Zapis o predstavi Večna medikacija

Večna medikacija ima prav posebno genealogijo. Najprej so jo uprizorili v Belgiji, potem pa je leta 2006 režiserka Marijs Boulogne skupaj s Simono Semenič reč ustvarila v okviru festivala Mesta žensk, letošnji Sindikat odklonskih entitet je slednjo s kolektivom rehabilitiral. Predstava se še vedno izjemno sočno zažira v aktualije sodobnega časa, kot da med eno in drugo uprizoritvijo ne bi preteklo debelih dvanajst let, morda toliko bolj zaradi specifične politične temperature ter zaostrene biopolitične in geopolitične slike, ki je determinirana z vzponom populističnega diskurza in retrogradnimi idejami o ženskem telesu.

Burleskno predstavo zaznamuje linearno potekajoča zgodba, ki jo dve performerki, Barbara Krajnc Avdić in Jelena Rusjan, pripovedujeta, a pri tem spretno navigirata skozi utelešen jezik, tako značilen za tekstovni svet Marijs Boulogne. Jezik je pri Marijs Boulogne vselej podvržen dvojnosti, po eni strani gre za ujetje izkustva, kjer jezik neko doživetje kodificira in normalizira zato, da mu podeli sporočljivo obliko. Sočasno poseduje tudi »singularnost izkustva«, vrsto afektivnih gibanj, ki so odvisna od situacije. Preprosto rečeno, jezik ima svojo dogodkovno razsežnost, ki se vrši med afektom in telesom. Žmohtnost in sočnost jezikovne podstati se v Večni medikaciji zelo posrečeno prelivata v odrsko situacijo in njeno mesenost.

Ime glavne protagonistke Roze izhaja od svete Roze iz Lime, ki se je v cerkveni kanon vpisala s svojo radikalno spokornostjo – mrtvičenjem telesa s postom, bičanjem, z nošnjo verige za pasom in težke ključavnice na njej, s spokorno srajco in železno bodičasto krono na glavi. Večna medikacija namiguje na to, o čemer so že zdavnaj pričale številne mističarke, in sicer da se verska ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim nabojem. Tudi protagonistka Roza svojemu telesu zadaja rane in odpira svojo gomazečo notranjost zunanjosti. Izvrta si luknje v laket in vanje zasadi rože, v vedro nabira žuželke vseh vrst, jih naniza na iglo in iz njih spleta pregrinjalo. Njeni orgazmi dobijo okus hrane, ki jo je uživala. Protagonistko Rozo, dekle, ki nikoli ne joče, jezuskristus mašina zaplodi tako, da se »njegov pimpek iztoči v njeno rit«, da bi se vendar izognil strašnemu izvirnemu grehu. Otrok rase v njenem debelem črevesju in zapira pot do hrane potem, ko je bila ta že prebavljena. Kot da bi se oralna, seksualna, prehranjevalna in analna funkcija nenehno zapletale v relacije, bodisi kot ovira ena drugi ali šele kot pogoj možnosti.

Telo je prostor prečkanja oblasti, kot da bi šlo za eksces in potrošnjo, ki se vrši na Rozinem telesu in s katerim se masti oblastniški vladar aka bog. A prav v sredini te potrošnje vznika globoko drezanje v dinamike moči, ki jih je mogoče misliti v navezavi na podrejanje in predvsem na osvobajanje, kjer se telo izmika registrom oblasti. Nekje med versko dogmo rimskokatoliške cerkve, ki se vpenja v družbeno tkivo kot njen konstituens, in nasiljem nad ženskim telesom ter ženskim užitkom predstava gradi lucidno, otroško nagajivo in komično uporništvo. Če se na eni strani spotika ob svetost in njej hrbtno bogoskrunstvo, pa po drugi spregovori o vprašanju regulacije ženskega in materinega telesa – ženska kot nesnica odtujena v lastnem telesu – ter predvsem o uhajanju, ki se vrši na terenu seksualnosti. Predstava razprostre (žensko) telesno notranjost in njeno gomazenje, pri tem pa jo prej kakor prsi ali trebuh zanimajo pička in drobovje, drek, menstrualna kri in druge telesne tekočine. Predvsem tiste, ki niso reprezentativne nosilke ženskih atributov.

Predstava na izjemno nevsiljiv in nagajiv način dveh brezskrbnih in nagajivih deklet obravnava obscenosti in nasilje ter se izteče, kakor nekje zapišejo avtorice predstave, v obliko religiozno obarvane pornografije. Gradi predvsem na preprostih, a učinkovitih odrskih rešitvah. S perverznostjo teksta korespondira tako, da oder postane manifestacija telesnih tekočin, malodane gnusnih, saj tisto, kar po navadi ostane pod površino kože, v telesni notranjosti, zdaj pronica skozi različne luknjice. Roza si izreže zaobljeni trebušček, lubenico, in se izlakotena poloti svojega plodu. Njeno drobovje se izliva po odrski površini, razrvanost, ki jo v njenem telesu povzroči nosečnost, za sabo pušča nesnago. Na koncu Roza rodi majhnega dečka iz stegna, večnost tega bitjeca pa je v tem, da je iz plastike, nikoli razgradljive in vsekakor ne bio. Njena delirična in seksualizirana ekstaza pa vendarle ne ostane brez prečkanja oblasti, ko jo zaprejo v umobolnico in obsodijo na večno medikacijo: »Po eno tableto na dan, Roza!«

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.