo dramsko fabulo gradi na motivih drame Hugha Whitemora Breaking the code in romana Andrewa Hodgesa Alan Turing – The Enigma. Gre torej za biografijo, ki je s svojo tenzijo, tako neverjetno, a hkrati fascinantno v svoji dokumentarnosti, navdihnila že mnoge fiktivne predelave. V tem cvetoberu je specifika Turingovega stroja osredotočenost na intimno stisko, osamljenost in propad velikega matematika, ki paralelno z njegovim iskanjem mehanične duše postavlja njegovo nerazumevanje človeške duše, predvsem prek predelovanja travme izgube »velike ljubezni«. Okvir drame, ki se nato seveda s časovnimi preskoki vrača tudi v sam srž znamenite zgodbe – dešifriranje nemške enigme med drugo svetovno vojno – je postavljen v leto 1952, torej deset let po uspešno razvozlani uganki. Formalno uokvirjena v policijsko preiskavo po prijavi kraje se pred gledalcem razgrinja usoda heroja, ki to (tudi zaradi svoje spolne usmerjenosti) nikoli ni mogel postati.

Turingov stroj je logična izbira režiserja Ivice Buljana, ki nadaljuje svoje raziskovanje komornih gledaliških dogodkov (najpogosteje prav v Mini teatru, v kontrastu z velikimi zasedbami, ki se jih loteva znotraj večjih gledaliških hiš), prav tako se kaže njegovo sistematično zanimanje za francosko dramatiko pa tudi za tematiziranje moške homoseksualnosti (denimo še v spominu sveža uprizoritev Eduarda Louisa Zgodovina nasilja). V režijskem smislu uprizoritev tako ne predstavlja odstopanja, njena vrlina ostaja dinamiziranje dramskega dogajanja s fizičnimi akcijami. Posebej posvečena telesnosti in izčrpavajočem uprizarjanju predstava ustvarja močan in presenetljivo efektiven kontrapunkt tej izredno pogovorni drami. Kratki intenzivni prizori z jasnimi in tehničnimi montažami zbrano in tekoče vodijo gledalčev pogled. Osredotoča ga estetski minimalizem, izoliranost na igralsko telo, ki odseva vsebinsko poglobitev v Turinga kot osebo, ne toliko kot genija ali figuro na političnem parketu. Scenografska zasnova iz golih praktikablov na dveh nivojih vzpostavlja nekakšno areno, sodno dvorano, poligon za preizpraševanje vsake Turingove odločitve, ki se v prostorskem smislu najprecizneje kaže ravno v pogledu zviška. Ko denimo nad njim bdi policijski inšpektor, ko dol nanj zre Sneguljčica ali ko se nad njegovo glavo, v njegovih možganih, enostavno vrstijo številke, gledalec uzre Turinga v vsej njegovi majhnosti. Nepreštevne množice številk, kod na projekcijah Sonde 13 in Toni Soprano Meneglejte. Konsekventno temu sledi kostumografija Alana Hranitelja, ki nastopajoča odene v enostavna črna kostuma, edino žensko na odru pa v belo. Asociativno zvezana s šahovskimi figurami, ki jih besedilo večkrat omenja, dopolnjuje surov teren, na katerem deluje buljanovski teater. Kontrastna vizualni podobi je izrazito močna, skorajda pravljična glasba komponista Andreja Makorja, ki v kruto sedanjost vnaša emotivne zvoke otroštva in Turingu ljube Disneyjeve klasike Sneguljčica in sedem palčkov.

Turingov stroj je igralsko močna predstava, ki se odvrača od pričakovanega vsebinskega konteksta druge svetovne vojne ter fokus premešča v tragično pozicijo enega njenih herojev za frontami.

Če se zdi ta vizualna plat uprizoritve izrazito skopa, je to z jasnim namenom odpiranja gledalčevega fokusa za igralsko kreacijo. V tem smislu je zagotovo največji presežek uprizoritve prav naslovni lik, ki ga upodobi Nejc Cijan Garlatti. Njegov Turing je glede na format uprizoritve nepričakovano dramski, kar ustvarja neverjetno močan kontrast strategiji uprizarjanja in vanjo vnaša igralsko transformacijo, ki za gledalca vzpostavlja izjemno prepričljivo iluzijo dramske osebe. Detajlno zmoduliran v glasu, zatikanju in jecljanju, ravno tako natančen v telesu. Garlatti nikoli zares ne miruje. Neprestano drobi svoj gib v neizbežnosti strahu in živčnosti matematičnega genija, ki še palca na nogi ne more sprostiti pritiskov svojega možganskega stroja. Prav tako pomenljivo je, da se to telo vrača samo k sebi, išče svoj lastni objem, dotik človeške kože, ki ga tako močno pogreša pri drugih. Navkljub relativno hitremu tempu uprizoritve Garlatti ustvarja izrazito ganljive emotivne trenutke, ki gledalcu omogočajo vpogled v psiho samotnega posameznika onkraj tega, kar že ve o Turingu, in presenetljivo neobremenjenega s širšimi konteksti, ki jih zgodba razkriva. V sklepnem dejanju pa se Turingov lik izpelje v postopnem opuščanju, rahljanju, luščenju manir. Subtilno in kontrolirano usiha do bridkega konca. Če se Garlatti svoje figure loteva v drobcih, njegov odrski tandem Timon Šturbej svoje like upodablja v večjih zamahih. Šturbej, ki v uprizoritvi zavzame skorajda vse Turingove sogovornike od policijskega inšpektorja, šahovskega kralja pa do ljubimca in kasneje krvnika, je soočen z velikim izzivom hipnih odrskih transformacij, ki jih mora izvesti brez uporabe drugih znakovnih sistemov. V tem razpre široko paleto igralskih orodij, posega tako po humorju in stereotipih kakor tudi po nevidnih spremembah performativnega bivanja. Ta množica orisov deluje v uprizoritvi skozi prizmo Turingovega sogovornika, kdor koli že je, protagonist v njem vedno uzre otroškega prijatelja Christopherja, zato se zdi odločitev, da vse like odigra en igralec, še posebej dobra. Ravno v teh vlogah zaveznika najbolj blesti Šturbej, ki se izkaže tako v silovitosti fizičnega kakor v pretresljivosti emotivnega. Nekoliko manj jasna pa je pozicija Nike Korenjak, ki ustvarja nekakšen paralelni plan. Odeta v belo deluje zdaj kot Sneguljčica, zdaj kot Turingova senca, njegov alter ego. Uprizoritev z njo ubere drugačno strategijo in jo postavlja kot plešočo figuro, pogosto kontrapunktno dogajanju med protagonistoma. Mestoma se zdi ta koreografija izvedbeno nedovršena in ilustrativno kontraproduktivna za sicer hiperfokusirano uprizoritev, izjemno močno pa zazveni proti koncu, ko se postavi v sozvočje z osnovnimi situacijami uprizoritve. Turing, obtožen žaljenja javne morale, je prisiljen v hormonsko terapijo z estrogenom, zaradi katere naj bi paradoksalno postal »pravi moški«. Odločitev za zamenjavo igralskega aparata, podkrepljena z izmenjavo kostumov, pušča močan pečat v zaključku predstave.

Turingov stroj je igralsko močna predstava, ki se odvrača od pričakovanega vsebinskega konteksta druge svetovne vojne ter fokus premešča v tragično pozicijo enega njenih herojev za frontami. V tem je predvsem zgodba o nesprejemanju, zatiranju. V zavest kliče grenko spoznanje, da človek, ko ga družba izloči, lahko le še sešteva svoje poraze, dokler se jih enostavno ne nabere preveč. Boleča je v dejstvu, da je angleška kraljica Turinga oprostila šele leta 2013, saj ostaja jasno, da to ni le stvar zgodovine oziroma da ne gre za neko vsebino, s katero smo že zdavnaj razčistili. Sicer pa se dandanes zdi, da je teh razčiščenih vsebin vedno manj.