Napotivši se proti Stari elektrarni sem razmišljal, kakšne vse pomenske konotacije mi padejo na pamet ob besedni zvezi »brez filtra« in kako so zgodovinsko, geografsko in kontekstualno specifične. Na misel so mi prišli turneja Rollingov izpred par let pa Naratov mladinski bend, potem razni stroji in izpušni plini, slab pritisk v pipi, še pred vsem tem pa edit, crop in gallery. O dedkovi zakajeni kleti in Drini brez filtra pa nisem niti mislil – da mislim. Pa sem. In bom še enkrat. Mislil, namreč. O Drini. No, ne o Drini. O cigaretah. O ultimativnih ljubljanskih cigaretah. S filtrom.

Filter 57. Ravno te dni sem vsled raziskovanja ljubljanske tovarniške in tovariš(ičniš)ke zgodovine za novonastajajočo kolesarsko feministično turo po Ljubljani naletel na pričevanje, da urbana legenda o znamenitem ljubljanskem filtru 57 ne drži. Temu, da so bile v mehkem paketku cigarete obrnjene s filtrom navzdol, namreč ni botroval ingeniozni vizionar, ki je predvidel, da bodo od šmira umazane delavske roke raje segale po teh čikih kot katerih drugih. Ne, šlo je zgolj za navadno, tako rekoč osnovnošolsko napako pri štetju obratov, ki jih cigareta naredi na tekočem traku, preden roma v zavojček. Torej je bila prva serija prvih cigaret s filtrom v Jugoslaviji plod profane napake. Delavci na začetku niso kupovali filtra 57 zato, da bi lahko z umazanimi rokami prijeli za nefiltrirano stran. Ne, takrat so bile (domala?) vse cigarete enostavno brez filtra. Filter 57 so kupovali, ker je bila to pač prva domača cigareta s filtrom. To, da je bila obrnjena na glavo, je bilo enako kot pri ostalih čikih, le da je bil v tem primeru na drugi strani filter, pri ostalih pa ne. Najbrž so bile filtrirane cigarete leta 1957 stvar prestiža in ameriških filmov. In šele ko so imeli kioske polne cigaret s filtrom, je primerjalna prednost okoli obrnjene cigarete 57 lahko prišla do izraza. Nič prej. Mi pa smo pletli mit in legendo o bistrosti lokalnega tobakarja (tobakarice?), ki je pritegnil rekordno število jugoslovanskih delavcev (in delavk?), da so svoje črne prstne odtise puščali na belih smotkah iz Tobačne Ljubljana. Napaka.

Preden sem pristal, da se kot počaščen novopečeni krit(erij)ik udeležim novopečenega festivala, sem seveda preveril, kdaj se ima zgoditi. In glede na to, da se je imel zgoditi avgusta, sem pristal, da pridem in o njem kaj spesnim. Ne zato, ker sem vedel, da bom takrat v Ljubljani, ampak ker se mi je zdelo, da najbrž ne bom na morju. Napaka. Motil sem se. Nisem se sicer motil, da bom avgusta v Ljubljani. (Tega, ali bom ali ne, še vedno ne vem.) Motil sem se, da se ima festival zgoditi avgusta. No, morda se ima tudi avgusta zgoditi kakšna njegova različica, ampak različica, h kateri sem bil vabljen, definitivno ni bila avgustovska. Ne, imela se je zgoditi aprila. In se tudi je. Žal v času, ko mene v Ljubljani ni bilo. No, vsaj velika večina programa se je odvila, še preden mi je na festival uspelo priti. Kar pa ne pomeni, da se ga nisem udeležil. Udeležil sem se ga, ampak sem zaradi, zame, novega festivalskega termina lahko prišel le na predstavo, poimenovano Brez filtra, ki je bila pravzaprav zaključna uprizoritev tokratne, tj. aprilske različice festivala. A izkazalo se je, kot je zdaj že jasno, da je napaka botrovala izjemnim novim okoliščinam, ki, kdo ve, nemara rezultirajo tudi v kakšni bodoči ingenioznosti ali dveh. Denimo v avgustovski različici festivala, za katero vseeno žal še ni jasno, ali bo potekala ali ne.

Je bila predstava, ki sem jo videl, umetniški izdelek, ki je izšel iz skupka napak? Najbrž. A po vsej verjetnosti to ni bilo merodajno. Ali pač? Čeprav je bilo na prvo žogo (in na prvo cigareto) videti, da je vodja uprizoritvene skupine uporabila nekaj, čemur bi lahko rekli metoda »arbitrarnega vraščanja v sonastopajoče«, vseeno mislim, da je čisto mogoče, da to ni bilo tako, tj. da načrtne metode »arbitrarnega vraščanja v sonastopajoče« ni uporabljala. Vseeno se mi močno dozdeva, in to je ključno, da tovrstna predstava brez številnih napak v procesu dela ne more nastati. Da gre pri vsem skupaj bolj za paradoksalno, dialektično, kratkostično in celo antagonistično razmerje med konceptoma »brez filtra« in »s filtrom«, se mi zdi povsem smiselno in celo jasno. Ampak je to obenem tudi preveč vsakdanja kritiška izpeljava. Teh paradoksalnih, dialektičnih, kratkostičnih in celo antagonističnih gledaliških kritik je včasih kar mrgolelo (je zdaj kaj drugače?). Zato naj poskusim zaostriti in reči, da mi je bilo imenitno pri srcu, ko sem spoznal, da je to predstava, ki me navdaja z občutkom filtriranja, z občutkom, da je filter nujen. To je predstava, ki pokaže, da je treba v gledališče in na plesišče iti »s filtrom«. Nič slabega ni v tem. In tudi ne mislim, da je neka posebej relevantna kontradiktornost v tem, da predstavo nasloviš z »brez filtra«, uprizoritev pa kar kriči »s filtrom«. Ne, šele s tem, ko so nastopajoči tako over-the-top nafiltrirali svoje izraznosti, se lahko začnemo zares spraševati, kaj vse v današnjem času in našem okolju sploh pomeni »filter«; kaj počnemo »s filtrom«; kaj, če sploh kaj, počnemo »brez filtra«. Če nas, ljudi, kot vrsto, ne bodo pokopale ekološke katastrofe, nas bi znala nezmožnost razlikovanja med nefiltrirano in filtrirano resničnostjo. Si predstavljate, da bomo kmalu morali iznajti orodja in mehanizme, ki nam bodo kolikor toliko verodostojno zagotavljali, da nekateri prizori, ki jih vidimo z lastnimi očmi in slišimo z lastnimi ušesi, niso gola in neposredovana resničnost, temveč narcisoidna, hudomušna, nesramna ali zlonamerna avdio-video manipulacija. V času, ko je/bo mogoče z lahkoto fejkati glasove, obrazno mimiko in (ne)kadilsko gestikulacijo vplivnih posameznikov in posameznic, je/bo samo bistvo človeka pred izzivom: Se človek kot vrsta sploh lahko prilagodi okolju, v katerem postane esenca resnice njena – indetektabilna manipulabilnost? Kako se bo v dobi indetektabilne manipulirane spektakelskosti človečnost (in človeškost) sploh obdržala? Mar niso v takšnih okoliščinah le napake (glitch in the matrix, so nekoč rekli) tisto, kar nas lahko reši? Pa še to najbrž le za kratek čas. Morda tja do avgusta.

Seveda obstaja dolga zgodovina manipuliranja z realnostjo. Nekateri teoretiki in teoretičarke s cigareto v rokah zagovarjajo tezo, da je manipulabilnost resnice vedno bila in bo njena ultimativna značilnost. Da smo vedno ujetniki zlagane resničnost in svoje lažne zavesti. Da zunajideoloških resnic človečnosti (in človeškosti) ne more biti. Drži, da je resnica manipulabilna, ampak zdi se, da je manipuliranje z njo v eksponentni turbo fazi in da kmalu nihče ne bo ne znal ne mogel detektirati manipulacije. Bosta torej nastopili popolna relativizacija in trivializacija zavesti o realnosti? No, daj že, si mislite, no, povej, kaj ima ta predstava s tem? Okej. Naslov tega zapisa, posledično pa bržkone tudi zgoraj zapisano, prispeva k temu kraljestvu prevar. Naslov tega prispevka je, kot ste morda uganili, povsem pravilen, a se nanaša na neko drugo predstavo. Za to (in zato) se opravičujem. V predstavi Brez filtra sem zelo užival in mislim, da je šlo za izjemen dogodek, za katerega moramo biti hvaležni. A želel sem si, da bi vas, bralec_ka, pritegnil k branju skozi suspenz in pričakovanje vrhunca. Ki potem navadno umanjka. Torej tako nekako, kot je danes z domala vsemi popularnimi in manj popularnimi medijskimi teksti. Ti namesto tradicionalnega informativnega naslova, o katerem učijo na novinarskih katedrah, ponujajo naslov kot udico z vabo. No, čeprav na prvi pogled morebiti to ni bilo povsem samoumevno, je največja vrednost predstave Brez filtra zame v tem, da je sprožila to razmišljanje in me pripeljala do hudomušne, a konsekventne manipulacije z naslovom.

Deskriptivno-asociativni kritiški poskus. Hermetično, a komunikativno, eksaltirano, kvir, še bolj pa kemp. Gibalno, plesno in kabarejsko. Toplo, neagresivno, nekoliko narejeno, pretenciozno, ampak kakšen če pa biti kemp? Šizoentitete. Gibalno močno. Ko so spregovorili_e, se je čutila neizkušenost, pomanjkanje kilometrine. Artikuliranega govora, hvalabogomilom, domala ni bilo. Gobasta gmota teles, ki valovijo in pulzirajo. Posamezniki_ce segajo in sekajo iz skupine, a jih nevidna roka useka po prstih, da se hitro, kot hobotnica švigne v luknjo, potegnejo nazaj v gmoto. Ko so uvodoma vključili_e gledalce, niso šli_e čez rob. Morda do konca, a čez rob ne. Kateri rob? Intime? Dobrega okusa? Izločanja ni bilo. Človeških tekočin, razen potnih srag, nismo videli. Solze malček pogrešane. Participativnost občinstva omejena na zmerno penetriranje v intimni prostor. Vsi s(m)o ostali omikani. Nekateri_e se zelo zavedajo svojega telesa in jim je nerodno, vsaj tako se zdi, drugi_e se v zavedanju svojega telesa zdijo osvobojeni_e. Veliko, veliko visokih pet; moški in ženske v njih hodijo, plešejo, šantajo, poskakujejo, tečejo, jih zatlačijo v hlače in izpulijo iz njih. Če so vseprisotne štikle rekvizitne zvezde predstave, je večno zapomnljivi epizodnik vsekakor štrikani kondomček, ki bi ga človek kar poimenoval, tako kjut je bil, ali pa vsaj predstavil kot izzivalno idejo za bodoče lokalne yarnbombing festivale.

Nastavki za etnografsko raziskavo ali sociologi in antropologi umetnosti čestitajo in pozdravljajo. V kateri instituciji smo in kako se umešča v slovensko umetniško sceno? Katere umetniške zvrsti in umetnike najdemo tu? Kakšno občinstvo zahaja sem? Za katero občinstvo je tovrstna umetnost vredna ogleda? Zakaj spodbujamo »grajenje« novih občinstev? Katerih? Kako izvesti verodostojno raziskavo o obiskovalcih iz tujine? Kaj pa s periferije? Kdo so nastopajoči_e? H katerim institucijam, kolektivom in klikam sodijo? Kaj delam tu – jaz? Kdo me je povabil sem? Kdo so ostali pisci kriterijevskih kritik? H katerim institucijam, kolektivom in klikam sodijo? Kateri kulturni vratarji in kulturni posredniki vplivajo/-mo? na vrednost tega umetniškega dela? In tega festivala. In te institucije. Kateri posvečeni prostor, posvečeni ustvarjalci, posvečeni diskurzi? Zamenjaj besedo »posvečeni« z besedo »umetniški« ali »kulturni« ali »stari« ali »mladi« in poglej, kaj se zgodi. Pozor! Vsi, skoraj vsi, so bili na čiku pred predstavo. Tehnično osebje na čiku. Organizatorka na čiku. Nastopajoči na čiku. Občinstvo tudi. S filtrom. In brez. Nekateri denimo zvijajo. Enakost v kajenju. Zakaj mi plačamo vstopnico? (No, jaz je nisem, ker pač tole pišem in sem bil na »gesti«, ampak saj veste, kaj mislim.) Torej, zakaj mi plačamo karto, oni pa so plačani, če pa je predstava participativna!? Bi morali biti tudi mi, ki kot občinstvo sodelujemo, plačani? Saj konec koncev delamo! In to tako rekoč prisilno! (No, saj jaz v bistvu bom plačan, ampak za tale tekst, ne za sodelovanje v predstavi, kar ni isto, ampak saj se razumemo, kajne?) Četudi nekdo argumentira, da to naše delo v bistvu ne more biti izenačeno z delom nastopajočih, da ni (so)avtorsko delo – v predstavi, lahko odvrnemo, da z našim inputom dvigamo vrednost predstavi, da brez nas predstave v bistvu ne bi bilo; vsaj ne enake in enakovredne, kot je zdaj. Obenem je ta participativnost zelo prefrigana poteza ustvarjalcev, saj nekdo, ki se počuti del kolektiva, del skupnega ustvarjenega dobrega, te »svoje« skupinske umetnine ne more kritizirati z »individualne« distance. Samokritika ni enostavna reč! Nazaj k svobodni metodologiji: Kdo koga pozna? Koga sem srečal? V publiki poznam lokalne performerje in organizatorko/producentko. Zdi se, da me vsi zamenjajo za Mareta, četudi nihče tega ne reče. Kako je ta zmešnjava z identiteto vplivala na mojo oceno predstave? Možnost pogovora po predstavi z eno nastopajočo, nato pa še z vodjo/koreografinjo, kar se mi zdi imenitno. Na koncu še kratek pogovorčič z znanim kritikom in arhivarjem plešočih in gibajočih uprizoritev, uprizoriteljev in uprizoriteljic.

Kako ta majhnost našega najlepšega mesta vpliva na naše (ne)kadilske navade! Kako vpliva na naše napake! Avgusta se gotovo kje srečamo.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.